Današnji ekonomiji mirno lahko rečemo diktatura kapitala oziroma še natančneje diktatura velikih finančnih ustanov (banke, hedge skladi, zavarovalnice) in velikih trgovskih ter proizvodnih korporacij. Vemo, da je ekonomija del naših življenj; ekonomske odločitve se vedno tičejo nas vseh: smo zaposleni ali ne, imamo za jesti ali ne, imamo kvalitetno vodo ali ne, imamo kvalitetne zdravstvene in izobraževalne storitve ali ne, živimo v čistem okolju ali ne itd.? To so prvenstveno ekonomska vprašanja oziroma odločitve.
Kdo danes sprejema ekonomske odločitve? Kdo sprejema “ekonomsko” zakonodajo? Politiki, poslanci kot predstavniki ljudstva, običajni ljudje? Kako prihaja do ključnih odločitev na najvišjih ravneh nam je nedavno nazorno “razkril” naš zdaj že bivši evropski poslanec Thaler. Dejansko smo dobili še enega v vrsti dokazov, kdo so pravi igralci v ozadju evropske (slovenske, svetovne …) politike.
V ozadju ključnih odločitev ekonomske narave so očitno lobisti, ki zastopajo velike finančne in proizvodno-trgovske korporacije. Te so tako velike (“too big to fail” oziroma “prevelike, da bi padle”), da jih je potrebno poslušati in zaščititi ter za vsako ceno rešiti, če zabredejo v težave. Tudi za ceno vse slabšega življenja večine prebivalstva Zemlje.
Centralizirana in avtokratska ekonomija (diktatura)
Demokratične odločitve so danes bolj ali manj kozmetične narave. Prepiramo se o referendumih, o tem, kaj je kateri poslanec rekel drugemu, brskamo po starih aferah itd. A to je zgolj fasada demokracije. Dejansko pa igro vodijo velike ekonomske institucije (banke, zavarovalnice, trgovsko-proizvodne korporacije itd.), ki imajo takšen vpliv na današnji svet, da lahko dosežejo čisto vse, tudi uničenje planeta – z radiacijo, s finančnimi zlomi, s CO2 ali kako drugače. Obvladujejo zakonodajo, distribucijo in potrošnjo, finančni sistem, skratka vse, kar je ključnega pomena za naša življenja. Politiki so predvsem njihovi hlapci ali se gredo klovne, njihov dejanski vpliv pa je precej majhen.
Zakonodaja
Dokler se v vsak “ekonomski” zakon – bodisi na državnem bodisi širšem nivoju – vpletejo lobisti oziroma korporacije in druge interesne skupine, ne moremo pričakovati bistvenega premika od paradigme neprestane gospodarske rasti in dobičkov (ter uničenja planeta) k paradigmi trajnostnega razvoja in družbene pravičnosti.
Zakonodajalci – poslanci v kateremkoli parlamentu – so vendarle zastopniki ljudstva, ne pa podaljšana roka korporacij, bank, naftne in farmacevtske industrije itd. Preprosto bi jim morali prepovedati stike z lobisti in okrepiti vezi z ljudstvom. Zato imamo danes odlična orodja – internet, socialna omrežja, elektronsko pošto, mobilno tehnologijo itd. Ljudstvo je edini lobist, ki bi ga morali poslušati.
Distribucija – potrošnja
Druga zgodba je centraliziran sistem distribucije energije, hrane in vode ter drugih ključnih globalnih dobrin. Če samo pogledamo energetski sektor: izgradnja 6. bloka TEŠ in 2. bloka krške nuklearke dokazujeta vso logiko tega razmišljanja. Ogromni vložki pri gradnji in poslovanju (in seveda velike možnosti korupcije), izsiljevanje z usodnostjo (“če ne delamo, boste brez energije”), logika “too big to fail” in druge “muhe” so značilnost teh gospodarskih mastodontov.
Medtem, pa bi decentralizirana proizvodnja električne energije oziroma “energetski internet”, kjer bi veliko število manjših proizvajalcev (sončne, vetrne, geotermalne, hidro elektrarne …) povezali v omrežje, delovalo veliko stabilnejše in cenejše (če pade en člen, to za celoto ni usodno). Nič drugače ni na drugih ekonomskih področjih (pridelava hrane, oskrba z vodo itd.). Tudi veliki trgovski centri so pogubni za lokalno ekonomijo, medtem ko bi mreža malih trgovin, ki se oskrbuje tudi pri lokalnih proizvajalcih in pridelovalcih zagotavljala kvalitetnejšo in varnejšo oskrbo – na primer s hrano.
Finančni sistem
Podobno je na finančnem področju. V času krize je argument “too big to fail” (prevelik, da bi padel) pomagal ohraniti ogromne finančne institucije. Če bi padle velike banke, bi se zrušil celoten finančni sistem, so nam dejali in to še vedno trdijo. Kar je verjetno res, a ravno zato, ker so te ustanove doslej že uničile vse druge finančne ustanove.
