Vest

Dva milijona ljudi ne potrebuje več kot sedem ali osem tisoč ljudi v administraciji. Tako misli predsednik vlade. Ni le povedal, da bi lahko birokracijo prepolovili, razložil je tudi za koliko. Zdaj namreč v državni administraciji dela okoli 17.000 ljudi. Sliši se privlačno. In morda so takšne izjave v času, ko delavci zapirajo direktorje, tudi politično oportune. Vprašanje pa je, kaj sploh želi predsednik vlade z njimi doseči. Strateški preboj glede strukturnih sprememb?

Finančni minister je takoj razložil, da je vse skupaj fikcija in ministrica za javno upravo je, sicer med vrsticami, a dovolj jasno povedla, da so ideje predsednika vlade utopične. Opozicija je itak zgrožena. Le kako ji lahko vlada spelje z jezika eno močnejših orožij, opozarjanje na preveliko število in nesposobnost birokratov. Hkrati pa ima seveda prav, ko opozarja, da Pahor govori na pamet in da bi moral biti ob takšnih izjavah precej bolj pazljiv. Vendar je predsednik vlade za svoje izjave gotovo požel tudi odobravanje. Le kdo ne misli, da je birokracije preveč? Razen birokratov seveda. V času krize, ko potekajo neuspešna pogajanja za dvig minimalne plače, so takšni zaključki še posebej pogosti. Tudi če zanje ni kakšne realne osnove.

Vladna koalicija je po enem letu na prelomnici. Preživela je krizo, ne ravno uspešno, a vendarle. In z arbitražnim sporazumom ji je uspelo zunanjo politiko predstaviti kot uspešno. Vsaj za enkrat. Zdaj je na vrsti druga etapa. Arbitražni sporazum bo moral dobiti potrditev na referendumu, kar ne bo nujno lahko. Švicarski referendum o minaretih je ponovno pokazal, kako nezanesljive so javnomnenjske raziskave, kadar gre za vprašanja, pri katerih so za odločanje temeljnega pomena človeška čustva in predsodki. No, to je bila vendarle tudi v letošnjem letu drugorazredna tema. Ob padcu BDP za osem odstotnih točk, brezposelnosti, ki bo krepko presegla številko 100.000 ter hkratnih zahtevah po občutnem povišanju minimalnih plač, se zdi skorajda minorna.

Ali vlada za prihodnje leto pripravlja čudež? Njene napovedi gredo v vse smeri. Tako je pravzaprav težko ugotoviti, kaj načrtuje. Vse skupaj si je mogoče razlagati tudi kot popolno dezorganiziranost. Ampak tako se je zdelo tudi v primeru Hrvaške, potem pa se je izkazalo, da vladna politika glede tega vprašanja nikakor ni bila naivna in da je na koncu pripeljala celo do presenetljivo zadovoljivega rezultata. Ali lahko podobno zgodbo ponovi tudi na gospodarsko socialnem področju? Znaki, ki jih je moč prepoznati, govorijo o tem, da želi hkrati povišati minimalno plačo, zaustaviti rast pokojnin, omejiti socialne pravice, znižati plače v javni upravi, zmanjšati administracijo, obdavčiti najbogatejše … Vsekakor precej ciljev, ki vsak zase, iritirajo zelo različne družbene skupine.

Kot bi rekel predsednik vlade, vlada gre v frontalni napad in to na mnogo frontah. To je vedno politično zelo tvegano početje. Upokojenci, delodajalci, delavci, spopad z vsemi naenkrat je videti kot samomor. Ampak največji problem so seveda delavci in posledično sindikati. Dogovor z upokojenci je stvar dolgoročne strategije, delodajalci pa naj bi itak predvsem pridobili. Uspeh vladne reformne politike, kakršna koli že bo, je predvsem odvisna od dogovora s sindikati, oziroma od izida konflikta, ki je neizbežen. Sindikati bodo vladi pač težko popuščali, saj to pomeni, da bodo izgubljali svoje članstvo. Modele, ki obstajajo in se zdijo zelo privlačni, je v Sloveniji najbrž zelo težko uporabiti. Tudi, če bi o njih sploh kdo resno razmišljal.

Med vlado, delodajalci in sindikati bi morali doseči sporazum, ki bi omogočil restriktivno obnašanje glede višine plač in sprostitev davčnih obremenitev podjetij. V zameno bi morala vlada sindikatom obljubiti denarna nadomestila za izgubljeno članstvo, obenem pa bi morali skleniti dogovor, kako se bodo dvigovale plače po koncu krize. Širok družbeni konsenz je pač vedno bolj simpatičen predpogoj kasnejšega morebitnega uspeha, kot družbeno nasilje nad deprivilegiranimi. V Sloveniji se zdi tak razvoj dogodkov precej neverjeten. In vendar je to hkrati najbrž edina dobra pot, po kateri bi lahko vlada izpolnila želje ekonomistov. Ti so namreč enotni. Tisto, kar Slovenija potrebuje, je razbremenitev gospodarstva. Če bi izjave o radikalnem zmanjšanju birokracije k temu pripomogle, to niti ne bi bilo slabo.

Jani Sever