50 let revolucije
Castrova Kuba praznovala 50. obletnico revolucionarnega duha.
Kuba je včeraj praznovala 50 let uspešne zmage revolucije nad režimom predsednika Batiste. Kubanski predsednik Raul Castro je nagovoril revolucionarno ljustvo v Santiagu de Cuba, kjer je pred 50 leti govoril njegov brat Fidel Castro, ki se že dve leti ni pojavil v javnosti. Govorice o njegovi hudi bolezni ali celo smrti so vedno glasnejše, čeprav je bil v včerajšnjem časopisu na naslovnici njegov nagovor ljudstvu in voščilo ob novem letu in 50-letnici zmage revolucionarnih sil. V Havani so se okrogle obletnice spomnili z velikim koncertom, na katerem je med drugim nastopil legendarni kabaret Tropicana, v središču prestolnice pa se je zbralo več deset tisoč ljudi.
Kuba je sicer polna revolucionarnih napisov, časopisi so polni starih fotografij in revolucionarnih gesel. Čeprav je žar izginil, je revolucija še vedno zasidrana v srcih ljudi, boj proti kaitalizmu in ameriškemu imperializmu pa je, kot kaže, večen. Kuba se uspešno spopada z ameriškim embargom in čeprav imajo ljudje za evropske razmere mizerno nizke plače (minimalna plača znaša okoli 8 evrov), se zdi, da jim nič ne manjka. Država poskrbi za njihovo preživetje, mesečni stroški tako ponavadi znesejo manj kot en evro. A Kubanci so narod, ki rešujejo tegobe s salso in petjem. Tudi iz najhujše luknje se razlega glasba, v dnevni sobi pa se bohoti sodoben glasbeni stolp. Kubanec brez glasbe je kot riba na suhem. Ples je v njihovih genih, glasba je v njihovih srcih.
Nekateri pravijo, da je zdaj zadnji čas za obisk čudovitega karibskega otoka, kjer se zdi, da se je čas pred 50 leti ustavil. A zdi se tudi, da bo socializem preživel oba brata Castro. Ernesto Che Guevara je tudi 40 let po smrti na stenah, na majicah, obeskih za ključe in predvsem v srcih ljudi. Njegovo ime izgovarjajo s ponosom, njegove pesmi pojejo s solzami v očeh. Patria o muerte! Hasta la victoria siempre!
Jaka Tomc
Zdaj ste ga pa praznovali Carlos in ostala komunistična kompanija. Morala je biti fešta, Kubanke so baje zlo poceni.
Che Guevara, res pravi revolucionar in socialist, ki se je le redko ločil od svojega dragocenega rolexa.
Tole kar zgoraj piše je romantična vizija revne postrevolucijske Kube. Sam sem bil novembra v Havani, živel sem v Casa particular, torej med ljudmi samimi. Želel sem videti Kubo tako, kot trenutno še je in verjetno nikoli in to kmalu, več ne bo. Dobil sem točno kar sem hotel. Kubo, takšno kot še je. Vendar pa pozor. Ali sem se imel tam dobro. Ne. Ali sem razočaran. Da. Ali mi je žal, da sem šel. Ne, ker sem videl točno to, kar sem hotel videti. Razočaran sem bil samo zato, ker sem vedel, da so Kubanci revni, ampak sem mislil, da so dobre volje, plešejo salso in s tem nekako preživijo. Pa ni tako. Kubanci so revni in to tako, da si tega, če ne greste tja, sploh ne morete predstavljati. Večina Kubancev nič ne pleše, ampak zamorjeni in apatični sedijo pred svojimi