Zlato v 2009 – svetleča prihodnost po ceni $1000 dolarjev?
Cena zlata se je v primerjavi z drugimi kovinami v preteklem letu dobro držala in je decembra celo uspela zaključiti s 5.5% rastjo na letni ravni. Relativno pozitivno gibanje cene v 2008 je predvsem posledica njegovega statusa kot hranilca vrednosti in močnega fizično povpraševanje po zlatu. Naraščajoče (investicijsko) povpraševanje in nezadostna ponudba zaradi upadanja proizvodnje (rudniki, nahajališča), kot tudi omejen obseg prodaje iz strani centralnih bank, so dejavniki zaradi katerih lahko pričakujemo, da bo zlato letos ponovno vsaj testiralo magično mejo $1000 dolarjev na unčo. Omenjeni dejavniki so zelo močni, ogrozi pa jih lahko predvsem močna krepitev ameriškega dolarja ob zelo nizkih obrestnih merah.
Spomladi 2008 je cena zlata zrasla na rekordno vrednost $1.032 dolarja za unčo, nato je jeseni padla nazaj na $700 dolarjev zaradi pospešene apreciacije dolarja in prisilnega zapiranja (prodaje) pozicij investitorjev iz finančno-bančnega sveta. Pogled na ceno zlata je v prihodnje še vedno ugoden. Robustno fizično povpraševanje sovpada s ponudbo, ki stagnira oz. upada. Globalna finančna in gospodarska kriza je v zadnjem času pripeljala do zelo ohlapne monetarne in fiskalne politike, kar bi lahko zaradi obilice dostopnega denarja v prihodnosti imelo pomemben vpliv na ceno zlata. Trgovci z zlatimi palicami in kovnice zlata iz vsega sveta poročajo o močni rasti povpraševanja, zaradi česar je v lanskem letu v več primerih prišlo do težav pri fizični dostavi. Kupci so bili občasno pripravljeni plačevati tudi dodatno premijo (v nekaterih primerih $50 dolarjev za unčo) le zato, da bi fizično zlato pravočasno prejeli.
ETF indeksni skladi, ki sredstva vlagajo v fizično zlato v zadnjem času poročajo o močno okrepljenih denarnih pritokih. Obseg največjega takšnega ETF sklada, SPDR Gold Trust, je konec prejšnjega tedna dosegel rekorden obseg 832,6 ton, v enem tednu se je njegov obseg tako okrepil kar za 40 ton. Obseg zlatih rezerv sklada SPDR Gold Trust je večji kakor zlate rezerve Kitajske, Japonske, Rusije ali ECB. Je sedmi največji svetovni hranilec zlata. ETF indeksni skladi, ki sredstva porabljajo za nakup zlata imajo skupaj več kakor 1.000 ton zalog. Fizično povpraševanje institucionalnih in malih investitorjev po zlatu narašča zaradi negotovosti, ki ima svoje korenine v finančni krizi. Svoje pa ima opraviti tudi vse večje zavedanje o različnih vrstah finančnih instrumentov (vezanih na zlato) in možnostih investiranja.
Pri razglabljanju o ‘zlati’ prihodnosti je seveda potrebno pomisliti tudi na zlatarsko industrijo, ki je odgovorna kar za 70% letnega svetovnega povpraševanja. Res je, povpraševanje draguljarjev/zlatarjev bo pod vplivom upočasnjenega svetovnega gospodarstva. Gospodarstva v razvoju, ki prispevajo k temu povpraševanju levji delež – Indija, Kitajska, Turčija, Bližnji vzhod in Rusija skupaj kar dve tretjini, bodo enako kot razvita gospodarstva v tem letu začutila počasnejšo rast, a to še ne pomeni, da bodo zapadla v recesijo.
Povpraševanje iz zlatarske industrije se poleg tega odziva bolj na volatilnost cene, kakor na njeno višino. Ta komponenta povpraševanja bo zato zelo verjetno ostala stabilna, posebej zato ker se nakit v državah kot sta Indija in Kitajska kupuje tudi v investicijske namene.
Navkljub visoki ceni zlata, ki je v bližini rekordnih vrednosti merjeno v valutah držav proizvajalk kot so CAD, ZAR in AUD – je v 2008 proizvodnja rudnikov še naprej upadala. Upadanje proizvodnje zlata je že leta prisotno ne samo v Južnoafriški republiki, ki je bila vse do pred kratkim največji svetovni proizvajalec (ta status je imela kar 100 let), temveč tudi v Avstraliji, Kanadi in ZDA. Razlogi za to so naraščajoči stroški, pomanjkljiva infrastruktura (električne redukcije v JAR), nižja vsebnost rudnin in vse manj na novo odkritih nahajališč. Proizvodnja zlata iz rudnikov in drugih nahajališč se je v 2008 znižala za 3%, po ocenah strokovnjakov (ABARE, avstralska neodvisna raziskovalna agencija za področje naravnih virov) se bo ta trend v 2009 še nadaljeval.
Centralne banke so prav tako znižale obseg prodaje. V prejšnjem letu so bile odgovorne za 15% celotne ponudbe, a so pri prodaji ostale globoko znotraj svojih omejitev. V fiskalnem letu 2008 (ki se je končalo septembra) je Evropska centralna banka (ECB) prodala 357 ton zlata. V skladu z dogovorom »Central Bank Gold Agreement« je imela možnost prodati kar 500 ton zlata. Ob istem času je več drugih centralnih bank zlato tudi kupovalo, zaradi česar je skupna prodaja vseh centralnih bank dosegla le 286 ton.
Dejavniki, ki vplivajo na ponudbo in povpraševanje tako govorijo v prid vsaj testiranju cene $1000 dolarjev za unčo do konca 2009. Tveganje za ta pogled prihaja le iz smeri ponovne močne krepitve ameriškega dolarja ob skoraj ‘ničlih’ ključnih obrestnih merah. Oba dejavnika bi skupaj zlatu odvzela privlačnost, ki jo vzpodbuja šibkejši dolar in inflacija.
Matjaž Košir
Avtor je analitik v trgovalni ekipi TradePort, Poteza d. d.