Drugorazredno vprašanje
Nobene potrebe ni, da bi se slovenski predsednik Danilo Türk komurkoli hodil poklanjat v Hudo jamo, v Rog ali na Teharje. Ko se na dan mrtvih pokloni pokojnim na ljubljanskih Žalah, se pokloni hkrati spominu na mrtve, ki so kakorkoli že, zaključili življenja na naših tleh. Njim posebej pa le v družbi angleške kraljice ali ameriškega predsednika Baracka Obame ali ruskega Dimitrija Medvedjeva!
Dvakrat, obakrat v prejšnjem stoletju, smo že bili zavezniki z Veliko Britanijo, z Združenimi državami Amerike in z Rusijo, takrat s Sovjetsko zvezo, v prvi in drugi svetovni vojni, in ves čas privrženci istih univerzalnih vrednot.
Z nasledniki Churchilla, Roosvelta in Stalina smo ustanovni člani Organizacije združenih narodov. Pred devetindvajsetimi leti, 8. maja 1980 so se v največjem zboru svetovnih državnikov, prišli poslovit od pokojnega predsednika Jugoslavije Josipa Broza Tita. Doslej primerljivo je bilo samo še slovo od angleške kraljice Viktorije. Jugoslavija, Slovenija, Hrvaška in druge države, naslednice nekdanje Jugoslavije, rastemo z Anglijo, z ZDA in z Rusijo iz istih, protifašističnih korenin.
Spominjam se pripovedovanja, žal, že pokojnega partizana, poslanca in uglednega šolnika iz Kamnika, ki je kot devetnajstletni borec sodeloval v krvavih bojih za Trst. Cesto z Opčin proti Trstu so, prekrito z mrtvimi vojaki, čistili kar z gradbenimi stroji. Za zmerom pa se mu je vtisnil v spomin partizanski oficir, Srb, je pripovedoval, ki je v množici zajetih sovražnih vojakov zagledal ustaškega klavca, ki je pomoril njegovo družino, ženo in otroke, in jih pometal v gorečo hišo, on pa je vso to strahoto od daleč in nemočen lahko le opazoval. Preden so ga uspeli odtrgati od ujetega ustaša, ga je Srb raztrgal z golimi rokami. Prisotni partizani so ga vklenili, mu odtrgali oficirske našivke in ga odvedli.
Mojega očeta so leta 1942 kot aktivista NOB, ob pomoči domačih izdajalcev, aretirali Italijani in ga v večjem procesu, s še nekaj drugimi aktivisti NOB, obsodili na 20 let ječe. Bil je v zaporih v Kopru, v Gonarsu, ob italijanski kapitulaciji pa so ga zajeli Nemci in odpeljali v Dachau. Tam je dočakal osvoboditev.
Mama je dočakala osvoboditev v Ravensbrücku, kamor so jo odpeljali Nemci, potem, ko so jo po izdaji zajeli, jo zasliševali in jim jo nato pretepeno izročili slovenski domobranci. Zasliševal jo je, znan po krutosti in po osvoboditvi obsojen, domobranski narednik, ime ni pomembno, ker sem se osem let po končani vojni pri nas doma igral z njegovim sinom, hodil je v isto šolo kot jaz, samo v sosednji razred.
Tako smo leta 1953 živeli spravo.
Prav vseeno je, ali je bila OF ustanovljena 27. aprila, dan preje ali pozneje, ali se je ob nastanku imenovala protiimperialistična fronta in se šele ob nemškem napadu na Sovjetsko zvezo preimenovala v osvobodilno fronto. Ves čas delovanja je zbirala domoljubne in proti okupatorjem usmerjene Slovence, ki so se vsa štiri leta vojne borili z Italijani, Nemci in njihovimi slovenskimi slugami, in nikoli, in v nobenem primeru, proti zaveznikom!
Dovoljujem, da so OF prevzeli in vodili slovenski komunisti, lahko bi jo tudi kdo drug, sposobnejši od komunistov. Dovoljujem, da so ob boju z okupatorji komunisti vodili hkrati socialno revolucijo – vendar so bili v tistem času za socialne spremembe domala vsi, razen večine kapitalistov. Niso pa komunisti krivi, da je bila, tudi takrat, en največjih kapitalistov na Slovenskem, Cerkev! Kako velik kapitalist je bila tudi pred vojno, je razvidno še danes, ko z denacionalizacijo dobiva nazaj stavbe, gozdove, tovarne, in vedno nove zahtevke vlagajo …
Prav tako niso komunisti krivi, niti edini zaslužni, da so konec vojne dočakali na čelu OF in partizanskega boja. Leta 1941, ob začetku vojne, jih je bilo v Sloveniji komaj 250! »Komunisti nam niso pustili, da bi se borili z okupatorjem,« že pol stoletja svojo sramoto perejo pred domačo javnostjo in pred svetom narodni izdajalci.
Ja, takratna SLS in JRZ, pa ban Natlačen in škof Rožman so dovolili komunistom, da organizirajo oborožen odpor in se mu postavijo na čelo – komunistom še na misel ni prišlo, da bi jih spraševali! Kot njim ne bi bilo potrebno spraševati komunistov ali se lahko uprejo okupatorjem, kot so se številne meščanske stranke, pa tudi Cerkev, drugod v Evropi. Saj komunistov in OF tudi niso spraševali, ko so 20. aprila 1944, na Hitlerjev rojstni dan, na Plečnikovem stadionu prisegali: »Prisegam pri vsemogočnemu Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje Velike Nemčije, SS četami in policijo proti banditom in komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj.«
Še več! Od narodnega izdajstva so jih zaman odvračali, dvakrat vodstvo slovenskih partizanov, iz Londona ministra v kraljevi vladi in duhovnika dr. Izidor Cankar (»Slovensko domobranstvo je narodna in cerkvena škoda, ki se bo komaj dala popraviti. Kako more slovenski človek prostovoljno priseči zvestobo Hitlerju, ki je vse zastavil, da iztrebi nas in krščansko kulturo? Ko zagovorniki domobranstva v Italiji pripovedujejo, da so v srcu z zavezniki, se jim ti posmehujejo in jih pomilujejo. Kaj naj si pač mislijo o ljudeh, ki na eno stran prisegajo in se na drugo hvalijo, da so prav za prav prisegli po krivem?«) in dr. Alojz Kuhar (»Angleži belogardistično vojsko označujejo za kvizlinško oz. kolaboracionistično formacijo«), angleški general Harold Alexander, iz partizanskih vrst pa partizana, krščanski socialist in pesnik Edvard Kocbek in duhovnik dr. Metod Mikuž, itd.
Proti škofu Rožmanu je iz proceduralnih razlogov zavrnjen kazenski postopek. Pa kaj! Proti Mussoliniju in Hitlerju ni bila obtožnica niti vložena, Milošević sodbe ni dočakal, nürnberški obtoženci so bili obsojeni, potrebovali bi samo še tožilski par Miklavčiča ali Drobniča, malteškega viteza, ki je minister in zadosti zmešan parlament, da sprejme, kar je sprejel naš! Na ponovljeno sojenje nürnberškim obtožencem od obtoženih in pred pol stoletja obsojenih zanesljivo ne bi prišel nihče, pa tudi vabila na sojenje ne bi osebno prevzeli. Seveda si tudi Nemčija AD 2009 takšne blamaže ne bi privoščila. Nekaj takšnega je mogoče edino v dolini Šentflorjanski. In nekateri so še ponosni na to.
Pa cerkvenim ljudem in cerkvenim aktivistom še na misel ne bi smelo priti, da na takšen za ne-pravnike goljufiv način »rehabilitirajo« svoje zablodele ovce. In ne bi jim prišlo, če bi namesto v tuzemske vrednote verjeli vsaj v Boga! Ne vojaško sodišče, ne slovensko tožilstvo in sodstvo, Rožmanu in Cerkvi med 2. svetovno vojno, je/bo zanesljivo sodila zgodovina, kjer pritiski in zveze ne pomagajo. Izgubljen primer za prihodnost.
Torej: pustite hude jame, Titova cesta AD 2009 je drugorazredno vprašanje, prvorazredno je bila, ko so jo ukinili. In ko so odnesli barvat požagane drogove s poti ob žici okupirane Ljubljane! Oboje je bil prvorazredni revanšizem. Angleži, Američani in Rusi bi ga težko razumeli. Nemci tudi. Italijani morda.
Nas pustite nespravljene živeti! Že zdavnaj smo se brez vas, dušebrižnikov, spravili, uradno pa, če se, ali tudi ne. V Ameriki se še danes kdaj preštejejo, kdo je bil pred 150 leti na pravi strani, na strani konfederacije in kdo na strani federacije …
Matjaž Vizjak
http://www.youtube.com/watch?v=Hogd-toTT2A
G. Vizjak,
Malo ste prestari, da bi se vedno verjeli v pravljice (razumem pa, da je lazje).
“Dovoljujem, da so OF prevzeli in vodili slovenski komunisti”…kdo pa si ti da “dovoljuješ”… Bwahahahaha.
Podpišem, seveda, tudi sam … s priponko, kakopak:
http://www.mladina.si/tednik/200204/clanek/m-orli/
Darko, ali kdo zahteve funkcionalne pismenosti zahteva?
Nasprotovanje debilnemu sistema ni in nikoli ne bi smelo biti razumljeno kot revanšizem …
Pač vedno obstaja nekdo, ki je malo preveč trave popušil …
IZDAJA
Dr. Aleksander Bajt, Bermanov dosje (str. 944, 945):
Nasilne podreditve slovenskega naroda komunistični partiji in njegovo skrčenje na objekt partijske samovolje (kar so komunisti storili z odločitvijo za nasilno uvedbo boljševizma z revolucijo), dejansko izvajanje te od ločitve in končno njeno uresničenje ne moremo označiti drugače kot zločin nad slovenskim narodom.
