Vest

V t. i. svinčenih časih sem kot novinar večkrat od blizu gledal slovensko, legendarno republiško protokolarno rdečo preprogo. Polagali so jo vedno zadnji hip, največ kakih15 minut pred prihodom ’najdražjega gosta’ predsednika Tita, v bližini pa so stali uslužbenci protokola, ki so pazili, da je kdo nepooblaščen ne oskruni, in snažilke z vedri, metlicami in krtačo, če bi se preprogi slučajno pripetilo kaj nepričakovanega in hudega.

Spominjam se enega vodij slovenskega protokola Edvina Zdovca, kasneje je bil v Frankfurtu ubit kot jugoslovanski generalni konzul, ki ga je skoraj kap, ko je legendo, stokilogramskega fotoreporterja doma JLA v Ljubljani Jereta, fotografiral je za stenčas v vitrini pred domom, pri iskanju boljšega zornega kota, zaneslo nanjo. Izpulil je snažilki metlico in lastnoročno počistil oskrunjeno preprogo prašnih vseh sledi neposvečenega.

Potem je prišel tovariš Tito in iz šopka novinarjev, vsi smo bili v temnih oblekah in s kravato. Poročal sem za slovenski radio. Najprej: tam, taramtamtam, nato obhod strumno poravnane častne čete gardistov, pa jaz: »Drage poslušalke, spoštovani poslušalci, oglašam sem z železniške postaje v Kranju, kamor je pred nekaj minutami prispel z modrim vlakom najdražji gost, predsednik republike maršal Josip Broz Tito s soprogo Jovanko … bla, bla, bla«, potem so se zvrstili spremstvo, pa iz spremstva polkovnik JLA s Titovim ovčjakom in mercedesom posebej zanj, sledili so Jovankini beli kužki, kot naštrikani vsi, in skakali so okoli, oficirji, sami polkovniki, pa so jih lovili po peronu in jih nato posedli v mercedes, Titu in Jovanki k nogam.

Takrat smo bili v Jugoslaviji, in Balkan je za svoje izvoljene predstavnike vedno pričakoval razkošje, ki si ga prebivalci zase niso mogli privoščiti. In, ker se niso mogli sami voziti v mercedesu, so bili na mercedese ponosni, ker so se z njimi vozili po svojih predstavnikih. Črnogorski knez Nikola in srbski kralj Milan Obrenović v zlati kočiji, jugoslovanski kralj Aleksander in Tito pa že v mercedesu. Balkan ni geografski pojem, balkan je stanje duha.
Rdeče preproge nato dolgo nisem videl. Nisem pač nič hodil okoli predsedniške in vladne palače. Nekoč sem na njej, ampak na mnogo krajši od protokolarnega originala - Tita dolgo že ni bilo več -, videl sprehoditi se Iva Godniča - Tita.

Vse dokler je nisem ponovno videl položene nove na Barjanski cesti, pred Vrhunčevo vilo s freskami štirih letnih časov. (Vsakič, ko grem ali se peljem mimo, se spomnim zime leta 1952 z dvema metroma snega, ko me je mama pred njo izgubila s sank in sem zijal v zrak in gledal na fasadi narisano starko Zimo). Po njej so hodili na sprejem k odvetniku Senici g. predsednik uprave družbe tepate d. d., v spremstvu milostljive, g. predsednik uprave družbe onepaone d. d., tudi ta v spremstvu ge. soproge, pa gg. ministri v spremstvu gospa soprog in gdč. spremljevalk. Bilo je še nekaj izmišljenih oseb, ki so pomembne zato, ker se vrtijo v krogu pomembnih oseb, fotografi jih slikajo in objavljajo slike v rumenih revijah, in so pomembne tudi za to. Sejem ničevosti.

Za skozlat. Jara gospoda, ki se je še drži prah na čevljih. Na prve sprejeme, tudi na sprejem k angleški kraljici, so prišli še v sposojenih frakih, sedaj imajo že lastne smokinge.

Glava v zlatu, noge v blatu ali, še bolje, glava v blatu, noge v zlatu! G. predsednik uprave zapufane IUV, d. d., si dajo gospod manažer manikirati nohte, delavci pa še za kruh nimajo. Takrat in danes! Milijardi pufa državnih bank in da bi jih pokrili,  za lasten pohlep naženejo delavce na cesto, tovarne in tovarniška dvorišča pa bi nenadoma kot zazidljive gradbene parcele, prodali za suho zlato! Narediti verigo podjetij iz levega v desni žep, v desnegta puf, v mojega pa šuške, ni mačji kašelj, ampak tudi oropati menjalnico v Komnu ni bil mačji kašelj. Za oboje je potrebna logistika, le da rop menjalnice navrže nekaj tisočakov, manažerski odkup, ne tovarne, ampak kupa tovarn, pa navrže stomilijone. In, če za prvega potrebuješ črno nogavico za čez obraz in starega jugota ali petko s šoferjem, da poskušaš uiti policajem, za drugega potrebuješ smoking, lakaste čevlje – in prijatelje.

In prav prijatelji so najpomembnejši! Roka roko umije, obe pa obraz. Zato bi na Barjanski bolj prav prišli policaji, da posnamejo socialno omrežje, kot pa fotografi iz rumenega tiska in snemalci iz rumenih televizij. Kaj je tudi Yes? Eno od socialnih omrežij, ki vračajo družbo – po Petrovem načelu – nazaj v fevdalizem. Plemiči ne začenjajo kariere na dnu, ampak že na sredini socialne lestvice, kamor so meščani prilezli šele po štiridesetih letih (največkrat zelo umazanega) vzpenjanja. Višje niso mogli zlesti, ker so medtem ostareli in onemogli. Mladi plemiči začenjajo spočiti. V tem je smisel. Mladi šolski kolegi z domačih ali raje še tujih univerz, z BMX diplomami od doma in od zunaj, domačimi in tujimi doktorati, vse skupaj pa v združbi, kjer roka roko umije, obe pa obraz! Povezave so horizontalne in vertikalne in segajo v same vrhove državne politike, državnih bank in sklade. Kjer se za znane izvajalce pišejo ’javni’ razpisi, delijo državne subvencije in državni krediti. Kjer se je z balkanskim hohštaplerajem incestno povezal neoliberalizem.

Rešitev? Pobrati denar tistim, ki so se ’znašli’? Nemogoče. Za policijo in sodstvo nemogoče, novokomponirani politiki in neokapitalisti, same izmišljene osebe, pa denarja sami zanesljivo ne bodo vrnili in se peš sami napotili v arest. Vzeti pa je mogoče, kjer je vsaj še približen red. Delavcem pri plačah, javnim uslužbencem pri plačah, upokojencem pri pokojninah. Tam, kjer gre sleherni evro samo skozi tekoči račun. Pri domači banki. Ne v Luksemburgu ali na Kajmanskih otokih. Pa tudi več je milijonkrat pobranega malo, kot poskusiti pobrati samo nekajkrat veliko več. V zgodovini preskušeno, posledice pa znane.
Spomnil sem se na tisto o loku, če ga preveč napneš. V zgodovini so ga že nekajkrat, pa je vsakič počil. In spet bo. Kje najprej? V Muri?

Potem tudi žegnana voda za umivanje rok in obraza ne bo hasnila.

Matjaž Vizjak