4. maj, 2011 | Dušan Rutar

Zajtrk na Plutonu (Breakfast on Pluto, Neil Jordan, 2005) ali VAN XXXIV

  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

Obstaja hendikep. Taka je dvanajsta teza o hendikepu. Zelo preprosto.

Obstoja hendikepa nikakor ni mogoče zanikati ali utajiti; mogoče je seveda poskušati in se truditi, toda vsak poskus je že vnaprej obsojen na klavrn propad, kajti hendikep je univerzalna razsežnost sveta oziroma realnosti; če izgine hendikep, izgine sama realnost, z njo pa izgine tudi človek. Hendikep zato ni niti sposobnost ali invalidnost, niti zmožnost, lastnost ali kapaciteta, niti družbeni položaj ljudi, niti genetska pomanjkljivost ali prednost. Številni ljudje so zato zgolj klavrni, ker ne vedo, kaj je hendikep, vendar za svoj položaj v svetu ne morejo kriviti niti vlade niti zvezd na nebu.

Človek, ki ne skuša zanikati ali utajiti hendikepa, človek, ki ga sprejme in živi z njim, je simbolno izjemno močan, čeprav ne kaže mišic – ne kaže jih seveda ravno zaradi tega –, o čemer priča predvsem zgodovina, kajti simbolna moč pomeni, da živi človek na ravni tega, kar omogoča življenjska sila, volja do moči, kot jo je imenoval Nietzsche.
In kaj omogoča? Omogoča vedno novo preseganje danega ter ustvarjanje realnih pogojev za preživetje, ki jih na primer kapitalizem ne. Ali drugače povedano: včasih se pojavi v življenju trenutek, ko človek začuti, da nima več nobene potrebe, da bi kogarkoli v življenju v karkoli prepričeval. To je trenutek popolnega miru in notranjega pokoja, spoznanja, da vsakdo živi svoje življenje in verjame, v kar pač verjame, da človek lahko prepriča zgolj samega sebe in da se spremeni le, če sam tako hoče.

Nadaljevanje je zato zelo preprosto.

Obstaja tudi vrsta zgodb ali pripovedi, ki dokazujejo simbolno moč teh, ki vztrajajo, vztrajnost, zaradi katere postaja svet boljši in se približuje stanju, v katerem kapitalizem ne obstaja več, ljudje pa so zmožni dolgo vztrajati pri dobrem in se ne odločajo za zlo. Film Zajtrk na Plutonu je taka zgodba, zato jo je dobro videti vedno znova in se iz nje učiti, saj je zla na tem bednem svetu veliko preveč.

Ljubim te, ti klinčeva katastrofa, reče v nekem trenutku Charlie. Paddy jo objame, saj je izjava namenjena njemu, in skupaj odideta vzdolž ulice. Charlie je noseča, Paddy pa ni dekle, čeprav se oblači tako.

Potem prosi neznanca v diskoteki, če bi se za trenutek obnašal, kot da mu je ime Bobby. Vse bi bilo v redu, življenje je namreč preprosto, če bi se zgodilo nekaj drobnega, nežnega in prijaznega; dobre stvari v življenju so vselej drobne.

A dobro se ne zgodi, saj lokal vržejo v zrak. Bil je trenutek nežnosti, majhne pozornosti, drobne prijaznosti, naklonjenosti, pesmi, bila je poetika, bližina, bilo je vse tisto, kar potrebuje čisto vsako človeško bitje za svoje preživetje, potem pa je vsega konec.

Lahko bi modrovali o spretnosti režiserja, o montažerjevi veščini, vendar tako modrovanje zdajle ni niti potrebno niti pomembno. Pomembna je zgolj senzibilnost, občutljivost za to, kar imamo ljudje med seboj. To je preprosto vse; kdor je dojel, seveda, to zelo dobro ve. Kdor ne ve, pač ne ve.

Potem ga pretepajo še naprej. Zmerjajo ga in ga žalijo. Izrekli so vse mogoče kletvice na njegov račun, kar jih je na tem grdem in odtujenem svetu.

Ne upira se, saj ni v položaju, da bi se. Ne brani se, saj nima nobenih možnosti, da bi se zaščitil. Morda je res s Plutona, a to ni tako pomembno. Pomembneje je, da ni niti enega človeka, ki bi se bil sposoben in voljan vprašati, kaj se dogaja v njem, ko ga zmerjajo, tepejo in uničujejo, kaj doživlja, kaj čuti, kako razmišlja.

Pa vendar. Paddy želi pripadati. Če bi ga mogoče zadržali v zaporu vsaj še nekaj dni, saj je življenje tam varno in predvidljivo, bi bilo vse drugače.

Ne morejo ga zadržati, saj so pravila neizprosna. Potem je dekle, ki sliši na ime Patricia. In nekega dne ji moški z one strani pove zgodbo. O očetu, ki je imel zelo rad nekega dečka. A mu tega ni nikoli povedal. Ker ni znal. Ali pa ni mogel, hotel. Ne vemo, kako je bilo. Dejstvo je, da mu tega ni povedal. Ni imel besede. Imel je besede za mnoge reči v življenju, toda za ljubezen do njega je ni imel; pravzaprav bi moral izreči natanko tri, kot pripomni Patricia.