Naši komunisti so storili ta zločin v času sovražne, zasedbe. Z zvijačo, točneje, s prevaro so pridobili pod krinko osvobodilnega boja za revolucijo velike dele slovenskega prebivalstva. To je gotovo nekaj najpodlejšega in najbolj zavrženega, kar lahko kdo zagreši nad svojim narodom. Načrtno izkoriščanje osvobodilnega boja za izvedbo boljševiške revolucije je brez dvoma izvirni greh izdaje slovenskega naroda. Ko je bil storjen izvirni greh, so si protiljudski zločini komunistov sledili z logiko, s katero se domine podirajo same od sebe.
Težko je verjeti, da 63 let po koncu 2.svetovne vojne ljudje “bluzijo” in pišejo (kot M. Vizjak) svoje resnice. Titova cesta in “huda jama”, drugorazredna vprašanja. To sploh niso vprašanja. To so dejstva, ki so se zgodila. Ker Slovenci nimamo razčiščene zgodovine, leži kup smeti na našem dvorišču, pa polna hiša samozadostnežev igra za kvartopirsko mizo, zato Slovenci težko živimo, moralno, NE materialno.
Pri nas komunizem živi bolj, kot je živel leta 1990. Razpršil se je v vse pore naroda, kot kasetna bomba.
Se strinjam z M. Vizjakom - dober, uravnotežen, zmeren, jasen in razumljiv zapis za nas spravljene.
————–
potem pa sledi: ampak … in bo kdo spet nažigal in užigal …
me zanima kaj naredijo v UK, če kdo užiga po vladajoči družini — še prejšnje vladarje ne pustijo blatiti.
G. Vizjak, dovoljujem in priznavam, imate svojo osebno, žal, družinsko, zgodbo.
A kdo ste vi, da bi lahko s svojim traktatom drugim prepovedovali in jemali legitiumnost njihovih, drugačnih, a prav tako osebnih in družinskih zgodb?
Jest pa priznam, da ne morem razumet tega s to Titovo cesto. Zakaj je tako pomembno, da jo imamo?
Cela Ljubljana+Slovenija je v disaster situaciji, mi pa ne bomo reševali situacije, temveč je najbolj pomembno to, da se cesta imenuje po Titotu in vsi, ki so se tega lotili, so vedeli da bo veliko ljudi jeznih zaradi tega. Res, priznam, da ne morem razumet, zakaj je bilo to potrebno. Ali ni v krizi potrebna složnost vseh, da s skupnimi močmi rešimo situacijo? No, če že ne drugega bo Županković očitno izpeljal VSAJ 1 projekt. Namen projekta? Razjeziti desnico in vržti svojim “volivcem” vsaj 1 kost.
Še moj star oče(ki je bil partizan v Cankarjevi brigadi in zagrizen komunist), je mnenja, da je to popolnoma nepotrebno.
Kar se pa tiče razveljavitve sodbe škofu Rožmanu, je moje mnenje sledeče: pravilno. Eno, je kazenska odgovornost, drugo pa ZGODOVINSKO-MORALNA. Če so mu sodili nepravično, je prav, da je sodba razveljavljena, kar GA PA NE opere zgodovinske krivde. In to dvoje vsi mešajo, pa kaj če so razveljavili sodbo. Če izbrisanim lahko popravimo krivico, jo dajmo pa še njemu(v pravnem smislu).
Jaz sem bil tudi proti imenovanju letališča po Pučniku, pa smo ga vseeno preimenovali.
Sem še vedno proti imenovanju kakršnekoli zadeve po politikih, samo nekateri bodo vseeno veselo navijali za svoje, ko je treba kam nadet kakšno ime (levi in desni navijači).
Znanstveniki, kulturniki, ljudje, ki z delom, kreativnostjo in ne z manipulacijami ali nakladanjem nekaj naredijo si pa mogoče že zaslužijo, da se njihovo ime uporabi za kakšno poimenovanje.
po kom bi poimenovali kalazicijo v vašem mestu?
po kom bi poimenovali smetišče v vašem mestu?
pa gre za zelo ljudem nujne stvari!!
Matjaž Vizjak,… podpišem.
> Dvakrat, obakrat v prejšnjem stoletju, smo že bili zavezniki z Veliko Britanijo ….
> v prvi in drugi svetovni vojni
???
Na čigavi strani smo bili v 1. vojni? Da nas nisi morda zamenjal s Srbi?
O.
Arh
Le kaj imata Pučnik in Tito skupaj? Brez Pučnika bi mogoče še naprej travo jedli …
Tudi jaz se podpišem.
@Pička: z glavico dobiš tudi intiligenco v sebe, le nastaviti moraš.
Brez Tita nas niti bilo nebi!
Evo ti prvorazredni spisek “primorskih” partizanov,potem ko so ščistili tigrovce in partizane nekomuniste
Na tem mestu navajam le nekaj primerov, iz katerih je razvidno, kako so Srbi prevzemali v svoje roke poveljevanje v slovenskih parizanskih enotah. Seznam ni popoln, navedeni so le primeri, ki jih je bilo mogoče povzeti iz objavljenega gradiva.
1.) Šaranović Milovan: komandant prve operativne cone (Dolenjska) od 7. decembra 1942 do 23. maja 1943;
načelnik glavnega štaba od 23. maja 1943 do 30 julija 1943.
2.) Jovanović Zdravko: načelnik štaba druge operativne cone (Notranjska ) od ustanovitve 11. decembra 1942 do 3. februarja 1943.
3.) Tonasković Rajko: načelnik štaba Gubčeve brigade od 12. januarja 1943 do 30. marca 1943; komandant 15. divizije od sredine avgusta 1943 do 3. oktobra 1943; komandant 7. korpusa od 3. oktobra 1943 do 10. aprila 1944.
4.) Kilibarda Mile: načelnik štaba 14. divizije od 3. oktobra 1943 do 25. februarja 1944; komandant 4. operativne cone (Štajerska) od 25. februarja 1944 do 23. julija 1944; namestnik komandanta 7. korpusa od 9. septembra 1944 do 3. oktobra 1944; načelnik štaba 7. korpusa od 10. novembra 1944 do 15. maja 1945.
5.) Dapčević Milutin: načelnik štaba 3. operativne cone (Alpska) od novembra 1943 do 22. decembra 1943;
načelnik štaba 9. korpusa od 22. decembra 1943 do 4. marca 1944.
6.) Popivoda Pero: načelnik štaba Tomšičeve brigade od 2. dec. 1942 do 24 junija 1943; komandant 2. operativne cone (Gorenjska) od 24. junija 1943 do 4. avgusta 1943; načelnik štaba 14. divizije od septembra 1943 do 3. oktobra 1943; komandant 15. divizije od 3. oktobra 1943 do 17. decembra 1943; komandant 31. divizije od 21. decembra 1943; komandant 7. korpusa od 10. aprila 1944 do3. oktobra 1944, nato poslan v vrhovni štab.
7.) Jevtić Predrag - Dragan: namestnik komandanta Gubčeve brigade od 3. novembre 1942 do 12. januarja 1943;
komandant 3. bataljona Šercerjeve brigade od marca 1943 do maja 1943; namestnik komandanta 1. operativne cone (Dolenjska) od 23. maja 1943 do 13. julija 1943; komandant 15. divizije od 13. julija 1943 do 30 julija 1943.
8.) Božović Radomir - Raco: namestnik komandanta 2. bataljona Tomšičeve brigade od decembra1942 do 12. januarja 1943; komandant 2. bataljona Tomšičeve brigade od 12. januarja 1943 do maja 1943; komandant 12. brigade od 24. septembra 1943 do 20. decembra 1943; namestnik komandanta 15. divizije od 20. decembra 1943 do 9. februarja 1944; načelnik štaba 15. divizije od 9. februarja 1944 do 23 junija 1944; namestnik komandanta 15. divizije od 23. junija 1944 do 9. avgusta 1944.
9.) Ignjatović Radojica - Grnjica: načelnik štaba Bazoviške brigade od 1. oktobra 1943 do 22.oktobra 1943; načelnik štaba 30. divizije od 22. oktobra 1943 do 19. novembra 1943.
10.) Brajović Petar - Pero: komandant 2. bat. Gubčeve brigade od 20. februarja 1943 do 30.marca 1943;
načelnik štaba Gubčeve brigade od 30. marca 1943 do 12. septembra 1943; komandant 15. divizije od 15. septembra 1943 do 3. januarja 1944; komandant 18. divizije od 1. januarja 1944 do 12. januarja 1944; načelnik štaba 18. divizije od 12. januarja 1944 do 21. marca 1944; komandant 18. divizije od 21. marca 1944 do 23. junija 1944; načelnik štaba 4. operativne cone (Štajerska) od 23. julija 1944 do 15. maja 1945.
11.) Došenović Mičo: načelnik štaba 14. divizije od 16. julija 1944 do 15 maja 1945.
12.) Vojnović Aleksandar - Vojin: načelnik štaba 18. divizije od 30. novembra 1944 do 10. februarja 1945;
namestnik komandanta 15. divizije od 10. februarja 1945 do 15. maja 1945.
13.) Čubrić Mile: komandant 2. Bataljona Gubčeve brigade od 30. marca 1943 do 25. avgusta 1943; namestnik komandanta Gubčeve brigade od 25. avgusta 1943 do 14. septembra 1943; namestnik komandanta 18. divizije od 12. januarja 1944 do 21. marca 1944; načelnik štaba 18. divizije od 21. marca 1944 do 23. junija 1944; namestnik komandanta 18. divizije od 23. junija 1944 do 26. julija 1944; komandant posebne oficirske šole.
