11. maj, 2011 | Igor Bizjan

Zaskrbljeno pismo sodobnemu človeku

  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

Poskušam te razumeti. Vem, da si globoko v sebi nesrečen in osamljen. Ogromno energije potrebuješ, da vzdržuješ stanje navidezne trdnosti, a v plasteh, kjer je vsakdo sam pred sabo gol, tli huronski, neobvladljivi, zatajevani občutek krivde, da se realnost izmika, da življenje ne vodi v zadovoljiv razplet. Delaš se trdnega, močnega, prepričanega v svoj prav, da bi lahko lažje prekril strah, negotovost, obup, ki v stanjih zdravilne jasnovidnosti butne na dan z neustavljivo silo. Ne gledaš levo in desno, prepričan v sistemsko upravičenost vsakdanjega nasilja nad samim seboj rineš naprej s plašnicami na očeh, porežeš vse, kar ne gre v tvoj nevrotični kalup. Rad bi bil nagrajevan za svoja dejanja, rad bi v občestvu vzbujal vtis, da ti gre dobro, da si izpolnil najgloblje sanje, rad bi bil ljubljen, čaščen, a nisi prepričan, da si to zaslužiš. V tem boju, silovitem naporu, da bi se obdržal na gladini, da bi ohranil ravnotežje na razpeti vrvi nad prepadom vsakdanjih iluzij, ne smeš popustiti, do zadnjega diha moraš braniti svojo ihto, da ravnaš prav, da je tvoje življenje smiselno, dobro, pošteno. Mimohod drugih možnosti, racionalna, okoljska, nenasilna alternativa te ne sme zanimati, saj bi potem izpuhtela mačistična, osvajalna, vojaška pot v srečno prihodnost trošenja in nakupovanja. Manjka ti osnovna čustvena inteligenca, misliš, da je človeška duša stroj, ki ga je nenehno potrebno popravljati s kirurško natančnostjo, narava, vesolje pa mučilni stroj, s katerim popravljaš vizijo enakih možnosti za izgubljene posameznike. V tem trenutku je višji inteligenci kristalno jasno, da tako ne bo šlo več naprej, da si porabil obilje neomejenih možnosti, da je stvarstvo občutljiv organizem, ki ga ne moreš več brezobzirno prilagajati po svoji narcistični podobi. Vse to govorjenje o enakih možnostih za vse, o kulturi, demokraciji in nenehnem vzponu človekovih najsvetejših idealov se je sesulo v prah, žlindro in pepel, opustošenje, ki ga puščaš za sabo, je nepovratno. Veliki umi se že stoletja sprašujejo, ali je kratkovidnost, impulzivnost, vrojena ali nezavedno vtkana v živalsko, plenilsko identiteto, ki jo skrbno gojiš na pročelju lepega, briljantno urejenega, smiselnega kaosa. Eros, zanos pionirskih, osvajalnih časov se ni nikoli ustavil, kot atomska lokomotiva brez ustreznega mehanizma za ustavljanje drvi žalostnemu koncu naproti …

Strah nas je, a delamo se, kot da smo varno skriti v plašču vsakdanjih opravkov, majhnih ljubezni in gorečih sovražnosti. V dvigalu gledamo v tla, strah nas je, da bi uzrli tesnobo minevanja v očeh drugega, naši otroci so lepo pološčeni, ostriženi po najnovejši modi ustvarjajo digitalne podobe, o katerih smo v obilju pomanjkanja sanjali …

Stojim v gozdu, najbližji so mi zarinili nož v hrbet, nikjer več nisem varen. V gluhi noči, sredi puščave in goščave sem popolnoma sam. Beseda mi je kot hladno kladivo razčesnila glavo, pohodila nemirno dušo, zla beseda se kot bumerang vrača nazaj. Noč je, žareče oči kljuvajo z vseh strani. Vem, prišla je usodna ura, sam sem plačilo za vse. Na obzorju velike vode poplavljajo mesta, gore se spreminjajo v obelisk praznine. Vedel sem, da me ne bo bolelo. Otopel sem, ne čutim nič. Drevesa zajemajo plameni, v ognju tisočerih prikazni sem enak med enakimi, slehernik, požgan prah, zlomljen napuh, v vrtincu obilja (izgubljenih?) možnosti …

Igor Bizjan

 


  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS
27 x komentirano