Vest

Kakšna naj bi bila minimalna plača, kakšno si ljudje želijo, kakšna je realna, kakšno si lahko privoščijo podjetja, kakšna naj bi bila razmerja med minimalno in visoko plačo … Odgovorov seveda ni. Jasno je le, da je zahteva po zvišanju minimalne plače resna in da izgovarjanje na krizo ne pomaga prav dosti. Delavski upori dokazujejo, da so imeli prav tisti, ki so napovedovali stihijske lokalne proteste, ki se kaj hitro lahko končajo z nasiljem.

Sindikatom tako ne ostane dosti drugega kot da zelo ostro zahtevajo dvig minimalne plače. Kako bodo podjetja do tega cilja prišla, jih niti ne zanima preveč. Predlog o davčni razbremenitvi plač se jim zdi popolnoma sprejemljiv. Ob tem pa se kajpak ne vprašajo, kaj to pomeni za socialno državo, ki je v Sloveniji, kljub vsakodnevnim hudim besedam, vendarle še nekaj obstaja. V zdravstvu, v šolstvu, pri pokojninah … Skratka, delavci hočejo več denarja in ohranitev pravic in vse to iz blagajne, ki se je skrčila. Pravijo, da tako pač mora biti. In da ima Slovenija rezerve. Ob tem povedo samo to, da imajo direktorji visoke plače. Kar morda celo drži, čeprav ni ravno pravilo. A v nobenem primeru ne rešuje ničesar. Direktorjem lahko vzamejo vse, pa to ne bo prav veliko pomagalo dvigniti delavskih plač. Ker tam enostavno ni dovolj zaloge denarja.

Ampak to je itak problem, s katerim naj se ukvarjajo direktorji. Ja, ti isti, ki bi jim vzeli plačo. No, ne le plačo. Vzeli bi jim tako rekoč vse. Direktor Petrola, največje naftne družbe v državi, ne bi smel voziti avtomobila za 60.000 evrov. Škandal, le kako si je to lahko privoščil. Vsi se zgražajo. V javnem sektorju ni nič bolje. Zdravnik ali sodnik si nikakor ne moreta zaslužiti 3.000 evrov plače. Kar je preveč je preveč. Naj pokažeta malo skromnosti. Še huje je s politiki. Ekipa z ministrstva za javno upravo je šla na zabavo v neko ljubljansko gostilno. Na pljeskavice in baklave. Bilo jih je več kot štirideset in zapravili so 4.000 evrov. Mimogrede, morali so res precej globoko gledati v kozarce. In vsi se zgražajo. Nezaslišano. Še dobro, da ni bilo poziva, naj ministrica kar odstopi. Če se hočejo družiti, naj gredo v menzo ministrstva, ali naj si sami plačajo večerjo.

Ali so tako videti časi pred revolucijo? Aprila letos smo z začudenjem spremljali ugrabitev oziroma aretacijo direktorjev s strani delavcev v Franciji. Zdaj se je to zgodilo tu in nihče ni presenečen. Direktor se je na koncu preplašeno odpeljal v svojem prestižnem avtomobilu. Delavci so bili zadovoljni. Na koncu pa bo rezultat skoraj gotovo enak, kot bi bil v primeru, da se ne bi zgodilo nič. Tovarno bodo zaprli. Delavci pa bodo ob delo. In naslednjič direktorja ne bodo kar tako izpustili iz rok. Zahteve bodo bolj premišljene in bolj dolgoročno naravnane. Podobno kot v Franciji, kjer so oblasti očitno spoznale, kako resne so postale razmere. Delavci/ugrabitelji so dosegli dogovor. Organi pregona pa proti njim niso sprožili nobenih postopkov. Za nekaj časa so pač odvzeli prostost svojim direktorjem in si tako izboljšali pogajalske pozicije.

To še ni revolucija. Kje pa, še zdaleč ne. In vendar, če bi se podobni prizori kot v Preventu začeli množiti, ne le tam, kjer grozijo odpuščanja, ampak tudi tam, kjer s sedanjo minimalno plačo ni mogoče preživeti, bi situacija lahko postala nepredvidljiva. Je kaj takšnega sploh mogoče? Najverjetneje ne, vsaj dokler je tudi minimalna plača v višini 400 evrov mesečno, boljša kot nič. Ampak, ko se z njo ne da več preživeti, med nič in 400 ni več velike razlike. Vprašanje, ki si ga zastavlja politika je zato, vsaj tako je videti, kolikšen bi bil minimalni potrebni dvig minimalne plače, da se kaj takšnega ne bi zgodilo. Odgovor je morda nujen, je pa vprašanje v vsakem primeru napačno. Razen če se ne gremo več kapitalizma. Drugače plače pač določa trg. Če podjetju ne gre, ga ne bodo rešili ne delavski protesti, ne sindikati in ne vlada. Slednja mu lahko morda nekaj časa pomaga, to pa je tudi vse.

Jani Sever