14.) Marjanović Ratko: namestnik komandanta Gradnikove brigade od 30. novembra 1943 do 15. marca 1944;
komandant Bazoviške brigade od 14. septembra l944 do 10. oktobra 1944; komandant Gradnikove brigade od 20. marca 1944 do 18. septembra 1944.
15.) Šorović Danilo: komandant Gradnikove brigade od 26. aprila 1943 do 4. novembra 1943.
16.) Vidačić Nikola: načelnik štaba Bazoviške brigade od 22. oktobra 1943 do 12. novembra 1943; načelnik štaba 30. divizije od začetka januarja 1944 do konca, januarja 1944; komandant Bazoviške brigade od 2. julija 1944 do 14. septembra 1944.
17.) Marjanović Aleksandar - Leko: komandant 2. bataljona Gubčeve brigade od 12. januarja 1943 do 20. januarja 1943; namestnik političnega komisarja 15. divizije od 3. oktobra 1943 do 9. februarja 1944.
18.) Dukić Nikola: načelnik štaba 30. divizije od 9. marca 1945 do 7. maja 1945.
19.) Vukadinović Dušan: načelnik štaba Gradnikove brigade od 2. marca 1945 do 28. marca 1945; komandant Vojkove brigade od 28. marca 1945 do konca vojne; politični komisar 1. bataljona Gradnikove brigade.
20.) Knežević Vladimir - Volodja: politični komisar 2. čete 3. bataljona Tomšičeve brigade - avgusta 1942; politični komisar 1. bataljona Tomšičeve brigade - marca 1943; komandant l. Soške brigade leta 1943; komandant 17. brigade Simona Gregorčiča leta 1943; prvi komandant Novega Mesta.
21.) Jovanović Svetolik - Mito: namestnik komandanta Gradnikove brigade od 18. septembra 1944 do 20. decembra 1944; bil je spremljevalec Šaranovič Milana.
23.) Popović Vuko: komandir minersko-sabotažne čete v Goriških Brdih leta 1944.
24.) Srdić Simon: komandant 2. bataljona Prekmurske brigade leta 1945.
25.) Vučinić Djoko: namestnik komandanta 2. bataljona Tomšičeve brigade - maja 1945; bil je tudi v tem štabu.
26.) Radulović Branko: politični komisar 2. bataljona Gubčeve brigade od 14. julija 1943 do 10. septembra 1943; politični komisar 3. bataljona Gubčeve brigade od 5. septembra 1943 do 22. oktobra 1943 in od 2. januarja 1944 do 12. febbruarja 1944; politični komisar Gubčeve brigade od 12. februarja 1944 do 20. marca 1944; namestnik. politkomisarja Kokrškega bataljona od 16. novembra 1944 do 8. januarja 1945; namestnik komandanta Kokrškega 3. bataljona od 8. januarja 1945 do 26. marca 1945; komandant 3. bataljona Kokrškega odreda od 26. marca 1945 do 12. maja 1945; v NOV je bil že od 15. avgusta 1941.
27.) Kubić Nikola: v Šercerjevo brigado je prišel za bataljonskega in četnega starešino; bil je gojenec posebne oficirske šole pri vrhovnem štabu NOV in POJ iz Srbije.
28.) Beslać Mirko: isto kot Kubič Nikola.
29.) Dedeić Boško - Pope: komandant 3. bataljona Bazoviške brigade od 2. marca 1944 do 18. marca 1944; namestnik komandanta 3. bataljona Bazoviške brigade od 18. marca 1944 do 10. maja 1944; bil je tudi spremljevalec Šaronović Milana.
30.) Vukša Jovo: načelnik štaba 12. brigade od 16. decembra 1943 do 10. januarja 1944.
31.) Perović Radoje: namestnik komandanta 12. brigade od 26. septembra 1944 do 8. januarja 1945; načelnik štaba 12. brigade od 8. januarja 1945 do 18. februarja 1945.
32.) Badovinac Ilija: namestnik komandanta Šlandrove brigade od 1. septembra 1943 do 22. septembra 1943; namestnik komandanta 12. brigade od 24. septembra 1943 do 26. novembra 1943.
33.) Alfirević Petar - Pero: namestnik komisarja Vojkove brigade od 8. januarja 1944 do 9. marca 1944; namestnik komisarja Prešernove brigade od 9. marca 1944 do 20. oktobra 1944.
34.) Karapadža Branko: komandant Prešernove brigade od 6. oktobra 1943 do 26. oktobra 1943; namestnik politkomisarja 31. divizije od 26. oktobra 1943 do sredine februarja 1944.
35.) Latinović Djuro: komandant štaba l. bataljona Gradnikove brigade leta 1944.
36.) Vojnović Milan: namestnik komandanta Gubčeve brigade od 1. februarja 1945 do 15. maja 1945.
37.) Dukić Mirko: načelnik štaba Vojkove brigade od 6. maja 1944 do 20. maja 1944; namestnik komandanta Vojkove brigade od 20. maja 1944 do 3. sept. 1944.
38.) Nenezić Ljubo: načelnik štaba Vojkove brigade od 3. septembra 1944 do 20. septembra 1944.
39.) Gliša Radomir - Raco: komandant Bazoviške brigade od 20. decembra 1943 do 2. marca 1943; komandant 30. divizije od 4. marca 1944 do 29. aprila 1944; komandant Bazoviške brigade od 3. maja 1944 do 15. junija 1944; načelnik štaba 18. divizije od 10. februarja 1945 do 15. maja 1945.
40.) Perović Radivoje: načelnik štaba Bazoviške brigade od 12. novembre 1944 do 14. marca 1945.
41.) Vukčević Vaso: načelnik štaba Bazoviške brigade od 15. marca 1944 do 10. julija 1944; operativni oficir v Bazoviški brigadi.
42.) Isaković Rade: načelnik štaba Bazoviške brigade od 3. oktobra 1944 do 10. oktobra 1944; operativni oficir v Bazoviški brigadi.
43.) Ibraimović Ibro: komandant Bazoviške brigade od 10. oktobra 1944 do 7. marca 1945; komandant 2. bataljona Gradnikove brigade.
44.) Jovanović Milan: namestnik komandanta Bazoviške brigade od 1. junija 1944 do 1. julija 1944; komndant l. bataljona Bazoviške brigade .
45.) Dabanović Mitar: namestnik komandanta Bazoviške brigade od 1. avgusta 1944 do 14. septembra 1944;
komandant 1. bataljona Bazoviške brigade.
46.) Ignjatović Anatolij: namestnik komandanta Bazoviške brigade od 3. januarja 1945 do 2. maja 1945;
komandant 2. bataljona Bazoviške brigade; namestnik komandanta 2. bataljona Bazoviške brigade.
47.) Popović Svetislav: pomočnik politkomisarja Bazoviške brigade od 30. oktobra 1944 do 18. decembra 1944;
komandant 4. bataljona Bazoviške brigade; sekretar SKOJ-a.
48.) Stojanović Miladin: komandant 1. bataljona Bazoviške brigade; namestnik komandanta 1. bataljona Bazoviške brigade.
49.) Djenadija Sreten: komandant 2. bataljona Bazoviške brigade.
50.) Raisović Boris: komandant 2. bataljona Bazoviške brigade; komandant štaba 2. bataljona Bazoviške brigade.
51.) Mijić Dušan: komandant 3. bataljona Bazoviške brigade.
52.) Terzić Bogdan: komandant 3. bataljona Bazoviške brigade.
53.) Pavlović Velislav: namestnik komandanta 1. bataljona Bazoviške brigade.
54.) Ataklilović Džuvad: načelnik štaba 2. bataljona Bazoviške brigade.
55.) Viktorović Mihael: komandant 1. čete 2. bataljona Bazoviške brigade.
56.) Nikolajević Bruno: komandant 2. čete Bazoviške brigade.
57.) Filipović Aleksej: komandant 3. čete 2. bataljona Bazoviške brigade.
58.) Kajunović Nazar: komandant 4. čete 2. bataljona Bazoviške brigade.
59.) Jukić Drago: načelnik štaba 3. bataljona.
60.) Zurić Rastimir: operativni oficir v Bazoviški brigadi.
61.) Armić Zdenka Kidrič: šef VOS-a za Slovenijo.
62.) Vukčević Blažo: šef operativnega odseka Gradnikove brigade.
63.) Peraić Vladimir - Planin: komandant 1. Kokrškega bataljona od 27. avgusta 1944 do 6. oktobra 1944; namestnik komandanta 2. Kokrškega bataljona od 5. oktobra 1944 do 20. oktobra 1944; komandant 1. bataljona Kokrškega odreda od 20. oktobra 1944 do marca 1945.
64.) Božić Lazo - Vuk: komandant 2. bataljona 15. brigade od 28. septembra 1943 do 2. novembra 1943; komandant 1. bataljona 15. brigade od 2. novembre 1943 do 20. januarja 1944; načelnik štaba Šlandrove brigade od srede marca 1944 do srede aprila 1944.
65.) Djordjević Branko - Jure: politkomisar 2. bataljona Kokrškega bataljona od 27. avgusta 1944 do 30. avgusta 1944.
66.) Bratković Peter - Zvonko: politkomisar 2. bataljona Kokrškega odreda od 30. avgusta 1944 do 10. oktobra 1944; politkomisar 2. Kokrškega odreda od 10. oktobra 1944 do 12. maja 1945.
67.) Svoboda Velimir: komandant 2. bataljona Kokrškega odreda od septembra 1944 do konca 1944.
68.) Čakarević Milenko: komandant zaščitnega bataljona 15. divizije od 20. septembra 1944 do 28. marca 1945;
komandant l. bataljona 15. brigade od 18. aprila 1945 do 10. maja 1945.