razsutimi stanovanji, ki v prvi vrsti sploh ne bi smela biti njihova. Vanje so se naselili po revoluciji in jih preuredili. To so bivša kolonialna stanovanja iz katerih so iz enega naredili dve, tri, štiri, po potrebi. Nimajo kaj obleči. Z denarjem, ki ga zaslužijo nimajo kaj kupiti. Čovek bi pričakoval, da če nekdo nima nič, ima lahko vsaj pospravljeno in čisto stanovanje. Pa ni tako. Pred vhodi teče kanalizacije. Crknjena podgana je ležala na cesti ves teden, dokler jo avtomobili niso sploščili. Iste smeti so bile ves teden prevrnjene. Verjetno že od prej in verjetno so še sedaj. Veliko jih pijanih tava naokrog. Pijejo iz majnih tetrapakov. Na začetku sem mislil, da je to sok, kot pri nas Fructal. V resnici je najcenejši in zanič rum. Turista varujejo policaji, ki so na vsakem koraku in so prijazni. Če teh ne bi bilo, bi bila Havana zelo nevarno mesto. Turista domačini v svoji podhranjenosti vidijo kot bankomat na dveh nogah. Vsaka stvar ima svojo ceno. 80 % žensk v rodni dobi se v Havani redno ali občasno prostituira. Moški se prostituirajo dobesedno ali pa nak kak drug način. Verjemite, tam ima vsaka stvar svojo ceno. Ne gre za revščino, ampak za bedo duha. Kubanci so apatični. Namesto, da bi se borili vreči z oblasti Castra razmišljajo kako bi šli v tujino, kar pa je skoraj nemogoče. Problem Kubancev je, da so bili vedno zasužnjeni, najprej s Španci, nato z Američani, zdaj z lastnimi diktatorji. Nič kaj dosti ni romantičnega na Kubi. Otok velike žalosti. Imajo pa lepo zasnovo. S pravim odpiranjem bi lahko lepo zaživeli. Vprašanje pa je, če so sposobni to speljati. Bolj verjetno jih bo po novi revoluciji, ki jo je v Havani kar čutiti v zraku, ponovno zasužnjil nov gospodar. Žalostno.
Če želite videti pravo Kubo morate živeti med domačini. Če želite imeti lepe počitnice, pa priporočam turistično središče, kot je recimo Varadero, kjer boste živeli v all-inclusive hotelu, z zapestnico na roki, in vas bodo v Havano spustili le kot v rezervat gledat leve. Pa še to na lepem koncu mesta in za pol ure, da ne bi odtavali preveč in videli preveč.
Castro je najverjetneje že mrtev, Raul pa vzdržuje otok v enem kosu z zadnjimi vzdihljaji… Pa srečno pot.
Glavno, da imamo pri nas v vsakem lokalu zastavo od Kube. Zato pa gre folk na Kubo, da za male pare fuka Kubanke. Ko pa pridejo nazaj, pa jih večina hvali revolucijo, Castra in ne vem še kaj. Pač na ceneni način si operejo svojo vest.
Popotniku:
Pa si šel morda pogledat tudi kam drugam? V Cienfuegos npr? Meni se je tam zdelo, da že dihajo kapitalizem - oz. se jim ne godi tako slabo. Znajo se iti turizem, sicer je tudi prostitucije in revežev dovolj, ampak se za razliko od Havane znajo bolj “obrniti” in so sposobni zaslužiti tudi na druge načine..predvsem pa niso tako revni kot v Havani - to se vidi tudi v trgovinah (in to tistih navadnih) saj najdeš testenine, Barilla, da ne bo pomote, pa Pringles čips, pa še kaj takega, česar v Havani nisem našel!
