5. april, 2011 | Vasja Badalič

Smrt spominu, svoboda propagandi!

  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

V preteklih letih sem imel priložnost v živo videti, kakšne posledice na civilistih pušča za seboj evro-ameriška vojaška mašinerija v »vojni proti terorju.« V Afganistanu sem govoril z družinami, katerih člani so bili pobiti v pokolih, ki so jih povzročili ameriški bombniki; z družinami, ki so morale zapustiti svoje porušene domove in iskati zatočišče v mizernih šotoriščih; in – nenazadnje – z družinami, katerih člani so bili nezakonito, brez kakršnegakoli sodnega postopka, zaprti in mučeni v ameriških ilegalnih zaporih razpršenih po Afganistanu. Po skoraj desetih letih okupacije dežele pod Hindukušem so rezultati naslednji: desetine tisoče mrtvih in stotine tisoče razseljenih civilistov, nedolžnih civilistov, ki nam niso nikoli storili nič žalega. Še bolj srhljivi rezultati »vojne proti terorju« so se pokazali v Iraku. Na severu Iraka sem leta 2008 imel priložnost spregovoriti z nekaterimi razseljenimi družinami, s civilisti, ki so bili del razseljene populacije, ki je štela več kot milijon posameznikov. V Siriji sem leta 2007 imel priložnost govoriti z iraškimi begunci, ki so bili zaradi vojne prisiljeni zapustiti svojo domovino. V državah, ki so obkrožale Irak, je bilo takrat skupno približno 2,5 milijona iraških beguncev. Število mrtvih, ki jih je za seboj pustila okupacija, bo za vselej neznano, a meri se v stotinah tisočih ljudi, predvsem nedolžnih civilistov.

A spomnimo se: ko so evro-ameriške sile krepile propagande akcije za takratni invaziji, so med drugim zagotovile, da želijo pomagati tamkajšnjim civilistom. Osrednji razlog za napad na Afganistan je bil sicer uničenje Al Kajde, a poleg tega so predstavniki evro-ameriške militaristično-politične elite trdili, da želijo osvoboditi tamkajšnjo civilno populacijo, predvsem njen ženski del, izpod okrutnega talibskega režima. Rezultat vojne je bil kasneje povsem nasproten prvotno deklariranim namenom. Evro-ameriškim okupacijskim silam je namreč uspelo tisto, kar ni uspelo niti talibom: dodatno so uničili državo, ki je že prej komajda životarila. Podoben scenarij je bil odigran pri okupaciji Iraka. Glavni razlog za napad je bilo orožje za množično uničevanje, za katerega se je kasneje ugotovilo, da ga sploh ni bilo, a poleg tega so evro-ameriški propagandisti tudi zatrjevali, da želijo osvoboditi civilno populacijo izpod jarma okrutnega diktatorja Sadama Huseina. In spet je sledil dramatičen rezultat: evro-ameriškim silam je uspelo tisto, kar ni uspelo niti Huseinu, skoraj dokončno so uničili državo, precej bolj temeljito kot je to naredil Husein.

Zaradi prezira do življenj civilnega prebivalstva, ki so ga evro-ameriške sile pokazale v preteklih letih, sem bil šokiran, ko je pred nekaj tedni na plano privrela argumentacija, da želimo – »mi«, NATO – pomagati civilni populaciji v Libiji. Kakšen je bil razlog za vojaški poseg v Libiji? Kot je dejal ameriški predsednik, Barack Obama, je namen vojaške operacije »zaščititi libijske civiliste.« Generalni sekretar zveze NATO, Anders Fogh Rasmussen, je v podobni maniri zatrdil, da je naš cilj »zaščititi civilno populacijo in z njim naseljena območja pred grožnjo napada Gadafijevega režima.« Na ta propagandni vlak je hitro skočila tudi slovenska tako vladajoča kot tudi opozicijska politična elita, ki je – kako tipično! – zgolj ponavljala fraze, ki so prihajale iz Washingtona in Bruslja. Brez trohice refleksije do svojih preteklih pokolov, so se evro-ameriški politični volkovi ponovno odeli v ovčjo preobleko »humanitarnih intervencionistov«. Zazdelo se je, da smo se vrnili v leta, ko je evro-ameriška propaganda – z največjim vojnim hujskačem G.W. Bushem na čelu – neusmiljeno širila floskule o pomoči afganistanski in iraški civilni populaciji.