Vsi našteti so bili Srbi ali Črnogorci. Prevzemali so pristojnosti nad slovensko NOV. Prva slovenska divizija je tako postala štirinajsta, druga pa petnajsta jugoslovanska divizija. Srbizacija slovenske narodno-osvobodilne vojske je potekala tako hitro, da si je že leta 1943 jugoslovanski vrhovni štab prilastil tudi poviševanja prav vseh oficirjev slovenske NOV. Izvršni odbor OF je bil neprijetno presenečen, ko je izvedel, da bo samo jugoslovanski vrhovni štab imenoval člane slovenskega glavnega štaba.
Vsi prišleki z juga, poslani v slovensko NOV, niso znali slovensko in so govorili samo srbsko
@Arh, se podpišem
Pučniku do sedaj žal še nihče ni priznal to kar mu gre: brez njega bi še naprej gurali stojadine po hribu navzgor. Žal se mogoče nekateri med vami tega niti ne spomnijo oz. tega niti niso doživeli. Dude iz ust pa bo šlo …
NoMercy
Le kaj bi se zgodilo če Tita ne bi blo? A ti mogoče veš? Jaz ne …
@Pička: aha in Pučnik je pa iz Nemčije vodil Osamosvojitev Slovenije …, vse kar in kako se je mahiniralo, da je denar čimbolj ostajal v Slo, naredil Slo vojsko b 1070-tih, izvažal (za takrat) HI-Tech v YU, štipendiral študij v tujini (ZDA, D, CH, …), zaželel srečen božič na TV Slo, naredil Krivičev pohod skozi inštitucije, pisal članke v Mladini (še vse pred aretacijo Janše!)
Razen, da je med nemci začutil kaj so to posledice torture (po 3. rajhu!!) in spisal nekaj aplikativnih knjig na to temo za Slo področje … še kaj???
Matjaž Vizjak, tudi jaz podpišem.
In dodajam še tale osebni pogled nekega starejšega gospoda, objavljen nedavno v tisku:
Vprašanja za gospoda nadškofa Urana (Dnevnik,21. aprila 2009, Pisma bralcev)
Gospoda nadškofa Urana bi rad povprašal, ali res verjame svoji trditvi, da je zaradi procesnih napak razveljavljena sodba škofu Rožmanu razbremenila slovensko rimskokatoliško cerkev in vse njene duhovnike s škofom Rožmanom na čelu vseh napak, ki so se dogajale med drugo svetovno vojno v ljubljanski škofiji.
Navedel bom samo en primer, ki sem ga z vsemi grozotami doživel tudi sam.
Delovanje cerkve, duhovnikov in škofa Rožmana v zvezi s koncentracijskim taboriščem civilnih internirancev na Rabu. Med skoraj 15.000 interniranimi Slovenci so tudi mene komaj polnoletnega s snežno belo opranimi možgani (triletna žehta pri nunah v marijanišču in še dveletna v frančiškanskem dijaškem domu) z edino krivdo, da sem Slovenec, internirali v koncentracijskem, nedvomno genocidnem taborišču na Rabu. Ob prihodu sem bil delno pomirjen, saj sem verjel, da bo RKC s škofom Rožmanom na čelu zaradi očitno prijateljskih odnosov z okupatorsko oblastjo poskrbela, da se nad nami ne bodo dogajali zločini.
Bil sem v veliki zmoti.
Niti škof niti armada slovenskih duhovnikov nista storila ničesar, da bi preprečila genocid, ki se je dogajal v tem taborišču.
Vseh 14 mesecev niso storili ničesar, da bi se zmanjšalo umiranje zaradi lakote in bolj živalskih kot pa človeških pogojev, ki so nam jih namenile okupatorske, od RKC blagoslovljene oblasti.
Niti RKC niti slovenska duhovščina s škofom Rožmanom na čelu se ne moreta oprati krivde za naslednje »grehe«:
1. Štirinajst mesecev so skoraj 15.000 nedvomno najbolj vernih Dolenjcev in Notranjcev pustili umirati v neznosni lakoti brez vsake duhovne oskrbe. Tiste duhovne oskrbe, ki jo sedaj RKC povsod ponuja, celo zahteva. Med več deset tisoč duhovniki, takrat skoncentriranimi ob bogato obloženi mizi ljubljanske škofije, ni bilo nikogar, ki bi bil pripravljen deliti usodo svojih sestradanih »ovčic«. Vseh 14 mesecev ni bilo v taborišču nikogar, ki bi nam delil duhovno oskrbo in tolažbo v nečloveškem trpljenju, kot to zapoveduje krščanska vera in so se zavezali ob posvetitvi v duhovniški poklic.
2. Nihče ni poskrbel, da bi kdo desetine novorojenčkov, rojenih na goli slami v taborišču, krstil, preden so zaradi nečloveških razmer sestradani umrli.
3. Nihče ni storil ničesar, da bi skoraj 2000 od lakote umrlih internirancev dobilo pred smrtjo »tolažila svete vere«, nikogar ni bilo, ki bi jih dal v »sveto olje«, kakor zapoveduje rimskokatoliška vera.
4. Nihče tudi ni poskrbel, da bi bilo teh 2000 nedvomno globoko vernih kristjanov po krščansko pokopanih. Bili so kot poginula žival, vrženi v jarek brez pietete, ki je običajna pri pogrebih. Celo brez imena.
Poleg teh štirih, milo rečeno, grehov je škof Rožman s pomočjo svojih župnikov s kršitvijo ženevske konvencije storil tudi vojni zločin. Izrabil je stisko svojih sestradanih vernikov in jim ponudil izpustitev, če se obvežejo pristopiti v od škofa Rožmana organizirano MVAC, prostovoljno protikomunistično milico. Ta zločin je še toliko večji, ker je vsem, ki so se v dilemi, ali naj po nečloveškem stradanju končajo na pokopališču Kampor ali gredo domov z italijansko puško na rami, odločili za slednje, nadel naziv protikomunistični prostovoljci. Vsi, ki smo stradali na Rabu, nismo nikoli zaradi neznosnega trpljenja preklinjali komunistov ali OF, ampak le italijanski fašizem, pa tudi slovensko RKC, ki ni ničesar storila za zmanjšanje trpljenja nas, njenih vernikov, ki smo svojo vernost izkazovali vsak dan, ko smo dolgo v noč molili neštete rožne vence. Zaradi te naivne vere in zaupanja v župnike so mnogi, ki so se s podpisom zavezali za vstop v belo gardo in pozneje v domobrance, končali na Koroškem oz. v Kočevju. Med njimi tudi mnogi moji znanci in prijatelji. Večina tistih, ki nismo nasedli vabljivemu korenčku, smo preživeli trpljenje in stradanje na Rabu ter tudi to od škofa Rožmana povzročeno medvojno medsebojno pobijanje.
Svetoval bi, da se nadškof Uran nad temi mojimi dokazi zamisli in se ravna po krščanski resnici, ki pravi:
najprej priznanje in kesanje in šele nato odpuščanje. Koliko krivde za poboj domobrancev, med katerimi je bilo največ nekdanjih internirancev v taborišču na Rabu, nosijo škof Rožman in njegovi, pa naj ugotovijo neodvisni zgodovinarji. Nikakor pa ne tisti, ki imajo nalogo oprati škofa Rožmana vseh nečednosti, storjenih pred in med vojno.
Smatram, da imam vso pravico, da o dogajanjih med vojno podam svoje mnenje, ker sem bil: 14 mesecev rabski interniranec,
dva meseca partizan, kamor se po 10-dnevnem dopustu nisem vrnil, nato 14 dni prisilno mobiliziran domobranec v postojanki Podpeč, kjer so me s še sedmimi nezanesljivimi domobranci aretirali in izročili gestapu, da bi končal v enem od nemških krematorijev. Po treh mesecih zapora nas je gestapo vseh osem namesto v Dachau dodelil Vuku Rupniku v njegov bataljon, od koder smo že prvi večer vsi pobegnili domov, bili ponovno aretirani in poslani v ljubljanske zapore, a nemška kontrola na našo srečo nas in naših stražarjev ni pustila v Ljubljano.
Po nekaj mesecih skrivanja na Brezovici je dobila črna roka nalogo, da me likvidira. Ob aretaciji sredi noči je bil eden od treh črnorokcev prepoznan, zato sem po večurnem kolovratenju po Mestnem logu ostal živ. Da bi si rešil življenje, sem vstopil v policijo v veri, da je njena naloga le urejanje prometa. Osem mesecev do konca vojne sem stražil na Erjavčevi cesti nekdanjo bansko upravo z Rupnikovim stanovanjem, domobranskim poveljstvom in nemško upravo. Medtem sem moral na Povšetovi nad zapori, v katerih je bil takrat tudi moj oče, priseči nemškemu rajhu in Hitlerju.
Čeprav sem ob koncu vojne z mirno vestjo ostal doma, sem moral tri mesece v zaporu na Povšetovi čakati, kdaj bom na vrsti za enega od transportov v Kočevje.
Imel sem srečo, da sem ta transport zamudil in sem dočakal še lepo starost ter lahko vsaj malenkost pripomorem k razjasnitvi dogajanj med vojno.
Stane Kirn st. Kamnik, Preserje
Tito je bil voditelj komunistične partije, ki so jo drugje po svetu uvrstili med zločinske sisteme. Že vlada nas s svojimi potezami vleče nazaj v železne čase, Janković in njegovi pa to potrjujejo tudi na simbolni ravni.
Tito je bil in bo CAR.
sinovi domobrančkov ste pa bili in boste ostali sinovi domobrančkov. piskajte, kolikor hočete…
TETA, živel je pa res kot car.
Razkošno, neodgovorno in na naše stroške.
Jaz nisem sin sli vnuk “domobrančkov” in pravim, Tito je bil morilec in diktator. Jugoslovanski sistem je pa podpiral lenuhe in nesposobneže in vsi jugonostalgiki, sploh tisti, ki sistema niste doživeli imate oprane možgane. Poimenovanje ceste po diktatorju je pa zgolj provokacija ljudi, ki so pozabili kako je v Jugoslaviji bilo.