Tudi v Havani se znajo preživeti - tam sem bil v parih Casah in ugotovil, da z veseljem goljufajo državo tako, da te na črno gostijo in ti zaračunajo polno ceno. Apatičnost pa je verjetno spet odvisna od tega kje si. Po pogovoru z vodičem, ki je včasih učil angleščino je postalo jasno, da niso zadovoljni, ampak je pa bolje kot je bilo pod Batisto. Imajo vsaj osnovo zagotovljeno, kot je napisal avtor prispevka. Seveda pa so apatični, saj ne vidijo neke lepe prihodnosti - oz. ne vidijo možnosti, da bi njihovi otroci živeli bolje kot živijo oni, njihovi starši - da bi lahko kdaj imeli kaj več kot streho nad glavo…
En dan smo najeli vodiča, za ogled določenih stvari in lokacij. Nekoč je učil angleščino. Verjetno sva celo imela istega. Imel je sivkaste lase in malo plešico ter kar okrogel trebušček. Nisem bil drugje na Kubi in ne verjamem, da je kje kaj dosti drugače. Seveda je tudi v Havani veliko prostitucije. In ljudje se seveda tudi v Havanoi znajdejo vsak na svoj način. Še posebno dobro gre kelnarjem, ti znajo dodobra olupiti turista. V nekaterih trgovinah sem tudi sam videl nekaj škatel makaronov, pa nekaj tuje robe ter celo Coca-Colo, kar ima na simbolni ravni še posebej zanimivo konotacijo. Vseeno pa je to v osnovi lepa dežela, z dobrim potencialom, le ljudje so lenuhi, ki drugačnega življenja ne poznajo in se zato niti ne zmigajo v pravi smeri. Dežela, ki bo nekoč lahko imela bogato cvetoč turizem. Če jih le ne bodo na novodoben način zasužnjili pač neki novi gospodarji. Malo so si Kubanci krivi tudi sami. 12 milijonov jih je. Tako številko je sicer težko zmobilizirati, vendar ko pa jo, je to močna sila. Malo so podobni Srbom. Ti so tudi zaslepljeno podpirali Miloševiča, dokler niso končno dojeli, da so bili dobro nategnjeni in da škodijo samo sebi. Morda bodo spregledali…
Kubo je treba primerjati z drugimi karibskimi državami, ne z Evropo. Kaj prinese imperializem in množica lokalnih diktatorjev se lahko prepričate na Haitiju, ki je najrevnejša država v vsej Ameriki in ena izmed najrevnejših na svetu.
Q:
Katerokoli državo lahko primerjaš s katerokoli. Če hočeš primerjati sebi podobne države, potem je Haiti gotovo bolj na mestu, kot Evropa. Če pa hočeš primerjati kako živimo mi in oni pa nimaš druge izbire. Gre preprosto za to, da to ni za nas. To ni turizem, je že bolj avanturizem. So pa gotovo še bolj ekstremne oblike avanturizma.
Da, da, Cubanke so tako tako zelo poceni, kot so bile po vojni v socializmu yugoslovenarke (v petdesetih ), ko so se butale z italijani za naylonske nogavice ali ” šuškavce “, takšna revšćina je bila. Torej, če koga mika komunistična CUBA, naj vzame s sabo nekaj parov nylonk, pa se bo vrnil potešen. Boljša uradniška plača je cca 20 $,delavska pa od 12$ naprej.
Tiste, ki še jokajoo za komunizmom bi jih poslal tja, nekateri še v Srbijo nočejo.
JAZ NIMAM TAM RES KAJ ISKATI !!
Jaz sem za naše.
Kaktus pač v Vatikan! Smer jugozahod, s tičem naprej!
Se pridružujem mnenju Popotnika - po poklicu sem pilot, delam na Švedskem, in vedno, ko pristanemo v Havani, se ponovi ista zgodba: Kubanci, ki hodijo na švedsko obiskovat svoje sorodnike, po končanem letu kabinsko osebje prosijo, če lahko z letala odnesejo smeti, saj na Kubi dobesedno stradajo. Bil sem že v veliko revnih državah in moram reči, da je Kuba gotovo ena izmed revnejših.
Kdo se pa za vraga spomne kako je bilo pod Batisto. Daj Carlos Contreras poberi se mi nazaj v Grčijo ali pa se preseli na Kubo
ubogi kubanci.
Janez, to raje povej svojemu tiču! Nazdar!
Saj, za tiča kubanke vprašajo res malo, zato pravim, da so tako ubogi predvsem uboge….. upam, da bo castro še dolgo živel!!
Castro več komunizma več prostitucije!