Vest

Delavci hočejo 600 evrov minimalne plače. Normalno, konec koncev je finančni minister na začetku mandata napovedoval 1000 evrov. Da dviga plač niso zahtevali v času visoke gospodarske rasti, zdaj, v času njenega radikalnega padca, pa se jim zdi nekaj normalnega, je sicer skrajno nenavadno. A zakaj bi zdaj delavci zahtevali manj? Zakaj bi bili bolj racionalni od finančnega ministra? Naj raje vlada poišče načine, kako bo uresničila svoje obljube.

Finančni minister zadnje čase itak predvsem molči. Namesto njega je začel govoriti minister za razvoj. Mitja Gaspari nam je tako razkril nekaj vladnih pogledov na delavske zahteve in predstavil podatke Eurostata, ki vlado vendarle nekoliko opravičujejo. Pričajo namreč, da je prejšnja vlada ravnala tako, da je Slovenija v krizo prišla precej nepripravljena.  Z veliko stopnjo zadolženosti. Prejšnja vladna ekipa se sicer brani, da niso mogli vedeti, kaj nas čaka. Vendar to enostavno ni res. Že v času največje konjunkture so konzervativnejši ekonomisti opozarjali na leta suhih krav, ki vedno neizbežno sledijo obdobju prosperitete. Znana so tudi opozorila o pregrevanju gospodarstva, ki je povzročalo inflacijo. No, nad razlitim mlekom nima smisla jokati. Zadaj so drugi časi in tudi občutljivost delavcev za njihove pravice se je očitno spremenila, kar je v krizi pravzaprav pričakovano.

Ko ljudje mislijo, da ne morejo več prav veliko izgubiti, postanejo bolj samozavestni. Zahteva po dvigu minimalnih plač za skoraj tretjino je, vsaj tako se zdi, izvrsten znak, da smo res v globoki krizi. Kot da so si slovenski delavci rekli, bodimo realni, zahtevajmo nemogoče. In presenetljivo, njihove zahteve so začele delovati. Učinkov sicer še ni videti. A vlada se je začela z vprašanjem, vsaj na videz, resno ukvarjati. Minister za razvoj je celo predstavil nekaj številk. Dvig minimalnih plač na 600 evrov neto bi zahteval zmanjšanje javne porabe za 400 milijonov evrov letno, kar predstavlja 1,3% BDP. Za primerjavo: ob znameniti privatizaciji NKBM, so fizične osebe nakupile za okoli 400 milijonov evrov delnic banke. Dolg Istrabenza je kar precej višji. Pred dvema letoma je bila podpisana pogodba za nakup 135 finskih oklepnikov za 278 evrov.

Štiristo milijonov evrov je v Sloveniji veliko denarja. A prava težava se z morebitnim povišanjem minimalnih plač šele odpira. Gre za družbena razmerja, ki jih v veliki meri določajo prav višine prihodkov. Povišanje izhodiščne minimalne plače na 600 evrov mesečno namreč pomeni ob ustreznem zvišanju drugih plač kar dodatni 1,2 milijardi evrov letno za plače. Izračun je precej neprijeten. Po drugi strani pa debato o plačah postavlja izven polja realnosti. Kar bi morda za vlado lahko pomenilo olajšanje. Če bi te številke kdo od tistih, ki postavljajo zahteve, sploh razumel. Ker pa delavci milijard prav gotovo niso navajeni šteti, pa tudi njihovi sindikalni voditelji večinoma ne, so visoke številke, ki naj bi pomagale razložiti utopičnost delavskih pogajalskih izhodišč, predvsem slaba tolažba. Slovenija je pač v velikih ekonomskih težavah.

Rešitev, ki bi minimalno plačo postavila nad mejo revščine, je videti samomorilna. Na drugi strani pa je kvaliteta življenja nekaj sto tisoč delavcev v trenutnih razmerah vse prej kot zadovoljiva. Redki opozarjajo na morda še večjo težavo. Slovenija v Evropi s Španijo vodi v številu zaposlitev za nedoločen čas. Višanje minimalne plače, bo gotovo pripomoglo, da se bo ta neprijetni pristop nižanja stroškov, še bolj uveljavil. Čeprav ne bo mogel zaustaviti hkratnega višanja stopnje brezposelnosti. In potem je tu morda še morda najbolj pomemben učinek višanja plač. Demotivacija vseh, ki se trudijo z delom, za katerega so se izobraževali dve desetletji in so na koncu deležni samo nekaj odstotkov višjega plačila od tistih, ki … zdaj zahtevajo svojo pravico, ne glede na vse ostale in ne glede na to, kdo bo to pravico v resnici plačal.

Slovenska vlada je v zadregi. Naravnost si ne želi reči, da so delavske zahteve neuresničljive. To bi zahtevalo zelo veliko mero politične drznosti. Namesto tega minister za razvoj Mitja Gaspari predlaga zvišanje splošne dohodninske olajšave, tako da ne bi bile obdavčene neto plače do 600 evrov. Kot rečeno, bi takšna olajšava proračun stala 400 milijonov evrov. Ker povečevanje primanjkljaja, kot pravi minister, ni sprejemljivo, bo vlada torej prisiljena zmanjšati izdatke. S tem bi lahko bili delavci kar zadovoljni. Je pa vprašanje, ali bodo premogli toliko razumnosti. Po drugi strani je to gotovo dobra spodbuda za vlado, da začne resneje varčevati pri nepotrebnih izdatkih. Hkrati pa se še precej bolj resno kot prej zastavlja vprašanje, kaj bo vlada storila s tistimi, ki ustvarjajo prihodke in plačujejo več kot 50 odstotno obremenjene prihodke svojih zaposlenih.

Kriza, ki se, kot pravi predsednik vlade, končuje, bo v Sloveniji očitno prinesla večje spremembe, kot smo sprva domnevali. Povsem mogoče je, da bo vlada enostavno prisiljena izbrati pot, o kateri piše Financial Times. Gre za politiko liberalizacije in privatizacije velikih gospodarskih družb v državni lasti. Tu ima Slovenija vsekakor še precej rezerve.

Jani Sever