Zgoraj navedeni članek je pa samo produkt slabe izobrazbe, predvsem pri predmetu zgodovina. Žal mi je samo to, da 1 slovenska vlada ni izvedla lustracije, kajti groza me je kaj udbaši in njihovi nasledniki delajo slovenskemu narodu v sedanjosti. Adijo pamet…..
Sonet z akrostihom
Je živel podlež, sin slovenske mame,
Otrok je bil že bolno ves prevzeten,
Se za njen jezik delal nedovzeten,
Izdaja mame je lastnost podgane.
Podganež torej že od nas spoznani
Boriti se začel je, da bi vladal
Rovariti da narod bi le stradal
O tem razmišljali so mu možgani.
Zločinil v hudih časih je namerno
Krvi mu vedno je bilo premalo
Ukanil je z lažmi poštenje verno
Resničnih domoljubov v zahvalo.
A zdaj Stanovnik nam razkril je terno:.
Car Tito bil zločinsko je budalo.
Džizas krajst, a se je kdo vprašal kako smo kot narod, ki se tako boji za svojo čisto vest lahko prisegli paktu NATO, na kar smo celo zelo ponosni. To je zaprisega zavezništva z državo, ki ma na vesti nekaj največjih pobojev nedolžnih v zanjih 50 letih (npr Bombandiranje kambodže), okupacije suverenih držav in nezaslišana kršenja človekovih pravic (Guantanamo).
In pol si očitamo kdo je napravil večji zločin, Titejevi ali ta črni. Če bi mel mal večji domet bi kaj kmalu ugotovili tud da revolucija ni bla posledica samo “zločinske” partije, ampak dejstev, ki so do nje pripeljale - to da smo bili pred vojno slabo industrializirana provinca z ogromnimi socialnimi razlikami in močno cerkvijo, ki je vse skupaj zagovarjala in negovala.
Pa tudi Sovjetske zveze in stalinizma primerjat s Titovim režimom je blago tako kot primerjat demokracijo v Kolumbiji ali Kongu s s tisto v Skandinaviji. Skratka, nehajmo s temi poenostavitvami.
Ididotizmi kako zaostala je bila jugoslavija pod Titom pa padejo pod preprostimi dejstvi: vprašajte dedke kako so živeli v petdesetih in kako v sedemdesetih. Mislim da tako naglega in vsestranskega razvoja ne bomo več podoživeli, pa če tudi so se “vozile stoeenke”.
@lax
Največji razvoj smo dosegli v samostojni Sloveniji, samo škoda, da je naša elita popadala na testu poštenosti. In hvala lepa za sistem, kjer ne bi mogel izražati svojega mnenja. V Jugoslaviji so uspevali samo najbolj “oprani” in butasti, nažalost je naslednja generacija njihovih potomcev uspela “zjebati” še Slovenijo. Tretja generacija bivše komunistične elite pač nima ne znanja, ne odgovornosti, kaj šele morale za kvalitetno vodenje moderne države. Nepotistični sistem je pač povzročil, da se danes dogaja to kar se dogaja…
Kar se pa NATA tiče se pa strinjam s tabo, zgodovina bo pokazala kaj je ta organizacija počela v 20 in 21 stoletju…
Aljo, je pa težko objektivno vrednotit, kaj nekdo razume kot kvaliteto lastnega življenja v neki državi ali nekem sistemu. Po statistikah 70% Slovencev nima slabega mnenja o življenju v bivši YU, načeloma menijo da je bilo celo bolje. Težko bi tudi rekel, da so ti ljudje oprani ali butasti. Verjeti je pač treba enim in drugim, enostavno gre za vrednote, pa ne le za materialne, vezane na BDP in podobne stvari.
Niti najmanj ne negiram uspešen nadaljni razvoj po letu 91, ,e pa zanima, ali obstaja spregledan kadrovski potencial Slovenije, ki ne spada v potomstvo bivše elite in bi nas v kakršnem koli smislu lahko v zadnjih 15 letih bolj povzdignil. Peterletova vlada? I don’t think so - razen če misliš da se Slovakom in Madžarom godi bistveno bolje od nas.
@Lax
Statistika ne pomeni nič, dejstvo, da je bila Jugoslavija totalitarna država z razvejanim birokratskim sistemom, ki se je zajedal v vse pore življenja ljudi in ki je zaviral razvoj ne spremeni nihče. Jaz sem govoril o jugoslovanski eliti, ki je bila katastrofalna, trop napol izobraženih idiotov.
Edina svetla točka je bil Stane Kavčič, ki pa je bil zaradi svoje naprednosti odstavljen in izobčen. Trenja so bila tudi znotraj komunističnih partij in zmeraj je zmagala frakcija realkomunistov, ki je tudi eden od razlogov za gospodarski propad ranjke države.
ZSMS je prevzela pobudo konec 80-ih in uspel ji je velik met, marsikdo je član današnje elite, tako gospodarske kot politične. Iz lastnih izkušenj ti povem, da bivši ZSMj-evci nimajo ravno pravilno določenih moralnih vrednot. Pred koncem Jugoslavije se je na veliko zapravljalo in nihče od njih ni imel moralnih pomislekov glede tega. Dediščina tega je neodgovorno delovanje na gospodarskem in političnem področju danes. Od raznih politologov in filozofov se drugega tudi ne more pričakovati…
Slovenija nujno potrebuje tehnično vlado, v kateri bodo položaje zasedali največji naši strokovnjaki in to predvsem tisti, ki imajo praktične izkušnje. Peter Božič in ostali njemu podobni pa naj se držijo akademsko-pisateljskih krogov in naj ne mešajo dreka zaradi lastnih travmatičnih izkušenj. Od pravega intelektualca bi pričakoval širši pogled.
France Bučar ima prav, ko govori o propadu moralnih vrednot, toda elita, ki od mladih nog ni imela moralnega sistema, ga tudi v kasnejši dobi svojega življenja ne more imeti, to leti predvsem na 3 generacijo bivše komunistične elite, ki obvladuje večino države.
Levica v Sloveniji ni levica, temveč skupek klientelistično-zbalkaniziranega tropa nepotistično-oportunističnih oprancev, ki bo v današnjem času krize, zaradi svojega neznanja in nepoštenja popeljala našo Slovenijo v propad. Moralno dno tako ali tako že dosegamo, saj v danem slovenskem sistemu z poštenim delom ne zaslužiš niti za preživetje. Salonska levica, ki živi najhujšo obliko hedonističnega boržuaznega življenja mi pač ne more soliti pameti, da živimo v socialni državi, kjer imamo vsi enake možnosti. Poznam primere, ko so spreminjali zakone, da so njihovi potomci lahko “furali” posel. Sedanja vlada je najslabša opcija v časih krize. LDS v vseh metaformnih oblikah pać ni nikakeršna popotnica za reševanje krize. LDS je največji krivec za moralni propad, tajkunizacijo, fevdalizacijo Slovenije. Kdo bo te smrade odtrgal od državne in gospodarske joške meni ni jasno. Nam silijo titoizme in kvazi socialistične vrednote v fevdalnem sistemu, sebi pa shopinge v Londonu in Parizu, vile, drage avte, milione v kešu…. jebem jim mater lopovsko.
Upam, da bodo vsaj vaši potomci živeli v boljšem sistemu, kjet bo več enakih priložnosti. Obetajo se nam hudi časi in če ne bomo slovenci skupaj stopili in posekali glave lopovom, se nam slabo piše…vsaj večini.
@aljo
Čestitam aljo, se popolnoma strinjam. Eden večjih problemov pri nas je tudi “zlaganost” pojmov “levica” in “liberalno”. Npr. LDS ne zastopa prav nobenih vrednot klasičnega liberalizma, so stvarniki “dogovornega kapitalizma”, ki je čisto nasprotje poštene tekme - tržnega kapitalizma. Prav tako naša samooklicana levica ne zastopa nobenih “levih” vrednot, ni solidarna z delavci, temveč z direktorji - novimi lastniki. Razlikovanje levi - desni v naši edinstveni domovini poteka izključno na odnosu do revolucije. In ljudje so na to temo tako emocionalno navezani, da nekateri raje živijo v ekonomski bedi, le da jim vladajo plemenski pripadniki. Živimo v Butalah, kjer so se Butalci skregali s pametjo in jo premagali ter pregnali. In na to so še danes ponosni! Lol!
Ob gledanju oddaje Trenja z enim očesom, se mi je porodila ideja. Zakaj bi se kregali za tako neumne stvari; Titovo bi mogli pustiti kot je bila pa se je spremenila, sedaj po 18 letih pa zopet od začetka. Ideja je ta, da poimenujemo to dolgo in široko cesto v cesto Neodvisnega življenja. Tako bodo mogoče vsi zadovoljni in ko se bomo po njej vozili bomo lahko razmišljali kaj Neodvisno življenje je, kaj nam pomeni, kako ga uresničevati in udejanjati v današnji družbi.
brez ideoloških obremenitev, v duhu vizijn za boljšo prihodnost!
lep pozdrav,
vizjak odjebi
mojemu pradedu so rdeči zločinci 7.6.1942 iztaknili oči,in ga potem več ur pekli ;privezali so ga za drevo in potem pod njim zakurili
Roman, kdo so bili to, komunisti ali Indijanci? Nekdo je očitno bral Karla Maya, samo še ne vem, kdo …
vizjak odjebi
mojemu pradedu so rdeči zločinci 7.6.1942 iztaknili oči,in ga potem več ur pekli ;privezali so ga za drevo in potem pod njim zakurili
..mater,a res ne zastopiš….zakaj bi pa junaki napadali Italjane(Nemce) in tvegali kakšno kroglo,če je bil tvoj praded lažja tarča…..važno,da so izpolnili partijski plan…
Bistveno je to:
Takratni revolucionarji so bili dovolj krvoločni, odločni in prekanjeni, da so izvedli revolucijo in uničili takratno elito (s številnimi žrtvami na obeh straneh). Dediči njihove družbene moči pa so prestrašeni tajkuni, od katerih marsikateri nima niti za pivo (ker so dolžni precej več, kot imajo premoženja).
