Sredi naše vasi
Sredi naše vasi
nizka gomila leži.
Nekdo je tam v boju pal,
zato, da bi jaz ostal.
Sredi naših gozdov
mnogo je, mnogo grobov.
Tam je moj očka, moj brat,
tja pojdem lučko prižgat.
Erna Muser, Sredi naše vasi,
Prva čitanka, DZS, Ljubljana, 1950, str. 95.
General Franco je, ob pomoči 20 tisoč ujetih republikanskih borcev, leto po zmagi frankistov, kakih 10 kilometrov od Madrida, začel 1. aprila 1940 graditi t. i. spomenik sprave, ki to seveda ni bil, čeprav pod njim ob kosteh padlih frankistov, počivajo tudi kosti nekaj tisoč pobitih republikancev. Spomenik je vrsto let nosil pomenljiv napis Caídos por Dios y por España! (padli za boga in Španijo), zato je bil bolj spomenik poveličevanja nacionalizma in protikomunizma, kot posvečen vsem mrtvim civilnim in vojaškim žrtvam, tako na nacionalistični kot na republikanski strani.
S spomenikom s takšnim napisom bi pri nas desnica, predvsem Cerkev, kot tudi še današnji zagovorniki Milizie volontarie anticomuniste (partizansko poimenovanje za to italijansko prostovoljno paravojaško protikomunistično milico je bilo belogardisti) in oboževalci pomožne policijsko-paravojaške organizacije SS Slowenische Landeswehr (partizansko poimenovanje zanje je bilo domobranci), ne imeli težav, ne bi bil pa zgodovinsko točen. Z njim se tudi ne bi strinjali partizani, njihovi potomci in mnogi demokratično misleči.
Spomenka Hribar je bila prezgodnji petelin, ko je leta 1984 kot prva zapela o obelisku narodne sprave z napisom Padli za domovino. Delitev na samo good guys – partizane in samo bad -guys – pripadnike Milizie volontarie anticomuniste (belogardiste) in Slowenische Landeswehra (domobrance), je bila še preveč živa. Od leta 1990 do danes pa je bila tudi že vrsta poskusov razdelite partizane na good guys in komuniste med partizani – bad guys. Zaradi prehudega odpora javnosti in pomembnega dela strokovne javnosti, ki (upravičeno) meni, da NOB ni bil samo boj proti okupatorjem, ampak nerazločljivo prepleten z bojem proti socialnim krivicam dotedanjega kapitalističnega družbenega in gospodarskega reda in narodovimi prizadevanji za socialno čutečo državo, to ni bilo uspešno.
Za Cerkev, ki ni šla nikoli skozi (sicer nujen) proces denacifikacije, bi bila sprejemljiva samo delitev na good guys - pripadnike Milizie volontarie anticomuniste (belogardiste) in Slowenische Landeswehra (domobrance), zraven še nekaj partizanov nekomunistov in protikomunistov, in bad guys, partizane - komuniste in njihove sopotnike.
Govorov in pridig s takšno vsebino (smo se že) se bomo ob dnevu spomina na mrtve, še mnogokrat naposlušali do sitega. In argumentov za in proti, tudi.
Rešitev pa je enostavna: ne iščimo odgovora na to vprašanje! Američani se znajo spreti še danes, kdo je imel prav v državljanski vojni med jugom in severom, pa je dvesto let tega! Naša generacija, in še nekaj naslednjih, ni in še nekaj časa ne bo sposobna dati odgovora, da skupaj pokopljemo padle z obeh straneh, in jim postavimo skupen spomenik Padli za domovino. Prej se bo potrebno vsekakor dogovoriti, kaj komu pomeni »padlim,« in kaj je »domovina.«
Dokler se nismo sposobni brez strasti pogovarjati o tem, teme ne načenjajmo, predvsem pa je ne izrabljajmo za potrebe dnevne politike! Za potrebe dnevne politike tudi brez vsake potrebe ne brskajmo za kostmi in jih po šestdesetih letih počivanja v miru, pustimo počivati, kjer so počivale do sedaj. Najmanj pa, ne kradimo in si ne prilaščajmo še tujih kosti! Imamo svojih zadosti!
