Vest

Človek ima na tem svetu enega samega resničnega oziroma zares močnega nasprotnika ali sovražnika: strah. Stavek slišimo v filmu Samec, v katerem pravzaprav ne sledimo logiki strahu, temveč sledimo logiki tesnobe ali anksioznosti, kar je čisto nekaj drugega.

V sodobnem svetu je tesnoba zelo pomembna za vsako človeško bitje. Morda je celo res, da vse bolj vlada svetu in ljudem, kot slišimo v filmu. In morda je res, da je vse bolj pomembno, kdo koga potrebuje, kar tudi slišimo. A morda vprašanje niti ni tako slabo: Kdo me v resnici potrebuje?

In koga potrebujem jaz? Samo včasih v življenju postanejo zadeve jasne, pregledne in čiste. Takrat se človek ostro zave, da se vse v njem dogaja natanko tako, kot se mora dogajati, sam pa je nujno potreben člen v verigi vseh drugih členov, zato je pomemben, čeprav je včasih na prvi pogled videti povsem drugače.

Zaradi pomembnosti člena mora prevzemati odgovornost. Ne sme je prenašati na druge ljudi, saj nima te pravice. Lahko se tudi upira in vsiljuje življenju svojo logiko, toda logika življenja je neprimerno močnejša od njega, zato je v zadnji instanci upor nemočen oziroma neproduktiven. Prav zaradi tega je dobro, če jo zna sprejeti in se ji neha nesmiselno upirati, če se spravi z njo. Če mu to uspe, razume tudi, zakaj potrebuje za razumevanje vsega, kar se mu dogaja, drugačna obzorja. Vselej potrebuje drugačna, vedno znova.
Namesto neposrednega upora so zato potrebna drugačna obzorja, ki se nikoli ne morejo skleniti ali zapreti, mogoča pa so zaradi drugačnih idej. Torej je ustvarjanje drugačnih idej najboljše upiranje, ki ga zmore človeško bitje, saj z njimi odpira nova obzorja. Ko mislimo drugače, se zato že upiramo, smo nepremagljiva ovira vsakemu gospostvenemu razmerju, to pa pomeni, da že delamo dobro in spreminjamo svet na bolje, čeprav je to velikokrat težko opaziti, kajti oči niso najbolj primeren organ za tovrstno gledanje.
Potem se vse poveže v eno samo urejeno celoto, nad kakršno bi bil navdušen celo Immanuel Kant: potrebujemo drugačne ideje, drugačna obzorja in potrebujemo drugega človeka, za katerega smo, za katerega je naše življenje smiselno, za katerega so naše ideje. Brez drugega človeka in brez drugačnih obzorij naše življenje ne more biti smiselno, ne more proizvesti nobenega smisla, zato smo nujno nesrečni, nezadovoljni ter obsojeni na životarjenje oziroma stopicanje na mestu in vrtenje v krogu, kar pa ne proizvede ničesar novega.

Zapisano lahko spremljamo tudi v izjemnem filmu z naslovom Nasprotni tok (Contracorriente, Javier Fuentes-León, 2009), v katerem Miguel postane oče novorojenemu otroku šele, ko prestane trdo življenjsko izkušnjo, zaradi katere se zelo spremeni. Po smrti ljubimca se namreč njegovo življenje postavi na glavo, vendar kljub temu zbere dovolj moči in končno sprejme nase mandat, zaradi katerega se mora izpostaviti pred celotnim občestvom in mu jasno pokazati, da oče ni zgolj moški, ki zaplodi otroka, temveč je moški, ki nase sprejme simbolni mandat.

Natanko logika simbolnega mandata, ki je vselej zavezana odnosu do drugega človeškega bitja, omogoča, da ima človeško življenje smisel in pomen. Ne more ga imeti samo po sebi in ne more ga imeti samo za sebe. Pomen in smisel sta vselej za drugega človeka, ki je tudi drugi od samega sebe; razcep je nujno potreben.

Vsakdo zato potrebuje drugega, a ne tako, kot narekuje vsakdanja kapitalistična logika porabe in potrošnje dobrin, ki temeljni na zamisli o vseh drugačnih ljudeh potrošnikih, ki kajpak potrebujejo vse mogoče drugačne dobrine – in vsak zase, kajpak. Človekov odnos do drugega se pravzaprav upira kapitalizmu v samem temelju in že po definiciji, kajti ta potrebuje zgolj egoistične in egocentrične posameznike, ki so ločeni drug od drugega, porabnike in potrošnike dobrin, ki jim niti ni treba vzpostavljati medsebojnih odnosov, saj zadošča, da vzpostavljajo pristne odnose s stvarmi. Tak je minimalni dispozitiv sodobnega diskurza kulturnega kapitalizma, ki se ljudem kajpak prikazuje s prijaznim obrazom in jih sladko nagovarja, naj vztrajajo kot samotni delavci in potrošniki; prav zato jim ponuja še množične in globalne spektakle, da ne bi imeli občutka, kako sami so v resnici.

V resnici ne morejo vztrajati, saj niso drug za drugega, ker je zgolj vsak zase. Drugačna ideja Boga bo v prihodnosti zato vse pomembnejša, saj je ta drugi za vsakega mogočega človeka, ki nujno potrebuje drugega, kot rečeno. To obenem pomeni, da smrt Boga le ne more biti tako vulgarna, kot mislijo nekateri z zakrknjenim srcem obremenjeni ateisti.
Miguel naj bi bil v dobrih odnosih z Bogom. Ta stavek slišimo takoj po začetku filma. Prav zaradi tega vdano sprejme vlogo človeka, ki pospremi sorodnika na poslednjo pot in na mestu pokopa izreče zadnje besede, besede torej, ki tudi morajo biti izrečene, saj brez njih ni pokoja.

Z njimi se namreč dopolni, kar se mora dopolniti. Resnično, življenje je veliko bolj določeno, kot verjame vraževerna zdrava pamet, ki zaradi lastnega vraževerja niti ne more napolniti življenja, da bi se izpolnilo, kar se mora, in da bi bila pamet zadovoljna. Narava določenosti sveta in življenja je tudi dosti bolj kompleksna, kot je videti na prvi pogled, zato je vraževerna pamet povsem nemočna tudi po tej plati. Prav zaradi tega so potrebna vselej druga in drugačna obzorja, je vselej potrebno kompleksno razumevanje, če sploh hočemo kaj razumeti.

Zapisano je kar najtesneje povezano z naravo hendikepa in njegovim statusom v človeških konglomeratih. Človek namreč potrebuje drugega človeka, kar pomeni, da ne more biti samemu sebi zadosti, potrebuje pa tudi simbolne mandate, da bi sam postal drugi za nekoga drugega. To kajpak pomeni, da identiteta človeškega bitja ni določena z geni ali s položajem zvezd na nebu, temveč natanko s tem, kar bistveno označuje simbolni mandat: razmerje z Drugim (Bogom) oziroma z drugim.

Miguel se zato na koncu poslovi od svojega ljubimca, da bi lahko postal oče novorojencu in soprog njegovi materi. Za seboj ima težko izkušnjo, ki ga je močno zaznamovala za vse življenje. Postal je boljši človek in izpolnil je svojo nalogo. Naredil je, kar je bilo treba narediti, to pa je zmogel natanko zaradi tega, ker je doumel hendikep in njegov pomen za eksistenco.

Dušan Rutar