A sedaj, ko se evro-ameriško posredovanje v Libiji vse bolj pogreza v totalno vojno, že prihajajo prva poročila o kalvariji, ki jo (tudi) zaradi NATO bombnikov doživljajo civilisti. V četrtek, 31. marca, je vatikanski predstavnik v Tripoliju poročal, da je najmanj 40 civilistov umrlo, ko se je neka stavba zrušila pod NATO bombardiranjem. Bombe so na več lokacijah posredno zadele tudi nekatere bolnišnice. V petek, 1. aprila, je prispelo poročilo, da je bilo v NATO bombardiranju v bližini Aždabije pobitih osem civilistov, petindvajset je bilo ranjenih. Dan kasneje je prišlo tudi do prvih smrtnih primerov v »prijateljskem ognju«: evro-ameriški bombniki so pobili trinajst upornikov, »naših« zaveznikov, in tri zdravstvene delavce, ki so se nahajali v bližini. Poleg tega se tudi število beguncev vse bolj veča: Mednarodna organizacija za migracije je konec marca sporočila, da je že 376.000 ljudi zapustilo Libijo. Skupaj s prvimi poročili o smrtnih žrtvah med civilisti, se je aktivirala tudi klasična imperialna definicija teh žrtev, prav takšna, kakršno uporabljajo v Afganistanu in Iraku. Ko Gadafijeve sile pobijejo civiliste, je to interpretirano – upravičeno, seveda – kot pokol nedolžnih civilistov, za katerega je odgovoren ponoreli diktator. A ko NATO bombniki povzročijo smrt civilistov, to ni pokol, ampak – če strogo sledimo NATO novoreku – zgolj »napaka, ki jo je potrebno preiskati.« Za civiliste, ki jih bodo pobili NATO bombniki, ne bo nobene no-fly zone. In vsi tisti, ki so nedolgo nazaj trdili, da je potrebno ukrepati, da se prepreči novo Srebrenico, bodo molčali, ko bodo na dan prihajala nova poročila o NATO pokolih, »malih Srebrenicah«.

Dlje kot bo trajala vojna, več bo mrtvih civilistov, več bo razseljenih civilistov. Tako zaradi evro-ameriškega bombardiranja, kot zaradi akcij Gadafijeve vojske in uporniških skupin. Medli Herman van Rompuy – mož, za katerega le redki vedo, da je predsednik Evropskega sveta – je ugotavljal, da smo se z evro-ameriškim vojaškim posegom izognili »kopanju v krvi, rešili smo na tisoče življenj.« Ali res? Na enem mestu – v Bengaziju – so življenja (zaenkrat?) rešena, a medtem se celotni preostali del Libije vse bolj utaplja v vojni, kopa v krvi. Tudi v tem kontekstu – varnost manjšine in kopanje v krvi večine – lahko potegnemo vzporednice z Irakom in Afganistanom. Ko je pod evro-ameriško okupacijo najsevernejši del Iraka, pro-ameriški iraški Kurdistan užival v miru, se je celotna država kopala v krvi. In Afganistan: medtem ko hazarski del, skupaj z nekaterimi uzbeškimi in tadžiškimi območji, uživa relativen mir, se večinski del države kopa v krvi. Bo to postala tudi usoda Libije? Bo varnost manjšine dosežena prek trpljenja večine? Ker ne moremo vedeti, koliko civilistov bi izgubilo življenje v Bengaziju, če bi tja prodrle Gadafijeve sile, tudi nihče ne more trditi, da je bilo tam več življenj rešenih, kot pa izgubljenih v vojni, ki sedaj divja po celi državi. Z vsakim novim dnem vojne – in s številom mrtvih civilistov, ki narašča – bo vse bolj prepričljiva postajala teza, da je bilo več življenj izgubljenih kot pa rešenih.

Kaj torej storiti? Če bi bila evro-ameriška politična elita iskrena v svojem zatrjevanju, da želi pomagati civilistom, bi jih še lahko podprli, a glede na to, da jim gre – kot so večkrat dokazali v vojnah preteklega desetletja – le za lastne sebične (v libijskem primeru naftne) interese, znotraj katerih so civilisti obravnavani zgolj kot »kolateralna škoda«, se jim je treba zoperstaviti. Ker primarni NATO cilj ni zaščita civilistov, ampak boj – s pomočjo svojih podizvajalcev, upornikov – za nafto in naftno infrastrukturo, je potrebno zavrniti njihove načrte.

Vasja Badalič

 


  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS
1 x komentirano
  • Boris_j je rekel/-la:

    Jaz mislim, da je tokratna situacija v Libiji, drugačna kot denimo v Iraku. Preden so napadli Irak, so bile vse mogoče ocene kaj se bo zgodilo, bile so celo napovedi o milijonu mrtvih, ki so se jim odkrito rogali. Zdaj so se te najbolj pesimistične napovedi po nekaterih najbolj pesimističnih ocenah, ne le uresničile, ampak so že presežene. V Iraku je prišlo do etničnega klanja po invaziji, kar se je tudi predvidevalo. V Libiji pa se spopadi širijo pod diktatorjem in jih ta celo vodi. Je torej napak predvidevati, da bo ljudem bolje ko bo ta enkrat odšel?

    To je režim v odhajanju, pokonci se drži le s silo. Mislim, da je to ena redkih situacij, ko bi vojaško močnejša in odločnejša Evropa (ne pa tudi ZDA), lahko naredila celo kaj dobrega. Dobrega za Libijce mislim. Američanom je pri svojih akcijah vedno vseeno koliko beguncev bo, to so v Iraku več kot dokazali. Evropi, ki ima Libijo pred nosom, pa za to ni vseeno.