Ta trenutek je edina mogoča prava, da ne govorimo o spravi, ker se ne bomo ničesar dogovorili, samo (še bolj) bomo sprti!
Svojim in tujim mrtvim pa, kjerkoli že počivajo, položimo cvet na grob, lahko je travnat in mah in ne nujno marmoren, in prižgimo svečko. Kajti: Sredi naših gozdov mnogo je, mnogo grobov. Tam je moj očka, moj brat, tja pojdem lučko prižgat.
Matjaž Vizjak
Že več kot 2000 let, od Sofoklesa do Smoleta nas Antigone učijo, da je mrtve treba pokopati, ne glede na to, za kaj so se borili in na čigavi strani so bili, in da si zaslužijo spodoben spomenik.
Matjaž, razumem vzgib in ponavadi se globoko strinjam z vašim pisanjem, toda tokrat ste usekali mimo. Genum humanum smo postali zato, ker smo svoje mrtvece pokopavali (in še nekaj drugih stvari). No, pa saj ni treba verjeti meni, verjemite vsaj Tinetu Hribarju, recimo …
Ne, ne, Egon Alter, Matjazevo posanje je treba razumeti kot prikrito apologijo. Tezko je priznati krivicne smrti mnogih, se tezje se je opraviciti; “Kriv sem”. Zato se Mtjaz skriva v “Vsi smo krivi, moja gomila ni nic globja ali visja od tvoje gomile “. To je mogoce res, a moje gomile ni bilo treba! Pika!
pa sprejetje opravičila tako, kot je bilo dano / izraženo je treba dati v Božje zapovedi in lajično moralo. Ne pa, da vsakdo navija po svoje kako, da naj se mu drugi opraviči.
Itak bo pa kmalu nova socialna revolucija, pa se bo vse skupaj še enkrat ponovilo.
Matjažek,kot bi prebiral zapisnuke predsedstva ZK Slovenije in predsedstva združenih namišljenih borcev!Vse se neverjetno pokriva,še zlasti boljševistična revolucionrna teorija in seveda klasične rdeče klevete do nasprotne,poklane domoljubne strani!
Ne 2000 let ampak 20 let “vemo”, saj nas Tine Hribar “uči” da je njegova interpretacija Antigone prava interpretacija. Gladko za nazaj ponaredi smisel Smoletove antigone - ki nikoli ni bila mišljena kot kritika poboja domobrancev s strani oblasti - tako so Sofoklejevo antigono razumeli samo domobranci, in to interpretacijo sta zakonca Hribar naredila za samoumevno, uradno, pravo interpretacijo(Heglova interpretacija je čisto nasprotna, Hegel je na strani države in ne bogov Zemlje). Tudi zahodni zavezniki pepela vodilnih nacistov niso pokopali v označenem grobu, da ta ne bi postal romarski kraj.
Vsi pa delajo eno napako: hočejo formalizirati dolgo zgodovino političnih bojev, se postaviti ven, narediti pogled “od zunaj”, iz “sredine” -toda v trenutku, ko narediš formalni okvir, ko izprazniš vsebino politike da ostane le še prazna “nepristranska” forma, v tem trenutku izgubiš VSE, domišljamo si da smo našli trdno, sredinsko objektivno podlago, pa smo dejansko izgubili VSO podlago, dolgo verigo vzrokov, točk, ki bi se jih lahko oprijeli:
ko “formalno izenačimo” iskanje in pokop žrtev Frankovega režima in pokop “žrtev” “komunističnega” režima, češ saj to je _formalno_ enako, enkrat so bili v premoči eni, drugič drugi, treba se je le držati sredine, prazne forme, takrat storimo točno to napako - kot da bi obstajala sredina na sebi!