Leta 91 se ni zgodil revanšizem, temveč je rdeča “elita” dobila prvo pošteno brco v rit. V nekaj letih bo postala plen močnejših od sebe, kot je bila SLS plen rdečih med vojno in po njej.
Vse ostalo so solzave zgodbice za sentimentalne in neodrasle ljudi. Vsi imamo od takrat tragične družinske zgodbe, kot vas je opozoril Roman.
Teh domobransko-partizanskih zgodb je že več kot dovolj. Ker
se uspešno prenašajo na mlajše generacije, se bodo nadaljevale še potem, ko bo mati Narava naredila svoje. Skratka, usojeni smo še naprej na blebetanje, ki nikomur več ne koristi, razen še najbolj zagretim belim in rdečim nostalgikom.
Po uvedbi ponovno Titove ulice predlagam ,da prenesejo še Titov grob v Slovenijo,saj očitno v Beogradu ne skrbijo dobro za njega.Sploh pa Srbi Tita ne častijo več.Glede na to,da velika večina Slovencev na njega še vedno gleda kot na svetnika in ga po božje časti /saj tistih nekaj tisoč pobitih in vrženih v brezna in rudnike ni pomembno.Tudi Goli otok in druga taborišča niso pomembna,in še marsikaj drugega/.Naj ga pripeljejo v Slovenijo,kjer bo doživljal pravo čaščenje.Morda bi do njegovega groba uvedli štafeto.Tudi Slovenijo bi lahko preimenovali v Titoslovenija.Vse v spomin ne tega veličastnega in poštenega ter izredno skromnega heroja,.
Nekateri še vedno ne razumejo, da domobrancev ni več, ker so jih vse postrelili. Ni treba opravičevati kolaboracije, da bi človek lahko obsodil socializem; saj se ljudje ne delimo le na socialiste in domobrance. Obstaja tretja skupina. Mi, normalni. Medvojni dogodki niso izgovor za desetletja totalitarnega sistema nič bolj, kot sta Hitlerjeva gradnja avtocest in polna zaposlenost izgovor za Stalingrad. Genocid nad Slovenci (odselitev 300.000 ekonomskih in političnih emigrantov in nadomestilo s priseljevanjem iz republik bivše Jugoslavije) ni nekaj, kar bi imelo karkoli opraviti s škofom Rožmanom. Odsotnost temeljnih človekovih pravic od 1945 pa do neodvisnosti ni nekaj, kar bi človek opravičeval z “višjimi zgodovinskimi razlogi”. Še enkrat poskusite ukiniti demokracijo, Vizjak, pa vam bomo pokazali, kako končajo Chauchescu, Hitler in drugi glasniki “višjih zgodovinskih poslanstev”. Pri tem vprašanju se ne soočate s fantomi, ki se v vaši glavi še vedno streljajo v hostah;ampak z normalnimi ljudmi; ki obsojajo nacionalni socializem, socializem in fašizem in ne vidijo nobenega razloga, da bi pri zdravi pametii enega izmed mračnih totalitarizmov preteklega stoletja izvzemali zato, ker je nek Vizjak kolaboriral z njim. Če vam svoboda, demokracija in človekove pravice niso všeč, se izselite na Kubo. Če nimate za karto, bomo zbrali za vas.
a tega, da se ata in mama nebi srečala in nas tukaj prisotne naredila, če nebi bilo Tita se pa nihče ne zaveda?
To je pač naša zgodovina in realnost.
Če nebi bilo kot je bilo, nas nebi bilo!!
Samo Kristusu se je zgodilo, da, ko je rekel: prvi naj v mene vrže kamen, ki je brez greha, da ga je potem lastna mati kamenjala !!!
NoMercy pravi:
23. april, 2009 ob 8:46
a tega, da se ata in mama nebi srečala in nas tukaj prisotne naredila, če nebi bilo Tita se pa nihče ne zaveda?
—————-
in zakaj se ne bi srečala? A smo res vsi titovi, smo torej incestni?
@Dragica: sploh ni vprašanje zakaj se nebi srečala. Pod pogoji v času sta se (pika). Pod drugimi pogoji ne moremo niti simulirati niti delati kvantnega skoka in preveriti.
In sedaj šinfati in pizdulirati čez tiste čase je pač pljuvanje po samem sebi - simpl. Ampak kaj hočemo, se pač najdejo, ki jim je pizduliranje v naravi :D
Titovi smo pa pač toliko, kot so npr. UK, DK, S … kraljevi/čini :D
Dragica, mislim da tale gospod ne zna razmišljati dovolj daleč, da bi razumel tvojo argumentacijo. Normalni ljudje znamo njegov “argument” aplicirati širše in ga ovreči kot bizarnega (naprimer - brez Hitlerjeve zgodovinske motnje pa ne bi bilo Broza, torej se zahvali Hitlerju); tisti, ki jih je socializem miselno pohabil pa tega miselnega preskoka ne zmorejo.
@Tomaž Štih: idijotsko je pretekli čas ocenjevati kot naš / vaš — dober / slab => je, kot je (bil).
In ja v 1930_tih je bil pač političen boj med različnimi *izmi .. rezultat je pa kakršen pač je.
Lahko gremo še bolj nazaj mimo rimljanov do priseljevanja slovanskih narodov na ta košček … vseeno kam nazaj gremo, vedno je pretekla zgodovina dejstvo.
Je pa res, da trenutne provokacije in predalčkanje drugih v nižje predalče, podtikanje hudobij, zmerjanje … pač dajejo lepe osnove za prvo prihodnjo priložnost, ko se bo spet “legalno” lahko klalo in pobijalo …
Ne vidim toliko problema v preteklosti kot ga vidim v sedanjosti kaj se bo lahko dogajalo.
Še vremenarji so pametni za včerajšnje vreme in ga vsakdo lahko ocenjuje kot njemu prijaznega ali pa sovražnega, pa se zato včerajšnje vreme ne bo spremenilo.
G. Matjaž Vizjak,
žalostno, da danes še kdo razmišlja na tak način kot vi. Samo sovraštvo, do drugače mislečih, želja po maščevanju. V svojem sovraštvu ste popolnoma zaslepljeni. Zakaj?
NoMercy pravi:
23. april, 2009 ob 9:40
@Dragica: sploh ni vprašanje zakaj se nebi srečala. Pod pogoji v času sta se (pika). Pod drugimi pogoji ne moremo niti simulirati niti delati kvantnega skoka in preveriti.
In sedaj šinfati in pizdulirati čez tiste čase je pač pljuvanje po samem sebi - simpl. Ampak kaj hočemo, se pač najdejo, ki jim je pizduliranje v naravi :D
Titovi smo pa pač toliko, kot so npr. UK, DK, S … kraljevi/čini :D
xxxxxxxxxx
seveda se s tem ne morem strinjati. Prizadevam si, da sem predvsem svoja. Vodje, avtoritete pa si zbiram po premisleku.
@DragicaJ: srce mamino: gre za poimenovanje obdobja po človeku, dogodku, … morda si pa ti res incestna ?!
NoMercy pravi:
23. april, 2009 ob 12:29
@DragicaJ: srce mamino: gre za poimenovanje obdobja po človeku, dogodku, … morda si pa ti res incestna ?!
xxxxxxxxxxx
ozko, plitko ..preveč utesnjeno za moj okus, pa še tu se zgubljaš.
Ne more biti Tita brez Piranje…
http://libertarec.blogspot.com/2009/04/gibanje-za-pirano.html
Kakorkoli obrnemo, Tito je na svetovni sceni nekaj pomenil, edini iz vzhodnega bloka je uspel, da nismo imeli SSSR na grbi kot naše V sosede,..naša mlada Slovenija pa se je uspela “prilepiti” Natu, EU ..v najbolj bednem podrejenem smislu
Ne gre za jugonostalgijo, …gre le za provokacijo in zdraharstvo, ki se prav v obdobju mlade Slovenije tako uspešno lansira z namenom da se narod razdvoji. In mi temu striktno nasedamo. Le kaj ima mladina danes s preteklostjo? A bo zaradi tega bolj zaposlena?, Bolj priskrbljena? Bolj izobražena? Mladina naj živi za danes in jutri, nakladanje s preteklostjo pa naj prepusti manipulatorjem, da se do kraja obglodajo, če jim pač glodanje in zdraharstvo pomenijo življensko potrebo.
Mirjana pravi:
23. april, 2009 ob 14:39
Kakorkoli obrnemo, Tito je na svetovni sceni nekaj pomenil, edini iz vzhodnega bloka je uspel, da nismo imeli SSSR na grbi kot naše V….naša mlada Slovenija pa se je uspela “prilepiti” Natu, EU ..v najbolj bednem podrejenem smislu
—————
kot, da ti je tega žal? Sicer pa nismo rabili Stalina imeli smo njegovo variacijo.
sej niste normalni. pejte vsi skupaj s krepelci v peskovnik, pa se pobijte med seboj, da bo enkrat ze mir.
vse bolj me ima, da bi odsel iz te smrdljive mlake, ki jo nekateri opevate kot prelepo slovenijo. tja kjer ni vazno cigav si, ampak kaj znas.
bolj ko berem kaksna debilna in pritlehna so ta ‘desnicarska’ trobila, bolj razumem ljudi, ki so jih po ‘45 v jame metal.
Borac, tudi tvoj odnos do drugače mislečih ni ravno zgleden. Sej veš tisto o pometanju pred svojim pragom, ne?
