Vest

Menažerji Coca Cole so moževali njega dni, kako povečati prodajo pijače, in najpametnejšemu se utrne ideja, da Cerkvi plačajo, da papež v očenaš vključi »… daj nam danes naš vsakdanji kruh in Coca Colo.« In pošljejo v Vatikan delegacijo, ki čez nekaj dni, poklapana, vrne v Ameriki in pove: »Papež nas je vrgel ven!«

»Verjetno ste ponudili premalo,« pravijo oni, ki so ostali doma.

»Najprej smo ponudili milijon, nato sto milijonov in na koncu milijardo dolarjev. Potem so nas vrgli ven.«
In oni, ki so ostali doma, ostrmijo: »Milijarda je lep denar. Zanima nas, koliko so mu plačali peki!«

Nobelove nagrade od leta 1901 podeljujejo za fiziko, kemijo, medicino, književnost in mir, od leta 1968 dalje, ob njeni 300-letnici in na pobudo švedske kraljeve banke (!) tudi za ekonomske vede. Nagrada za ekonomijo sicer ni omenjena v Nobelovi oporoki, se ne izplačuje iz njegove zapuščine in tehnično ni Nobelova nagrada, kar zagovarjajo Nobelovi nasledniki, vendar se podeljuje na skupni slovesnosti z Nobelovimi nagradami!

Kar ni uspelo menažerjem Coca Cole, je uspelo ekonomistom. Čirule čarule, bimsala bim - in ekonomija je znanost! Nobelova, tako rekoč, in če že ne ravno Nobelova znanost, pa nobel vsaj.

Zanesljivo nobel na domačem kupu gnoja. Zato danes, namesto, da bi si naši domači, slovenski mladoekonomisti, liberalni ekonomisti, turboekonomisti, ali kakorkoli si že rečejo, poveznili papirne vrečke na glavo, kot so to naredili njihovi še včeraj ugledni učitelji iz Amerike, in se skromno vrnili k izvirom ekonomske misli, k starim Grkom in preskušenemu Marxu, še vedno plezajo po domačem kupu gnoja k vrhu, in kikirikajo mamonom!

Ekonomija, dokler ni postala znanost, in se ji je od višine ni zavrtelo v glavi, je bila veščina, ki je preučevala, kako z omejenimi viri zadostiti potrebam. Stari Grki se niti niso posebej ukvarjali z ekonomijo kot znanostjo. Celo več, Grki niso razvili posebej ekonomske znanosti, pač pa so o njej govorili v kontekstu etike.

Marx je odkril, da v ekonomiji etike ni. Najhuje je, ko prevladajo furije osebnih koristi! Lastniki proizvajalnih sredstev na trgu »kupijo« delavčevo sposobnost delati, in mu zanjo plačajo. Na videz, vse pošteno, toda, delavec v dogovorjenem času in za dogovorjeno plačilo naredi več, kot je dobil plačano. S tem ustvari dobiček in tega si prilasti lastnik. Manj dobi delavec, več ostane lastniku. Bolje kot ima lastnik proizvajalnih sredstev organizirano proizvodnjo, naprednejše stroje ima, relativno večji del zaslužka prodanega blaga mu ostane, saj trg plačuje družbeno priznano ceno. Ta pa je tista, ki jo dosega večina. Zato, čeprav delavec dobi nominalno lahko tudi več in si realno tudi kupi več, je njegov delež v celotnem iztržku manjši! Zato po Marxu akumulacijo kapitala spremlja akumulacija revščine. Ne absolutna, ampak relativna. Vedno večji je delež, ki si ga prilašča lastnik, in vedno manjši je delež, ki ga za svoje delo dobi delavec.

Do tu (lahko) razlagi prikimavajo (še) vsi. Ker tako je. Delavci pa nis(m)o samo klasičen Marxov proletariat, modri ovratniki, ampak (smo) vsi, ki živijo(mo) od svojega dela. Ne od obresti na kapital ali od zemljiške rente. Torej tudi t. i. beli ovratniki!