Obstaja le sredina najmočnejšega, sredina hegemonistične sile ki določa sredino SEBI V PRID.
S tem kot skušamo DEPOLITIZIRATI politične boje v zgodovini, ko skušamo najti nepolitično podlago politike, s tem ukinjamo politiko nasploh, brišemo spomin, ne onemogočamo le možnosti bodoče politične izboljšave družbe, ampak ukinjamo politično svobodo DANES - vse v imenu svobode in prenehanja ubijanja seveda.
Meni se zdi, da obe Antigoni nosita enako sporočilo, le da je Smole svojo aktualiziral in približal tistim, ki se jim zdi Sofoklesov čas predaleč in da nam nima kaj povedati.
Pepel vodilnih nacistov ni najbolj posrečen argument. Vsak od teh je bil individualno postavljen pred sodišče, kjer se je lahko zagovarjal itd. Za žrtve na Slovenskem to ne velja. Ker jim ni bilo sojeno (vsaj v popolnosti ne), ne vemo niti tega, kdo točno so bili, kaj so zagrešili itd. Zato je morda tudi kak nedolžen storil bridko smrt skupaj z zločinci.
Tvoj post ima soli, ne da ne, toda ne bi rad videl, da pri izogibanju depolitizaciji pademo v dehumanizacijo.
Ok. Ampak svečko lahko prižgete tudi doma, z mislijo na pokojne - v izogib gozdnim požarom in onesnaževanju okolja s plastiko…
“Za Cerkev, ki ni šla nikoli skozi (sicer nujen) proces denacifikacije,”
Samo v Sloveniji lahko ljudi, ki piše toliko in take neumnosti in ljudi, ki mu verjame.
“Za Cerkev, ki ni šla nikoli skozi (sicer nujen) proces denacifikacije,”
Samo v Sloveniji najdeš lahko ljudi, ki piše toliko in take neumnosti in ljudi, ki mu verjame
Boj za oblast, pač. Delitev na dobre in slabe partizane ima samo en namen, istega ki je obveljal pri od cerkve in okupatorja požegnanih vzgibih, namreč: samo mrtev komunist je dober komunist. Da je le pozornost stran od nas in naših grehov.
Jaz sprave ne potrebujem. Od Rodetovih tendencioznih pridig in do Perkovega, naj v miru počiva, izpada na Jjevi nacionalki, sem še toliko bolj prepričan, da je vse tole iskanje sprave bolj sami sebi namen: zbrati svoje razkropljene ovčice, jih pravilno podučiti o njihovem sovražniku in jih pripraviti na z ognjem in mečem povrnitev stare slave in moči;)
Sprava ima tolikšen pomen za mobilizacijo volilnega telesa kot mejni spor s Hrvaško. Dnevna politika tu ne izbira sredstev; in ko bi bili temi zaključeni, se bodo debate naprej vrtele o zgodovinskih krivicah … in nafta je edini način, ki omogoča življenje sodobnim ljudem (ja pa ja de).
Legitimnost takim ljudskim neumnostim dajejo navadni ljudje, ki so prepričani, da je zgodovina zgolj eden od predmetov v šoli s katerimi oblast maltretira nas in našo preobremenjeno mladež.
Da nisi ti tista nogavicka, ki se izgubila v susilniku za perilo?
Da nisi ti tista nogavicka, ki se je izgubila v susilniku za perilo?
Ko bo enkrat govora o komunistih in ko boste levičarji enkrat na glas povedali vse svinjarije, ki so jih naredili komunajzerji bo potreba po lustraciji komunajzerjev še vedno nujno potrebna.
… ko-ko-ko …
ko bo konec naredil Konec bo vse pošlihtano
Ti si prva nogavicka, ki kokodaka
Za majhen strosek ti dobim petelina, ki ti bo naredil toliko veselja, da te ne bomo nikoli vec videli tu
Dokler ne bo enkrat govora o komunistih in dokler ne boste levičarji enkrat na glas povedali vse svinjarije, ki so jih naredili komunajzerji bo potreba po lustraciji komunajzerjev še vedno nujno, nujno potrebna.
v psalmu, ko boš ti, konec, nosil križ na Triglav. A je zmenjenu :P
Halo!