Zgodba je žalostna, vendar je tudi realna, iz vsakdanjega življenja, in ni izmišljena, kot bi se kdo lahko tolažil. Primerov je še veliko in niso vsi filmski. Zadnjič se je na primer oglasil mož, ki se že leta ne more pogovarjati z ženo, čeprav bi se rad. Tako je v življenju: imamo mnogo besed, a velikokrat jih zmanjka za tisto, kar je najpomembnejše, najbolj resnično in najbolj vredno. V resnici smo usmiljenja vredni.

Oče tako govori, pripoveduje o ljubezni do dečka, ta pa posluša, kot da je ponovno deček, kot da se je čas zavrtel nazaj. Soba v tisti stavbi, kjer so sicer služile prostitutke, se mahoma spremeni v spovednico. Vlogi se zamenjata, kajti ta, ki ni našel ustreznih besed za ljubezen, je praviloma na strani, kjer poslušajo o grehih.

Ta oče je vsekakor imel veliko časa. In je lahko razmišljal. Lahko tudi ne bi, kajpada, toda na srečo je veliko razmišljal o tem, kar bi se moralo zgoditi, ker je tako prav, ker je tak univerzalni zakon, ki je od nekdaj in bo tak tudi ostal, a se ni zgodilo.

Torej je razmišljal. Tudi o dečkovi materi, ki ji je bilo ime Eily.

Potem je prišlo do srečanja. Srečala sta se mati in sin. Njemu je ime Delia, a mati ni vedela.

Njegovo pravo ime je namreč Patrick. Mati seveda pozna ime, a ne more ali ne zna povezati imena in osebe, zato se razideta, ne da bi mati vedela, da jo je obiskal sin, za katerega ni marala.

In ljudje? Velikokrat so zgolj grdi, debeli in zlobni. Oče je zaradi njih ob posvečeni prostor, Paddy in Charlie se z njegovo pomočjo rešita, uideta gotovi smrti.
Življenje nato teče naprej, saj vedno teče. Oscar Wilde pa mirno dodaja: I love talking about nothing. It’s the only thing I know anything about.

Kaj pa hendikep? Vedno bo.

Dušan Rutar

 


  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS
9 x komentirano
  • Samo je rekel/-la:

    Priporočam!

  • podplat je rekel/-la:

    Hm po celi seriji teh člankov, mi jezmeraj manj jasno kaj hendikep sploh je.

    • tone t. je rekel/-la:

      No, pa si trčil ob svoj hendikep. Sedaj pa si vzami čas (zase) in razmišljaj o njem.

    • podplat je rekel/-la:

      Hvala za tako konstruktiven odgovor, ki pa se vendarle ne sklada z mojim postom. Svojih hendikepov (vsaj nekaterih) se zavedam. Nisem pa vedel da je radovednost hendikep.

    • Zbik je rekel/-la:

      Podplat.

      Iz prispevkov Dušana Rutarja boš bolj malo izvedel o “hendikepu”. Izvedel boš za nekaj zanimivih filmov. In izvedel boš, kako je mogoče z retoričnimi in pesniškimi sredstvi “kakor po spisku” pisariti prispevke, ki se v glavnem razlikujejo po tem, kateri film so si vzele kot iztočnico. Izvedel nekaj napaberkovanih mislih proti kapitalizmu v modnem intelektualističnem žargonu s pridihom romantičnega utopizma. Brez navedbe virov in prepakirano v preprosto govorico boš dobili kvinetesenco knjig za samopomoč, ki ti bodo kot “tehniko” prodajale metode samoindoktrinacije in napihovanja lastnega ega. Prekopitniti se boš moral čez prgišče psihoanalitskih terminov in ustreznih “občih mest”, kar ne bo nikjer eksplicirano in kjer bi nekdo, ki pozna stvari bolje od mene, morda znal napisati kratko in uničujočo kritiko.

      Če te zanima kaj resnega o “hendikepu” vprašaj Google, kaj meni o “disabily studies”. Pa še tam je treba upštevati, da je to področje nastalo kot neki utilitarni remiks znotraj humanistike, ki išče lukrativne niše lastnega prostituiranja. No, pa še eno področje je, ki je tudi zainteresirano za “hendikep”, za “disabilities”… medicina. Ta vidik je bil seveda v Rutarjevih tekstih prisoten zgolj tako, da je vedno na senznamu pogrešanih.

    • allcide je rekel/-la:

      No, ni ravno čisto tako; slovenska medicina npr. hendikepirance proizvaja, zainteresirana zanje pa potem niti najmanj ni ! …

      p.s., Zbik, gornjo mojo detekcijo lahko razumeš na oba2 možna načina, in bo obakrat pravilna ! … ….

  • Emso je rekel/-la:

    @podplat: Radovednost sama ni hendikep, je pa nujni del le-te; hendikep radovednosti je ta, da ne bo nikoli mogla biti potešena ;))

    • allcide je rekel/-la:

      jah, če je tvoja Radovednost nimfomanka, potem mogoče že, Xe Xe Xe !…

  • podplat je rekel/-la:

    @Zbik hvala za razumevanje in primerno razlago. Zdaj je potešena tudi radovednost.