DragicaJ, kdo je bil variacija Stalina?
“Prav vseeno je, ali je bila OF ustanovljena 27. aprila, dan preje ali pozneje, ali se je ob nastanku imenovala protiimperialistična fronta in se šele ob nemškem napadu na Sovjetsko zvezo preimenovala v osvobodilno fronto. Ves čas delovanja je zbirala domoljubne in proti okupatorjem usmerjene Slovence, ki so se vsa štiri leta vojne borili z Italijani, Nemci in njihovimi slovenskimi slugami, in nikoli, in v nobenem primeru, proti zaveznikom!”
Ne vidiš, ni vseeno. Ni res, da je ves čas zbirala domoljubne in se vsa štiri leta borila proti okupatorju. Pravzaprav si pravilno napisal: borila se je tudi Z njim, in po potrebi tudi PROTI zaveznikom.
Sicer pa je komunistično vodstvo že v začetku, ko proti okupatorju ni bilo še prav nobenih akcij (jeseni 1941) z likvidacijo zagrozilo vsem, ki bi upor proti okupatorju organizirali izven OF.
Zaradi takšne bratomorne drže v OF večina domoljubov ni vstopila, veliko jih jo je zapustilo. Ogromno svojih ideološko privrženih članov so komunisti celo sami pokončali. V tem smislu je bila NOB prevara - kar je v trenutku šibkosti priznal že tudi France Bučar. Ne moreš se spraviti, če si pred resnico zatiskaš oči.
… prav posebne vrste domoljubje in upor proti okupatorju je bila pa vsem znana prisega.
Jaz, npr., tudi spravo pričakujem šele, ko bodo kolaboracijo priznali kolaboranti; vse odvračanje pozornosti od svojih grehov, s tem da kažeš samo na one druge, pa kaže bolj na drugorazrednost debate in očitno nepripravljenost na samorefleksijo.
Zato, ervinator, se bolj ne morem strinjati s tvojim zadnjim stavkom. Veliko sreče pri prizadevanjih za boljši jutri.
… kaj je že pomenil 22. julij? Kaj si že mislil tisto z jesenjo 41?
Nogavička pravi:
23. april, 2009 ob 19:17
… prav posebne vrste domoljubje in upor proti okupatorju je bila pa vsem znana prisega.
Jaz, npr., tudi spravo pričakujem šele, ko bodo kolaboracijo priznali kolaboranti……..
—————————-
je kolaborant samo tisti, ki je kolaborilal z Nacizmom?
http://www.revija-reporter.si/611_mebriga-zmagovalci-poraa-enci-izdajalci-domoljubi_.html
Ko bo naslednja vojna se bomo tudi na Primorskem tako klali med sabo kot v Provincia di Lubiana med 2.svetovno vojno.
Nogavička, tvoje strinjanje ne pomeni nič, saj se v mojem komentarju trudiš prebrati nekaj, česar ni. Tvoj odgovor torej niti drugorazreden ni, ampak je rebolj-idiotski.
Bravo, podpišem…
Moj stari oče je bil tudi na Rabu in potem v Gonarsu…
Mene ne bi bilo, če ne bi Italijanski vojaki poskrbeli za mojo mamo, ko je bila 2 leti stara brez hrane, ker so jo SLOVENCI skupaj s svojo materjo zaprli v CERKEV brez hrane skupaj s sovaščani za cel teden. Stari mami se je zmešalo od hudega in je šla v norišnico, mojo mamo in njenega brata, ki je 5 let star prenehal hodit so pa Italijani potem dodelili rejniškim družinam… SLOVENCI, SOSEDJE so pa hišo na Velikem Osolniku pustili stati samo zato, ker je bila sosednja od belogardistove. Seveda so ročno porazbili vsa okna in vrata ter streho, v krušno peč so vrgli bombo, da je bila neuporabna… Hiša še zdaj stoji taka, kot jo je staremu očetu uspelo obnoviti potem, ko se je 47 leta vrnil peš iz Italije, lahko gremo pogledat… (Krušna peč iz n različnih “modovnic”, kolikor so ji h pač imali ostali sosedje po vasi (ki niso pobegnili)).
Pa stari oče še slišal ni za komunizem, samo čudil se je, kaj imajo za hudiča početi neki Italijani in Nemci na naši zemlji. To je bilo na Dolenjskem.
Na Gorenjskem je pa nemški oficir mojemu 11 let staremu očetu tiščal pištolo pod brado, naj mu pove, kje je bolnišnica Darja (ali nekaj takega, ne vem točno, žal). Potem pa pognal otroka po bregu in se smejal za njim… Pod Ratitovcem, nasproti Dražgoš, če kdo ve, kaj so Nemci tam počeli…
In vam povem: JEBITE SE VSI BELČKI IN DOMOBRANČKI SKUPAJ, DOKLER NE PRIZNATE IN SE POKESATE SODELOVANJA Z OKUPATORJEM, KI NI IMEL KAJ POČETI NA TEH TLEH.
Kar se je pa po vojni dogajalo je pa potrebno na vsak način razčistiti in obsoditi morebitne še žive odgovorne. Tudi ti se morajo pokesati.
Zgolj verbalno razpravljanje na to temo je dolgočasno. Kaj ko bi raje na Ljubljanskem gradu postavili napis Živel Tito. Potem bi namesto brezplodnih razprav raje premetavali kamenje, tako kot so to svoj čas počeli nad Novo Gorico.
Kakor koli že, premetavanje besed ali kamenja ne bo izbrisalo zgodovine. Ta ostaja in je večna in prav je tako.
Razčistiti je treba tudi to, kaj se je dogajalo med vojno. Od nikogar ni treba zahtevati kesanja, zgolj resnico je treba povedati. Kar se tiče 26./27. aprila 1941, je pač tako, da nimata popolnoma ničesar z uporom proti okupatorju.
DragicaJ, bojim se da ja.
kolaboracionist -a m (i) nav. ekspr., za okupirano prebivalstvo kdor sodeluje z okupatorjem: postal je kolaboracionist; ljudstvo je samo sodilo izdajalcem in kolaboracionistom
kolaboracionističen -čna -o prid. (i) nanašajoč se na kolaboracioniste ali kolaboracijo: kolaboracionistična dejavnost; kolaboracionistična politika / kolaboracionistična reakcija je na vse načine zavirala osvobodilno gibanje
Nič rebolj-idiotskega ne najdem v njem … pa nič ne de, saj je Slovence in njihovo zgodovino 20.april 44 neprimerno bolj očitno zaznamoval.
… na račun 22. julija pa nobene?!
A zakaj? Ker je bilo takrat že vsemu ostalemu svetu povsem jasno kaj je z evgeniko in ideologijo, ki jo je takrat furala.
Darilo firerju tretjega rajha za njegov rojstni dan. Ne bi mogli biti bolj domiselni tile “zavedni” Slovenci, ki jim Nemci, niti prej Italijani, za boj proti okupatorju niso zaupali nič več kot le lahko oborožitev ;)
DragicaJ, kdo je bil variacija Stalina, ki ga zgoraj omenjaš?
Najboljši komentar do zdej.
Kolumna - lapsus
najhujše v človeški zgodovini je to da se nobena generacija nič ne nauči tako iz zgodovine kot iz vojne
Podgurc, ne vem o katerih generacijah govoriš? Vem pa da eni res ne vejo, drugi pač ne znajo, tretji nočejo vedet, maš pa še klukce k se z veseljem spravjo na prve tri skupine in z njihovim plitkim znanjem delajo “ta pravo” domoljubje in “edini” nacionalni interes; za vse so pa itak krivi tisti, ki zmorejo iz zgodovine kaj koristnega narediti: potegniti vzporednice, primere in nauke za aktualne “prvovrstne” teme in njih korenine.
Znanje posameznika je stvar posameznika in pomanjkljivo pomeni idealen maneverski prostor za manipulatorčke in male bogove.
sori, v prvi svetovni vojni nismo bli na strani zaveznikov..
po branju komentarjev si pa zelim, da bi se zacel obmetavat z atomskimi bombami.. da se spuca ta bedna vrsta..
Ni vsak za vse.
Vizjak, levi ekstremisti niste nič boljši od desnih, še celo bolj izprijeni ste v zagovarjanju socialnih deviacij in moralne izprijenosti.
Smo verjetno edini, ki imamo ulice po komustih! Pa saj to nemoreš verjet!
Nehite že utrujat s 60 in več let starimi delitvami. Edino, kar se bo doseglo z nenehnim ponavljanjem tega je, da bodo tudi naslednje generacije obremenjene. Komu na čast?
Takoj podpišem, da se vse tito nostalgike in zagovornike domobrancev natera iz Slovenije, da lahko ostali normalno zadihamo.
Joško!, res, ne moreš verjeti, ampak verjetno ne.
mitja, leve ekstremiste si si zmislu, da se lahko identificiraš kot desni ekstremist, ki brani neuko ljudstvo pred gotovo pogubo.
Pejt raj limat premajhne nalepke na prometno signalizacijo.
Nogavička, seveda ne najdeš - in ne boš, tudi če bi ti kdo narisal. Tudi v tem je značilnost tvojega rebolj-idiotizma. Nobene potrebe namreč ni, da sedaj ob resnici o 27. aprilu razpredamo še o 22. juliju, ki ga itak ne praznujemo. Za slednje bo primernejši čas čez slabe tri mesece.
Zakaj se prepirate glede imena ulice. Najbolj pravično bi bilo, da se preimenuje v Ulico bratov tatov, bi vsaj bilo izkazano dejansko stanje v Sloveniji. Za sedanje stanje nista zaslužna ne Kumrovški Joža, ne Rupnikov Leonček. Naj počivata v miru, pa radi se imejte. Pri imenu ulice ULICA BRATOV TATOV pa le vztrajajte.