Za normalno finančno delovanje so ustreznejše manjše finančne institucije, ki so bliže ljudem. Takšen sistem je na primer ustvaril Nobelov nagrajenec Muhammad Yunus z uvedbo sistema mikrokreditiranja, ki je pomagal iz revščine rešiti več ljudi, kot vse velike zbiralne akcije “dobrodelnih” zahodnih držav skupaj.
Tisto, kar danes zares potrebujemo je ekonomska demokracija, te pa ni mogoče zagotoviti tam, kjer celotno ekonomsko igro vodijo velike korporacije, banke, ogromni energetski bloki itd. Njihov način vladanja in delovanja je avtokratski, diktatorski, fašistoiden.
Nasprotno pa lahko manjše ekonomske ustanove, povezane v razvejana omrežja (energetsko, finančno, proizvodno, distribucijsko-potrošniško) zagotovijo več vpliva običajnih ljudi, pa naj bodo ti v vlogi delavcev, potrošnikov, meščanov itd. Ekonomska demokracija je mogoča samo v decentraliziranem ekonomskem okolju. Ali temu potem rečemo kapitalizem, socializem ali kako drugače, je povsem vseeno.
Rok Kralj
Vsaj naslov bi lahko lektorirali… TOO big to fail… prmejdunaj
To pa res. Kogarkoli vprašaš, angleško vsi govorijo tekoče, v medijih pa redno osnovnošolske napake.
Napake se že zgodijo, Leiito. Problem je, da nihče ne popravi. Tudi po opozorilih ne! In še vedno ostaja “Slovenija - Cirkus katastofikus”.
O taki vrsti diktature nihče noče govoriti, smo kot noji, tisti ki bi to lahko -novinarji in njihove hiše, poslanci in “izvoljenci” ljudstva , pa ne želijo sprememb, čeprav je sprememba edina stalnica v življenju.
Izobraževanje poslancev je nujno, obvezno, ustanovite podjetje za izobraževanje poslancev in prepovejte lobiste
Še tako dobro napisan zakon se v teku sprejemanja tako popači, da je na koncu poln lukenj za vse ki potrebujejo bližnjice. Ali je popačen zaradi potreb poslancev in njihovih partij ali zaradi lobistov, vsekakor na koncu nastane zmazek, ki državljane spravlja v obup, ko se jih to dotakne.
Sicer pa je članek popolnoma irelevanten skupek nedomišljenih fraz z levega brega Ljubljanice… z zelo površnim razumevnjem zadev, z iskanjem približnih paralel, kjer paralel ni, in z naravnost post-mortem dozo trpljenja decentralizirane “lepe duše”, ki zdravi svojo samopodobo s kombinacijo glavovpeskanja, abotnimi teorijami zarote, intelektualne lenobe, odvodi kozmičnih diagonal in samoljubnega političnega aktivizma.
Se pravi; ljudi, s katerimi se ne strinjamo, je potrebno poniževati, zmerjati in smešiti. Pa poskusimo: Zbik, ti si en navaden tepec.
Odlično, Novak! Pa še to pokaži, kje v mojem prispevku ni kritiziran izdelek, ampak avtor.
Recimo tisto o lepi duši, ki zdravi svojo samopodobo s kombinacijo glavovpeskanja, abotnimi teorijami zarote, intelektualne lenobe, odvodi kozmičnih diagonal in samoljubnega političnega aktivizma?
Prava odnosnica tega — ne čisto korekno prepisanega pasusa
“lepi duši, ki zdravi svojo samopodobo s kombinacijo glavovpeskanja, abotnimi teorijami zarote, intelektualne lenobe, odvodi kozmičnih diagonal in samoljubnega političnega aktivizma?”
je še vedno “skupek nedomišljenih fraz…”.
Če torej skrajšam original:
Sicer pa je članek popolnoma irelevanten skupek nedomišljenih fraz z levega brega Ljubljanice z naravnost post-mortem dozo trpljenja decentralizirane “lepe duše”, ki zdravi svojo samopodobo s kombinacijo glavovpeskanja, abotnimi teorijami zarote, intelektualne lenobe, odvodi kozmičnih diagonal in samoljubnega političnega aktivizma.
Izrezal sem torej “… z zelo površnim razumevnjem zadev, z iskanjem približnih paralel, kjer paralel ni, in ” da bo bolj očitno.
Čakam, Novak!
Zbik, se ti opravičujem. Res ni bilo korektno in to, da sem te poimenoval tepec, je tudi nekulturno.
Mislim pa, da je tvoj zapis eklatanten primer samovšečnega razmišljanja brez vsake sposobnosti ocene dejanskega stanja, ki ga napaja samovšečnost, popolni egoizem in odsotnost vsake zmožnosti preseči lastno domišljavost. Prav tako zaznavam v njem tudi določeno dozo odrešeniškega kompleksa. Ko pa že govoričiš o odvodih; edini možni odvod je smetišče zgodovine, ki je takšnim ideologijam že pripravljeno. Alternative namreč ne znaš ponuditi.