In teh v politiki v Sloveniji že dolgo ne zastopa nihče. Borut Pahor pravi zase, da ni » …kakšen radikalen socialist, nikoli nisem bil, sem socialen demokrat.« Njegovega »izumitelja«, pa »izumitelja« Balažica, Čirića, Požara, da, tudi Bavčarja, je v edino stranko, ki je nekoč zastopala koristi delojemalcev, po svojih besedah, pripeljal partizan in nato do upokojitve leta 1984 policist Janez Winkler » … in pri tem namerno preslišal njegova omahovanja.«

En velikih spreobrnjencev, nečak partizana Dežmanovega Tončka, je kot veliko odkritje oznanil, da je bil partizanski osvobodilni boj proti okupatorjem hkrati socialna revolucija! Jasno, ampak s tem še ne komunistična! Komunistov je bilo pred vojno v Sloveniji kakih dvesto. Partizani, kmetje, delavci in intelektualci, med njimi je bilo verujočih kot je bilo verujočih v slovenski družbi sicer, so se spontano uprli obstoječim gospodarskim in družbenim razmeram v gnili kraljevini Jugoslaviji, in komunisti so se jim samo postavili na čelo. Pa bi sem jim v boju proti okupatorjem in za pravičnejšo družbo na čelo lahko postavil kdo drug. Več jih je bilo, pa kaj, ko so jih zanimale samo lastne koristi! In položaji, čeprav v službi okupatorjev.

Kot povzpetnike danes! Kaj »lastninijo« tajkuni? Komunistično lastnino? Te je bilo samo za vzorec in še ta je bila kupljena iz članarine, pogosto pa ni bila niti vpisana v zemljiško knjigo. Ali morda lastninijo zasebno lastnino, ki so jo ustvarili Pipistrel, Akrapovič, Tuš? Malo morgen! Delavci, ki so enkrat že zgradili tovarne, s pritrgovanjem od ust, članov zveze komunistov je bilo med njimi deset odstotkov, danes samozvancem ponovno odplačujejo njihove lahko pridobljene milijardne bančne kredite, ki so jih odobrili, z žegnom politike, seveda, enaki bančni samozvanci. Osebki brez etike, morale, samo na pravem mestu in pravi čas, in zadosti predrzni, da kradejo, ne samo podnevi, pač pa pod lučjo, prav tako zdavnaj že olastninjenih, t. j. pokradenih televizijskih kamer!

Kje so komunisti, ki so vodili nekdanjo zvezo komunistov? Člani predsedstva ZKS? Izvršni sekretarji, medobčinski predsedniki in občinski sekretarji, profesorji politične ekonomije in učitelji elektromarksizma in samoupravljanja, da povzdignejo glas? Bili so nekdaj dobro plačani sopotniki oblasti in za denar danes molčijo. Prejšnji, socialistični sistem branimo isti anonimni tepci, ki smo bili zanje v prejšnjem sistemu premalo rdeči, za tega pa preveč, in največkrat hodimo k spovedi k istim osebkom, le da so obrnili suknjiče, na zunaj rdeče, znotraj s črno podlogo, jih naravnali po novem vetru in začeli hoditi k maši samo v drugo cerkev! Hlapci, za hlapce rojeni!

Ekonomisti in ekonomija kot znanost? To je postala, ko je iz veščine začela uporabljati orodja bazičnih znanosti. S premetavanjem matematičnih in fizikalnih formul, pa najbrž je bilo tudi kaj kemijskih vmes, so začeli razvijati tako imenovane nove ekonomske produkte. Ništrc, zavit v stanijol papir in prevezan z mašnico! Prve, ki so odkrili med tranzicijo te, tako imenovane nove ekonomske produkte, drobne Strojane, Grubeliče in Sadarje so zaprli, ker so pač kradli na drobno, in prav jim je, to se ne sme, zaslužni z milijardami evrov pokradenega, so seveda nedotakljivi in taki bodo ostali! Ti imajo račune v Egiptu in hodijo štet denar v banke v London!

Nedvomno, ljudje bodo kmalu šli na ceste in revolucija bo! Pa tudi te si ne bodo izmislili komunisti, predvsem, in povsem zanesljivo, pa ne bodo nikogar vodili. Na čelu bodo stali lačni in ponižani, ki ju ne poznajo in jim na misel ne prideta Marx in komunizem, vedo pa, da so nekoč že bile tovarne na Črnem vrhu in v Semiču, da so tudi komunisti vedeli, da ne morejo biti rentabilne, da je po tovarnah pogosto preveč delavcev, in ti delavci so imeli človeško dostojanstvo in so prvega prinesli domov denar!

Po vojni so današnjim tranzicijskim tajkunom rekli vojni dobičkarji, verižniki in črnoborzijanci, in današnje tajkune v pismih bralcev in na blogih že kar številni pisci pošiljajo na izpraznjeno pot, nad katero točijo krokodilje solze domača, hrvaška in vatikanska reakcija. Pa nobenih komunistov ni zraven. Ti so v Sloveniji izumrli. Samo brezposelni in ponižani državljani so. Ljudje, ki so jim ukradli njihovo dostojanstvo!

Matjaž Vizjak