@nogavička: kdaj si bila nazadnje oprana?
O, mitja, a na sestanku krožka domoljubov nisi dobil natančnih PR navodil, da zdej delaš tle pajaca iz sebe?
@Nogavička: dobronameren nasvet - več ad rem, manj ad hominem. Poguglej, kaj to pomeni.
ervinator, pač. Sam si poleg 27. aprila napletel še: “Sicer pa je komunistično vodstvo že v začetku, ko proti okupatorju ni bilo še prav nobenih akcij (jeseni 1941) z likvidacijo zagrozilo vsem, ki bi upor proti okupatorju organizirali izven OF.”
Katerih prav nobenih akcij do jeseni torej ni bilo? 22. julija smo torej praznovali prvo od nobenih akcij do jeseni. Briljanten um.
Ne se smešit tle pred vsemi. Užaljenost in neskončno osebno prizadetost bi prej pripisal koncu demokracije mefistu. A se na občinskih odborih pogovarjate sam še o tem kako blizu da so predčasne volitve in kaj narediti, da se bo brezmadežnost najuspešnejše vlade končno že lahko ponovila v svoji še briljantnejši predstavi?!
mitja, ad ignoratium ni primerna podlaga za resno debato.
nogi: nisem prepričan, da si dobro poguglal, kje ti vidiš ad ignoratium?!
hude jame so “per se” nedopustni zločini in odgovorne bi bilo treba ožigosati, ne pa jih opravičevati in jim posvečati ulic.
Spet ad ignoratium.
Oz. vsaj počakati z njihovo glorifikacijo, dokler se ne ugotovi, koliko so bili vpleteni v ta nagnusna dejanja.
Nogavička, kar se mene tiče, se v tej debati s provokacijami iz neznanja in indoktriniranosti poleg avtorja Vestinega članka smešiš predvsem ti.
Kar se tiče 22. julija 1941, ki ti ne gre iz glave, na kratko tole. Tistega dneva ni bilo nobene akcije proti okupatorju: komunist Miha Novak je obstrelil neoboroženega Slovenca Franca Žnidaršiča, ki je bil sicer predvojni poveljnik orožniške postaje v Šentvidu, vendar je v tistem času delal kot tolmač na orožniški postaji v Šmartnem. Žnidaršič in še dva Slovenca, ki so ju skušali umoriti ta dan, prav gotovo niso bili fašistični okupatorji. Saj sta bila na primer Žnidaršičeva sinova kasneje partizana in tudi njemu partizani niso več očitali izdaje ali fašizacije.
O farsi 27. aprila priporočam (izvzeti Nogavička in rebolj-idioti) v branje naslednji Štrovsov zapis:
http://oslikarstvuinsecem.blogspot.com/2009/04/dan-upora-proti-okupatorju-zgodba-o.html
“Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan, da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak.”
…naša lastna narodna himna nam govori, naj ne živimo. Ker naj pač žive taki narodi, ki se ne prepirajo.
Ljudje, resno, vi ste vsi utrgani, kvazi-anonimno plozanje pa vam je totalno zlezlo v glave. 93 replik samega podtikanja in je ful važno kaj je kdo je komu kdaj delal narobe in kako naj se zarad tega zdaj od nekoga nekaj terja in pokuri v te namene ful časa in denarja ker zaradi tega se bo na boljše zgodilo…Kaj že? Znižanje povprečja onesnaženosti jam v okolju? Čudežna rešitev gospodarske krize? Cenejše vinjete? Boljše cerkve? Zastonj pivo v parlamentu? Blaginja za vse? KAJ?
Pa ne moreš verjet, kako ste eni oprani - za dosego osebnih ciljev ste pripravljeni zlorabit latentno jezo ljudstva. To se ne bo dobro končalo.
en_tipson, kaj pa porečete glede mojega nasveta pod zap. št. 85. Več kakor obelodaniti resnico, da so partijski šefi forumašev (levi in desni) izropali celo Slovenijo in Slovenski narod se pa ne da. Zakaj torej ime ulice ULICA BRATOV TATOV nebi smelo izražati dejanskega stanja. Glede politične norosti polemiziranja se pa popolnoma strinjam z vami.
Seveda, čisto brez razloga … si pozabil dodati. Zgodovinski kontekst ti ne diši.
Zgodovinski kontekst 26./27. aprila 1941 je, da se v Vidmarjevi vili niso niti idejno zoperstavili okupatorju, ampak so izrekli privrženost Stalinovi Sovjetski zvezi, ki je bila v paktu s Hitlerjevo Nemčijo. V tem ni bilo nobenega upora.
Torej, od 27. aprila 41 naprej, se oba strinjava, je organizacija pomenila upor proti nacizmu in fašizmu.
Za razliko od nekaterih drugih skupin, ki pa so svoj kolaborativni odnos z vojaškim agresorjem Jugoslavije, po večih pojavnih oblikah pred tem, kronali s prisego Hitlerju na njegov rojstni dan leta 44 in nato še enkrat kasneje.
Nekoliko hudomušno: kaj je en dan formalne zmede pri interpretaciji v primerjavi s prisego, ki se ji do danes ni še nihče odpovedal, jo celo kdo javno citira, in ti zapriseženi poskušajo one druge prepričati, da so zaslepljene marionete brez lastne volje in isti kot fašisti in nacisti, sami pa edini in kvalificirani domoljubi in nedolžna žrtev zgodovinskih okoliščin, ki še vedno trajajo ;)
Prepričan sem, da mi boš ugovarjal, ali pa kdo drugi, če se motim, saj trdim da je imela Nemčija še kako imperialne težnje in je še kako ustrezala protiimperialistični definiciji, evgenika pa je tudi bila širše priznana veda v svetu. Toliko o zgodovinskem kontekstu. Razlika je samo v tem kdo je kdaj sprevidel proti čemu se je vredno boriti, zakaj in s kakšnimi sredstvi. Vse ostalo je bila vojna in njene pojavne oblike.
Ampak mi smo se česa naučili iz te izkušnje, ali ne?!
Nogavička, s prvim stavkom tvojega zadnjega komentarja se seveda ne strinjam. Jasno je, da je bila Nemčija imperialistična država, tudi Sovjetska zveza je bila. Ampak 27. april se tema dvema iz razumljivih razlogov ni zoperstavljal. Ravno nasprotno.
Zato je neumno ta da dan slaviti kot dan upora. Tako kot to ne more biti 20. april. V 26. ali 27. aprilu ni ničesar, kar bi bilo vredno slaviti kot upor, medtem ko imamo veliko drugih datumov, ki bi bili vredni tega naziva.
S slavljenjem 27. aprila še naprej zmanjšujemo pomen tigrovskega boja, potem prvih prostovoljcev, ki so šli branit jugoslovanke meje že takoj 7. aprila, ter množice nekomunističnih domoljubov (na primer Črtomirja Nagodeta), ki komunistični ideji niso priznavali primata. Vsem tem so komunisti jeseni 1941 javno zagrozili z likvidacijo, če bodo upor proti okupatorju organizirali izven OF.
@Dolfe: Ulica Bratov Tatov…super ideja! Resno.
Podpišem tudi imena Ulica Klavcev Bratov, Ulica Opranih Vernikov, Ulica Paranoidnih Zanesenjakov in Ulica Naivnega Ljudstva, za uravnoteženje - če politiki dobijo ulico, jih posvetimo par še “navadnim” ljudem… >_>
http://www.siol.net/Slovenija/Aktualno/2009/04/Stanovnik_Tito_je_bil_levicarski_ekstremist.aspx
Smrt fašizmu, nacizmu in komunizmu!
Stanovniku se na stara leta meša. Bil je zraven, vedel je za vse poboje! Zakaj je bil do sedaj tiho in obtožuje Tita, ki je bil od njih mnogo bolj oddaljen kot on sam! Večno glorificira slovenso partizanstvo. Kot da so bil to angeli. Moj oče je bil partizan in govoril mi je o svinjarijah, ki so jih počeli zaradi raznih maščevanj. Logično, vojna je krvava. A za Stanovnika so bil slovenski partizani angeli, le tsiti umazani Srbi in Črnogorci so prišli sem streljat. Kakšno nakladanje. Stanovnik naj si prebere knjigo Igorja Torkarja Umiranje na obroke in knjigo Menuet na 25 strelov Vitomila Zupana. Pa bo videl, da tam ni bilo nobenih Črnogorcev. Tito je bil car, Stanovnik pa je hinavec!
Pa še to! Tako dobro kot smo mi živeli pod Titom, vi pod Janšo niti pod Pahorjem niti pod Jelinčićem ne boste! Krediti za dobo 25 let po 4 % fiksni obresni meri, vsak je imel stanovanje, več lasntiških hiš ni bilo in ni ikjer na svetu, socializem (in ne Janša in Bavčar leta 1991!) je ustvaril NLB, Abanko, Lek, Krko, Luko Koper, Gorenje, Drogo Kolinsko… Kidrič, Kardelj, Dolanc… Kaj so pokradli? Kaj pa trgovci z orožjem iz knjige Kaj nam pa morejo? Kaj pa Bavčar? Mnogo, mnogo bolj pošteni so bili!
Vurkelc,
živel sem pod Titom in nimam občutka, da je bilo tako dobro, kot ti praviš. Krediti za hiše - dobil sem ga tudi jaz - so seveda padali z neba in tak postopek bi bilo treba patentirati. Res pa je, da smo hodili po mnoge, bolj ali manj potrebne priboljške na konec Tržaške ceste. Res je tudi, da smo bili takrat precej mlajši in verjetno je to razlog, da se tega obdobja spominjamo z naklonjenostjo. Državni dolgovi? Kaj bi s tem! Edino mnogi mladci so bežali na gnili zahod, od tam pa k nam nihče. Verjetno našega raja niso poznali.