Vest

Igranje vlog lahko analiziramo z (ne)razvitostjo družbenega delovanja dramaturškega ali samopredstavitvenega tipa. Pri tem je najpomembnejša lastnost, ki jo zaznavamo pri ljudeh, avtentičnost njihovega početja, pa naj gre za početje navadnega delavca, umetnika, podjetnika ali politika. Dramaturško delovanje je sploh tip družbenega delovanja, ki naj krasi poklicnega politika. Pojem je razvil Juergen Habermas ob tem, ko je ugotavljal obstoj različnih diskurzov, ki so del racionalnega družbenega delovanja. Ugotovil je, da lahko svojo vlogo uspešno, naj si bo poklicno ali družbeno, opravljamo le tako, da poleg upoštevanja pravil racionalnega diskurzivnega delovanja sebe predstavljamo na avtentičen in verodostojen način in predstavljamo tudi svojo vlogo, ki jo igramo v nekem družbenem razmerju. Pojem dramaturškega delovanja oz. moralno-praktičnega delovanja lahko izvedemo iz gledališke predstave, ki se odvija v skladu z vnaprej napisano dramaturgijo. Izhaja iz tega, da posameznik drugače predstavlja sebe in spet drugače svojo dejavnost. Tako se na odru dogaja prevara oziroma namišljena resničnost, v življenju pa se stvari predstavljajo kar se da verjetno in pristno, čeprav se vse dogaja brez predhodnih vaj in pokušenj na premierah. In kar je še bolj odločilno: na odru se igralec predstavlja v preobleki nekega drugega karakterja, ki ga samo igra; tretji partner, občinstvo, je znotraj interakcije prisotna samo tedaj, ko je predstava predstava, ne pa tudi tedaj, ko je predstava še bila tudi resničnost – torej vaja za performanco oz. za nastop na odru.

V resničnosti se trije partnerji reducirajo na dva in je vloga, ki jo igra posameznik, prirejena drugim vlogam; ti drugi pa so obenem tudi publika. Zato je pravilno tudi dramaturško delovanje klasificirati kot pojem, ki predpostavlja dva svetova, namreč notranjega in zunanjega. Ekspresivne izjave nastajajo v zvezi z zunanjim svetom, do katerega lahko delujoči zavzame objektivirana stališča. Za dramaturško delovanje velja, da so ta stališča lahko tako v odnosu do fizičnih predmetov kot tudi do socialnih objektov. Dramaturško delovanje ima latentne poteze strateškega delovanja. Lestvica samopredstavitev se tako giblje od opazk, želja in razpoloženj itd. do “vzbujanja vtisov o sebi”, ki jih akter prebuja v drugem in s tem reflektira tako lasten kot sogovornikov položaj. Kadar posameznik ni povsem prepričan v svojo vlogo in ni zares zainteresiran, da bi s svojim delovanjem prepričal “občinstvo”, ga lahko označimo za “cinika”. Tistega pa, ki vedno igra svojo lastno predstavo, lahko imenujemo “odkritosrčnega”. Takšnega delovanja se bomo v prihodnosti morali učiti v vseh socialnih situacijah, v katerih se bomo znašli. Tako na primer v družinskih situacijah, v odnosih staršev do otrok, v vrtcih, šolah, in sploh v družbenem življenju. Človeško življenje in resničnost, v kateri živimo, predstavlja tisti oder, na katerem moramo igrati več vlog in vsake se moramo posebej naučiti. Še posebej odločilno bo dramaturško, moralno-praktično delovanje pomembno za politične igralce, torej člane in voditelje političnih strank na Slovenskem, ki bodo morali svoje politično delovanje uskladiti z nacionalnimi razvojnimi interesi in razvojnimi dokumenti, skupaj z ustavo in zakonodajo, ki predstavljajo dramaturgijo, nekakšen scenarij, po katerem se bo razvijala resničnost. Danes je dramaturško delovanje posebno redka lastnost slovenskih politikov. Namesto odkritosrčnega in pristnega odnosa, ki krepi zaupanje med sogovorniki in vzpodbuja dialog ali polemiko o neki sporni javni zadevi, se na veliko manipulira z osebami, besedami in stvarmi. Sogovorniki se do onemoglosti sprenevedajo in iščejo napake pri drugem, nesposobni pa so kooperativnega racionalnega delovanja, ki bi v medsebojnem kritičnem dialogu politike pripeljalo do ustreznih rešitev pri doseganju skupnih družbenih ciljev. Dramaturško delovanje je še posebno pomembno pri gradnji zaupanja v delovanje političnih strank, ki je na Slovenskem povsem porušeno, pa tudi za zaupanje v demokratični politični sistem in njegove ustanove. Lahko bi celo rekli, da se nihče več ne drži scenarija in da na političnem odru gledamo igralce, ki se niso naučili svojih vlog, pač pa drug drugemu nagajajo, tako da se drama socialnega in političnega življenja odvija mimo napisanih scenarijev. Ni problem slovenske politike ta, da bi bila drama slabo napisana, ali da se ne bi vedelo, kako so razdeljene vloge, problem slovenske politike je v tem, da se nihče od udeležencev svoje vloge ne nauči in se potem vaje ponavljajo v nedogled. Posledica pa je, da nikakor ne pride do razpleta, ki je značilen za vsako dramatiko, še posebej za družbeno.

dr. Janez Kolenc