Open Europe poroča - 2.del
Ključne točke:
- Velika Britanija trenutno prispeva 1,424 miljionov funtov za zunanjo pomoč Evropske unije, kar je približno 18% od 7,767 milijonov funtov celotnega britanskega proračuna za pomoč. Britanska vlada je dejala, da bodo njeni najnovejši “načrti za ponovni izris zemljevida pomoči osredotočeni na države, kjer bo britanska pomoč, z vsakim funtom dosegala najboljše rezultate v boju proti revščini in ustvarjanju varnejšega sveta.” Novi izris zemljevida mora vključevati tudi pomoč Evropske unije.
- Denar, ki se porabi kot pomoč Evropske unije, je še vedno preslabo usmerjen v boj proti revščini. Le 46% pomoči Evropske unije je v letu 2009 doseglo države z nižjimi prihodki, v primerjavi s 74% britanske pomoči in 58% pomoči vlad držav članic EU.
- Geografska bližina in povezave z nekdanjimi kolonijami še vedno določajo cilje večjega deleža zunanje pomoči Komisije. Od leta 2000 do 2009 so evropske države v razvoju prejele 10,49 dolarjev na prebivalca, medtem ko je Podsaharska Afrika prejela le 3,94 dolarje na prebivalca. Turčija je bila na vrhu prejemnikov pomoči Evropske unije v letu 2009, evropski sosedi Kosovo in Srbija pa sta bili med prvimi desetimi.
- Pomoč Evropske unije, s katero upravlja Evropska komisija, ima trenutno administrativne stroške v višini 5,4%, ki so višji od stroškov britanskega vladnega urada za mednarodni razvoj (DFID), ki znašajo 4%, in cilja britanske vlade za zmanjšanje le-teh na 2% do leta 2014-15. Nekaj tokov pomoči Evropske unije, kot je program za afriške, karibske in pacifiške države, ima administrativne stroške v višini kar 8,6% - kar je nad zgornjo mejo, ki jo v Veliki Britaniji nalagajo pri dodelitvi subvencij nevladnim organizacijam.
- 1,4 milijarde evrov oz. 10% pomoči Evropske unije se vsako leto po nepotrebnem prenese naprej na druge multilateralne donatorje, kot so Združeni narodi in Svetovna banka. Ta denar se preprosto na novo vlaga med donatorji - v nekaterih primerih tudi do trikrat - preden pride do države prejemnice in je predmet nepotrebnih stroškov administracije in poslovanja. Leta 2009 se je Komisija dogovorila, da bo “prenesla” porabo 242,7 milijonov evrov vredne pomoči nazaj na nacionalne vlade Evropske unije, kar postavlja vprašanje, zakaj so najprej sploh države članice dajale denar Evropski uniji.
- Pomoč Evropske unije prepogostokrat ni usklajena z drugimi usmeritvami EU. V letu 2008 je na primer Komisija vzpostavila migracijski center v Maliju za podporo priseljencem, ki iščejo začasno zaposlitev v EU. Ker pa je edino Španija podpisala migracijski sporazum z Malijem, je 10 milijonov evrov vreden center pomagal le šestim Malijcem pri iskanju dela v Evropi, res pa je funkcioniral tudi kot informacijski in izobraževalni center.
- Najnovejša odločenost EU, da prenese tudi do 50% svoje pomoči neposredno v blagajne vlad prejemnic, preko “proračunske pomoči”, ne pa preko vnaprej dogovorjenih projektov, pomeni, da EU tvega neposredno doniranje denarja kompromitiranim ali nezakonitim režimom.
- Medtem ko proračunska podpora omogoča ugodnosti, kot je boljše usklajevanje pomoči z nacionalno politiko držav prejemnic, Evropski uniji pogosto primanjkuje ustreznega nadzora in spremljanja zato, da zagotovi, da se denar ne zapravlja oz. izgublja zaradi korupcije. Velik poudarek na proračunski podpori tvega pretirano zanašanje na nepreverjeno razvojno politiko.
- Nekaj pomoči sploh ne zapusti Evropske unije, včasih niti Bruslja. Samo leta 2009 je EU komunikacijski agenciji s sedežem v Bruslju odobrila skoraj 500.000 evrov za izdelavo različnih promocijskih brošur in oglaševalskih akcij. To je vključevalo tudi 90.000 evrov za koordinacijo glasbenega tekmovanja za mlade v Evropi “Borim se proti revščini”, za krepitev “zavesti o razvoju”. Vendar pa Open Europe poudarja tudi primere dobro porabljene pomoči Evropske unije, na čemer bi lahko gradili v prihodnje, in kjer je bila povezava med pomočjo in uspešnostjo dobra.
Zaključki in priporočila:
1. Kljub izboljšavam ostaja “dodana vrednost” v EU nejasna.
2. Prispevki v proračunu EU za pomoč bi morali biti prostovoljni, kar bi potegnilo za sabo boljšo učinkovitost in transparentnost.
3. Vloga EU bi morala biti usmerjena bolj v omogočanje usklajevanja in delitve dela.
4. EU se mora izogniti pretiranemu zanašanju na proračunsko podporo za realizacijo svoje pomoči.
5. Pomoč ni edini način za spodbujanje razvoja - EU mora biti bolj odprta za trgovino in odpravo notranjih subvencij, ki so npr. še posebej škodljive za kmete v državah v razvoju.