Da ne bo izpadlo, kot da nasprotujem pravici do groba domobrancem - ta pravica se mi zdi tako samoumevna, da je sploh nisem omenil. A danes ne gre za pokop, temveč za oblast. Danes ni prepovedano prižigati svečk, dovoljen je pokop, to ni situacija Antigone. In ne politiziram smrti jaz, temveč jo cerkev. Situacija Antigone je, ko gre za nujo - in ni res, da je vedno v vsakem primeru grob, pogreb, nad pravico države, Hribarjeva interpretacija Antigone ne ogroža le partikularne leve ali desne države, ampak ogroža državo kot institucijo nasploh, ko se v imenu mrtvih uniči žive, ko se s pomočjo bogov Zemlje uniči institucijo države in politike, institucijo države, ki je ravno obramba pred temi bogovi Zemlje.
Danes, ko ni več izrednih razmer, ko je mir, ko naj bi se dalo v miru premišljevati in delovati, ravno danes pa nam z Antigono razumljeno kot primat mrtvih nad državo, vsiljujejo nujnost takojšnjega pristanka, ni časa premišljevati, ni luksuza ugovarjati, kot da je danes vojna, izredne razmere, ki ne dopuščajo luksuza javnega nestrinjanja in dolgega časa za premislek.
Pravijo nam, da gre za tako nevzdržno kršitev človečnosti, da je treba takoj ukrepati, da je treba takoj pokopati - a ne mrtvih - silijo nas, da pokopljemo politično mišljenje. Točno to, kar neupravičeno očitajo komunistom, da so storili med NOB.
Komunisti naj se opravičijo (komu?) za tragično smrt t. i. domobrancev, ker so se jih (zgolj) polakomnili prevzeti iz Vetrinja iz rok Angležev (kako tipično angleško!), da jih njim, Angležem ni bilo potrebno priključili milijonu nemških vojakov, ki so jih Anglo-Američani po koncu vojne izstradali do smrti. Vojake Wehrmachta, in ne prostovoljne pripadnike SS! S temi so vsi zavezniki opravili na kratko. In ste opazili, da med vrnjenimi t. i. domobranci ni bilo duhovnikov, ki so t. i. domobrance zapeljali v greh, da so oblekli, najprej uniforme Milizie volontarie anticomuniste (t. i. belogardisti), po kapitulaciji Italije pa uniforme SS Slowenische Landeswehra (t. i. domobranci), in s podarjenim orožjem okupatorjev, plačevani z judeževimi groši, streljali brate. Pastirji, na čelu s škofom Rožmanom, so zapustili ovce in se s pomočjo Vatikana, razbežali v Francovo Španijo, Peronovo Argentino in drugam. Naj se Cerkev opraviči za papeža Pija XII, naj se opraviči slovenska Cerkev za škofa Rožmana, ki ni bil dorasel zgodovinskim izzivom, v viharnih časih postavljenim predenj. Ne partizanom in družinam padlih partizanov, temveč po napačni cerkveni presoji in zadrtosti družinam t. i. domobrancev, po nepotrebnem poslanim v smrt. Ko bo slovenska Cerkev pretrgala popkovino, ki jo veže z mahničevskim ločevanjem duhov še danes, bo to in tako opravičilo vredno obeliska narodove sprave.
Uradni status se je glasil “pomožna SS policija”. Pa še to, Matjaž, nimam posebno dobrega mnenja o Mahniču, a prepričan sem, da bi, ako bi bili on, Jeglič, Korošec v času vojne še med živimi, do kolaboracije ne prišlo.
Komentar, vreden svojega avtorja!
