22. april, 2011 | Ian Parker

Memorandumi o soglasju

  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

Univerze v Veliki Britaniji se rade povezujejo s tujimi univerzami preko tako imenovanih “memorandumov o soglasju’’ (Memorandum of Understanding - MOU), ki so temelj za prehajanje študentov in osebja in za precej zaskrbljenosti glede tega, kdo bo pri tem zmagal oz. izgubil. Se bo z drugih univerz zgrnilo še več študentov, ki bodo trošili naša sredstva? Bo prišlo do povečanja števila študentov, ki niso iz držav članic EU, ki plačujejo višje šolnine kot molzne krave za oddelke? Bo ta sporazum utrl pot donosnim raziskovalnim pogodbam, ki pogosto temeljijo na “sodelovanju” med institucijami? Z notranjo privatizacijo univerzitetnega sektorja – ko celo vsak oddelek, vključno s knjižnico, izstavlja račune za poučevanje in raziskovanje – so pritiski na vzpostavitvi tovrstnih formalnih pogodb in pridobivanju študentov kot bodočih darovalcev. Ravno v takem ozračju je Gadafijev sin Saif prispel na London School of Economics and Political Science in začel garati. Garati na zabavah s prijatelji, kot so Lord Mandelson, navezovati diplomatske stike z britansko državo, tudi študirati, sicer morda ne prav pretirano. Visoka izobrazba je v tem kontekstu še najmanj pomembna.

Vse skupaj je videti kot resna korupcija, in da, res je, da je “Libijska School of Economics” (kot ji sedaj včasih rečejo) dobila od sklada Gaddafi International Charity and Development Foundation donacijo v višini milijona in pol funtov po tem, ko je Saif doktoriral. Glede na to, da je on tisti, ki upravlja s skladom, je prav gotovo moral biti zadovoljen, tudi če ni tako brihten, kot se je zdelo. Njegovo doktorsko disertacijo so kopirali, in zdaj se je izkazalo, da so bili vpoklicani libijski akademiki, da jo napišejo (eden izmed njih je za nagrado postal guverner Libijske centralne banke, imenovan za finančnega ministra, nato pa postal veleposlanik v Avstriji). Ne gre ravno za malo denarja, a to ni nič v primerjavi z milijardami funtov, ki gredo v naftne družbe, kot je Shell, ki je leta 2005 postavil trgovino v Libiji, posel, ki so ga omogočila pogajanja med Saifom in britansko vlado kmalu za tem, ko je ta prispel v Veliko Britanijo, da prevzame svoje mesto na LSE. In to ni nič v primerjavi z obsegom naročil, ki so jih pridobili proizvajalci orožja, kot je British Aerospace Systems Engineering med obiskom z Davidom Cameronom v Egiptu in Zalivskih državah takoj po padcu Mubaraka.

Glave so padale (če ne tako dobesedno kot se je to dogajalo v Tripoliju in v uporniških mestih, ki jih je ponovno zavzel Gadafi starejši) z odstopom direktorja LSE Howarda Daviesa, kar je spodbudilo rektorja univerze University College London, da se je zagovarjal zaradi svoje udeležbe pri orožarskem izletu Cameron-BAE, da je s svetom potrebno sodelovati in s tem dejstvom živeti; da “drugi režimi ne posnemajo vedno ali celo priznavajo britanske moralne superiornosti”. Veliki in mali “memorandumi o soglasju” med univerzami utegnejo biti dokaj hudi, zdaj pa so ravno dovolj hudi, da so se znašli v središču pozornosti. Tako kot se je zgodilo pri nedavnem parlamentarnem škandalu z izdatki, čeprav bodo verjetno tisti, ki bodo na koncu obtoženi, ukradli le za nekaj tisoč funtov (v nekaterih poročilih nastopajo zahtevki enega izmed laburističnih poslancev za gumijaste rokavice za čiščenje), ne pa kakšnih resnih vsot (tudi če bi se moral konservativni poslanec plaziti po kolenih, da bi poskusil upravičiti zahtevek, da je počistil jarek okoli svojega gradu).

Pozornost je zdaj usmerjena na druge pogodbe, kot na primer tisto, ki jo je potrdila zadnja laburistična vlada v letu 2007 – to je še iz časov Blairove zunanje politike z “etično dimenzijo” – za britansko organizacijo National Policing Improvement Agency za usposabljanje libijske policije za vodenje in forenziko. Preko tega posla je univerza University of Huddersfield ponudila usposabljanje libijski policiji, ob pomoči podjetja za varovanje Axiom International, ki ga vodi nekdanji vodilni britanski policijski komisar Lord (to, kar je zdaj) Stevens.

Premalo pozornosti se posveča memorandumom o soglasju, ki jih je sestavila Blairova vlada po letu 2005. Lepota memoranduma je, da je to zgolj oblika sporazuma o sodelovanju, ne določa pa vseh podrobnosti vsebine, a tudi, ko se je Shell preselil na libijska naftna polja, je posebna komisija za pritožbe na področju priseljevanja, ki obravnava tajne dokaze pri primerih nacionalne varnosti, začela obravnavati primere libijskih izgnancev, aretiranih v Veliki Britaniji. Zagotovila, da jih ne bodo mučili ali ubili, ko jih pošljejo nazaj v Libijo, saj je Gadafijev sklad (ki ga, saj se spomnite, vodi Saifki) obljubil, da bo spremljal njihovo dobrobit, niso zadostovala, in na srečo se je Komisija počutila preveč nelagodno, da bi jih izgnali. Vendar pa se število “odredb o nadzoru”, ki so jih uporabili za pridržanje Libijcev v Veliki Britaniji, ni drastično povečalo od leta 2005 in tako je britanska država pokazala pripravljenost za zavezništvo z Libijo v memorandumu o soglasju, da bi preprečila, da bi se zgodilo kaj takega kot je bil nedavni upor. Ni jim uspelo preprečiti začetka upora, a še vedno lahko skupaj preprečijo njegov uspeh, čeprav to lahko pomeni delitev države ali vzpostavitev drugega režima, ki ima dovolj razumevanja za Zahod.

Ian Parker

 


  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

Komenitiranje tega prispevka ni dovoljeno.