Vest

Prvi delovni dan v novem letu smo lahko začeli prebirati novo številko Gospodarskih gibanj. Uvod, ki so ga podpisali Bole, Mencinger, Štiblar in Volčjak ima naslov Negotov prehod v leto 2010. Naslov je torej nekje med optimizmom in pesimizmom. Vsebina je precej bolj pesimistična. Na drugi strani smo pred prazniki lahko v Dnevniku prebrali intervju z Janšo. Njegovi zaključki so še precej bolj črnogledi in predvsem povsem gotovi.

Kaj torej ugotavljajo ekonomisti v Gospodarskih gibanjih. Na kratko. Dejansko povpraševanje ne dohaja pričakovanega. Najslabše možnosti za krepitev povpraševanja so v gradbeništvu. Izvozno povpraševanje je za petino nižje kot pred enim letom. Zaupanje v industriji je višje, v neindustrijskih dejavnostih pa v glavnem nižje. Kriza na avtomobilskem trgu se je znova zaostrila. Oktobra je bilo registriranih skoraj za petino manj vozil kot lani. Novembra je bilo registriranih več kot 95.000 iskalcev zaposlitve ali 50 odstotkov več kot lani. Novembra je prišlo do opaznega povišanja cen blaga, medtem ko so se cene storitev celo znižale. Slovenija je imela med državami evro območja še vedno drugo najvišjo inflacijo. Dinamika javnofinančnih prihodkov kaže poslabšanje, manj je pobranih predvsem posrednih davkov. Likvidnostna suša se nadaljuje. Krediti podjetjem so padli. Krediti prebivalstvu so se povečali. Potrošniški krediti ostajajo cenejši kot v evro območju, ostali so dražji.

Kakšna priložnost za opozicijo. Janši res ni bilo treba biti prerok, ko je napovedal zbiranje ljudi na ulici. A napovedi imajo včasih tudi nepričakovane učinke. V trenutku, ko skoraj nihče ne dvomi, da se bo spomladi oblast morala soočiti z demonstracijami zaradi splošnega socialnega nezadovoljstva, ki bodo vsaj tako intenzivne kot so bile v lanskem letu, pozivanje k uporu, ki ima napačen ideološki predznak, lahko povzroči ravno nasprotne reakcije od pričakovanih. V jedru Janševe napovedi ljudje niso prepoznali skrbi za malega človeka in njegovo blagostanje, ampak skrb za svojo prihodnost in instinkt voditelja, ki prepozna priložnost za prevzemanje oblasti. To pa običajno prej odbija kot privlači. Za povrh se vsi spominjajo liberalno konzervativnih idej SDS in najbrž nihče ne dvomi, da je SDS prva stranka desne sredine. To, da želi pristaviti svoj lonček k ljudskemu nezadovoljstvu je sicer razumljivo, a še bolj je razumljivo, da bi na oblasti delovala predvsem v interesu “svojega” kapitala.

Janševa reakcija se zdi zato napačna. Kljub temu, da analiza, na podlagi katere se je odločil za svojo zadnjo veliko napoved, drži: Takole jo je povzel za Dnevnik: “Pred nami je leto preizkušenj, ko bo marsikaj na tehtnici, tudi socialni mir, in če se bodo optimistične napovedi predsednika vlade uresničile, bo verjetno prišlo tudi do socialnih nemirov. Napovedal je namreč, da si bo vlada štela za uspeh, če se bo število brezposelnih povečalo samo za 25.000 ali 30.000.” A v vse to mešati Ertla, pa nedemokratičnost oblasti, ker politično reagira na napoved demonstracij, je lahko samo povsem neproduktivno. Res je sicer, da lahko takšen pristop mobilizira trdo jedro strankinih simpatizerjev, vendar hkrati povzroča tudi veliko neprijetnega odpora. Namesto groženj in povišanih glasov si ljudje vendarle želijo nekakšne minimalne gotovosti, da vse skupaj ne bo še slabše in vsaj kolikor toliko prepričljivih idej kako to doseči. Za to ponavljanje desetine predlogov ni dovolj. Bolje je ponuditi tri verjetne in razumljive.

Na drugi strani vlada pripravlja strukturne reforme. Kaj bodo prinesle je precej nejasno. Je pa jasno, da čaka vlado v letošnjem letu ogromna proračunska luknja in da zaenkrat ni našla skupnega imenovalca, na podlagi katerega bi se odločala o svojem delovanju. O tem, da bo primanjkljaj mogoče pokriti samo z odprodajo državnega premoženja, so tuji mediji že pisali. Od cest in železnic, pa do bank in velikih poslovnih sistemov. Vlado je tega seveda strah. Opozicija bo gotovo grmela, čeprav je sama o podobnih poslih razmišljala celo v času konjunkture. Ampak za kritiko je vedno mogoče najti točke, ki definirajo domnevne napake. In ljudstvo, ki je desetletja živelo v prepričanju, da je prodaja premoženja smrtni greh ji bo ob razkrivanju teh napak ter nasprotovanju razprodaji nacionalnega zaklada seveda ploskalo. Res neprijetno. O tem Janša še ne govori. A situacije v kateri se vlada neuspešno bori z vedno težjo socialno situacije ter hkrati tujcem prodaja “družinsko srebrnino”, se gotovo veseli.

Predsednik vlade pravi, da bi bil letos rad spet srečen. Ne bo mu lahko.

Jani Sever