Bog se ga usmili!
pravi, naj ne govorimo o spravi, obenem pa sam govori o njej. hoče, da bi o spravi molčala desnica, levica pa bi govorila o njej in s tem prikrajala dejstva v svoj prid, kot to počne v temle članku. domobrance naprimer imenuje “SS Slowenische Landeswehra (t. i. domobranci)”. kot da bi bili že od vsega začetka pod nemci. resnica pa je, da so bili najprej samostojen odpor proti partizanom, šele potem so se priključili nemcem, ker sami niso imeli nobene možnosti.
pa kolikor vidim levičarji več govorijo o “spravi”. ja, krivda je močno čustvo.
Ja, krivda je močno čustvo, še posebej, če si storil dobro, pravo stvar. Očutek krivde je način, kako te travma izpodje od znotraj, kako se vrne, restavrira Gospodar, Freudov tiranski praoče. Prostor svobode, ki so ga partizani odprli ravno z uporom proti Gospodarju, z neavtoriziranim uporom proti praočetu, ta prostor se zopet zapre, ko te travma-krivda zgrabi od znotraj, ko ti vest očita, da si neavtorizirano ubil praočeta. Vest, agens Gospodarja pravi: “upira in ubija se lahko samo avtorizirano, z dovoljenjem Gospodarja, v tropu”, a uporniki si misli: “to potem in več upor proti Gospodarju, ampak ubijanje tistih, ki so zares uporni, tistih, ki so se drznili zares upreti Gospodarju. Krvida zaradi upora proti Gospodarju je pojavna oblika gospodarja samega, je restavracija Gospodarja, je način, kako se Gospodar vrne na oblast.
Antigona in Freud? Ja, lahko. Le da se kaj lahko poanta izmakne v akademske vode, ki relativizirajo in preprostemu človeku z dejanskimi dogodki nimajo več stika.
Fotografija kjer partizani pod razpelom snujejo, kar vojska v vojni že snuje, in prizor, kjer človeka, ki je streljal v razpelo, kaznujejo kot nestrpneža, sta dovolj zgovorna sama po sebi, da lahko sodimo o tedaj odnosu do nestrpnosti enih. A ne?!
Pisun Vizjak-tako kot dobršen del angažiranih slovenskih novinarjev, poizkuša najprej v članku prikazati sebe kot nepolitičnega, nakar pozneje v komentarju razkrije in razlije svojo nesnago čez cel material.
Če ostanemo pri prvi dogmi, ki glasi: kdor ne pozna zgodovine, ne razume sedanjosti in ne more načrtovati prihodnosti. Menim, da razčlenjevanje ni potrebno.
Da pa je poduk, ki ga dogma daje utemeljen, govori dejstvo, da smo danes od sprave dlje kot ob času nastanka razlogov za njo. In odsev naše prihodnosti je viden v urejevanju meje s Hrvaško.Če se osredotočimo trenutno le na to.
Antigono je napisal Sofokles ne, da bi dal poznejšim “avtorjem” snov, pač pa za trasiranje filozofske misli. In ta pravi, da, ne glede kaj dirigira legislativa, ostaja naravno pravo.
Nogavička, res je, treba je dajati konkretne primere. Tudi ne pravim, da je mogoče živeti brez gospodarja, brez praočeta, -brez grožnje praočeta sploh ni države -, treba ga je le dati čimbolj na verigo. Preprosti človek pa se mora naučiti, da pot do svobode poleg prakse zahteva tudi teorijo.
Moram pa reči, da sem tudi sam prišel v kontradikcijo: zahteval sem, da se politika ne utemeljuje na žrtvah, na bogovih Zemlje, ker je država in politika ravno obramba, zmaga nad temi silami - toda sedaj o tem razpredam ravno v kontekstu dneva mrtvih. Zato pod to temo ne bom pisal več, upam pa da kje drugje, kjer bo govora o politiki, o upravičenosti in nujnosti revolucije.
Moraš priznati, da si se teme lotil v zelo zahtevni maniri … kar samoposebi ni čisto nič narobe. Predvsem se pa strinjam s tabo, ko praviš: Preprosti človek pa se mora naučiti, da pot do svobode poleg prakse zahteva tudi teorijo.
Predvsem se ukvarjam z mislijo kako se domobranci, belogradisti in njih potomci soočajo s svojo krivdo ter kako enostavno je njihovo slabo vest obrniti sebi v prid, ko jim takraten gospodar govori, da so klub vsemu oni žrtve, ki je potrebno iz njih delati svetnike, saj so se vendar borili za sveto stvar, za sveto Cerkev in proti komunizmu.
Tale arhaizem kaže prej na to, da veliko več ljudi še ni predelalo občutka krivde in slabe vesti - izvirnega greha njihovih pastirjev ;)
Najbolj za lase privlečena je pa tista, da so se tako borili proti okupatorju, tistemu ki jih je oborožil in hranil. Domišlija pač nima meja. Pa saj tega nihče od niti najglasnejših apologetov v resnici ne verjame. Ker so se nekoč znašli na spolzkem terenu, je potrebno vztrajati do konca in krivdo za njih zmoto valiti na vse druge, da bodo na deklarativni ravni uživali status borcev za Slovenijo.
Skratka: na začetku so bili moderni udbomafijci, ko so se izpeli, pa so jih nadomestili komunisti.
mATJAŽ VIZJAK, SVOJE NEČLOVEČNOST DO POMORJENIH IN UMORJENIH še danes,ko živimo v recimo demokratični državi sploh ne skrivaš!S svojimi nebulozami zavajaš in manipuliraš z ubogimi naivci in poslušneži,kot v maniri svoje nekdanje boljševistične zadrtosti.Si samo ubogi rdeči pamfletek in pisun po naročilu rdeče morilske kamarile.Samo še na VESTi imaš svoj pisunski prostor za rdeče izbruhe in manipulacije.Marš domov.
A daj no, Mojsilović, računovodja v podjetju svoje žene … Ravno *ti*, kokolino, imaš “samo še na VESTi svoj pisunski prostor” za “izbruhe in manipulacije”.
A je bilo v Celju že kaj treba kidati sneg a to še pride? Pri tem pa le pazi na srčeka, ožilje in hemoroide!
Domobranci nimajo slabe vesti, ker v vsaki sveti maši, križani, ki ga pojedo, vzame njihove grehe nase, umre zanje in spet vstane od mrtvih. Tako uradna verzija, toda sveto ni mogoče brez svetega žrtvovanja, brez da bi se nekoga ubilo(zato je tudi sintagma svetost življenja oksimoron). Pravijo, da gre samo za simbolno kri - a vendar za resnično - potem je potrebna tudi resnična žrtev iz mesa in krvi, ki naj nosi krivdo:
1-za vse pretekle grehe, ki jih je storil domobranec,
2-krivdo, ker domobranec žrtev preganja in “simbolno” ubija sedaj, žrtev mora vzeti nase krivdo svojih morilcev, krivda za uboj žrtve mora biti na strani žrtve
3-krivdo, ker si je žrtev drznila upreti gospodarju, ker ga je skušala ubiti
Resnično sveto žrtev se najde v sovražniku Gospodarja, v heretiku, čarovnici, židu, pedru, komunistu, njih se žrtvuje, daruje gospodarju - zares, ne simbolično.
Ko gledam cerkev na Urhu (z novo, brezmadežno fasado), vidim, da mučilnica/klavnica in grobnica žrtev, ki stojita zraven cerkve, ne delujeta kot nasprotje cerkvi, ampak kot nujno potrebna podlaga, nujna, da se sveto sploh lahko pojavi, da mašinerija svetega sploh teče, zdi se mi, da morajo tam pri mašah občutiti še prav posebej globoko in zadovoljivo občutenje svetega. Vidim globoko zadovoljene obraze.
Ni ga čez smisel življenja.