Vest

Kaj se je zgodilo ob nadzoru tožilstva? Gre res za pritisk vladajoče politike? Ali je šlo za pritisk politike takrat, ko je prvak SDS, zahteval pregon finskega novinarja? Ali so lahko tožilci samostojni? Ali jih res nihče ne sme nadzirati? Ali lahko počnejo kar hočejo? Ali samo tisto, kar od njih pričakuje politika, ki v določenem obdobju obvladuje vrh tožilstva? Prave odgovore lahko ponudi samo radikalna depolitizacija tožilstva.

V SDS so prepričani, da se že od nastopa Pahorjevega mandata vrši hud politični pritisk na državno tožilstvo, še posebej na generalno državno tožilko Barbaro Brezigar. Težava je v nadzoru dela tožilstva, ki je po mnenju pravosodnega ministra ugotovil hujše kršitve, medtem ko jih Brezigarjeva interpretira kot manjše pomanjkljivosti. Kako so torej videti te manjše nepravilnost z očmi pravosodnega ministra? Najbolj problematična je po njegovem praksa poslovanja v primerih sopodpisa, ko odločitev skupaj podpišeta tožilec, ki jo obravnava, in vodja tožilstva. Zadeva je neprijetna, saj vzbuja sume, da vodstvo tožilstva lahko popolnoma obvladuje delo na posameznih primerih.

Eden takšnih je primer Berglund. Razvpiti finski novinar, ki je šokiral Slovenijo s svojim dokumentarcem o Patrii in podkupninah, ki naj bi jih dobil takratni predsednik slovenske vlade, je postal predmet obdelave, na iniciativo  Janeza Janše. Janša se ni odločil za civilni pregon s pomočjo svoje odvetnice, namesto njega naj bi pregon Berglunda opravilo kar državno tožilstvo. Po principu država je enako predsednik vlade, je osebno razžalitev enostavno preinterpretiral v žalitev države. Vrh tožilstva se je s tam kajpak strinjal. Vsaka drugačna odločitev bi bila presenečenje. Si sploh lahko predstavljate, da bi lahko Brezigarjeva kdaj storila kaj, kar ne bi odgovarjalo Janezu Janši? Za to, da bi mu ustregla je vedno storila vse kar je v njeni moči.

Izredni nadzor je pokazal, da je nedavno storila celo več. Prav v tem primeru se zdi, da je vsakdanja praksa tožilstva dosegla neprijetno raven poseganja politike v njeno delo. Tožilstvo je zadevo Berglund, potem ko je ena izmed tožilk že določila, da se kazenska ovadba zoper finskega novinarja zavrže, dodelilo drugi tožilki, ki je nato odločila, da je pregon dopusten. Seveda brez vsakega pritiska. Najprej je pač prišlo do manjše napake, da nekdo ni dobro predvidel, komu je treba primer dodeliti. Potem so napakico enostavno popravili in na koncu je zadeva romala k tistemu, ki je očitno razumel, kaj politična smer, ki jo zastopa Barbara Brezigar, hoče. Generalna državna tožilka bi gotovo dejala, da je zmagala stroka.

Poslanec SDS Jože Tanko pravi, da minister za pravosodje Aleš Zalar izvaja grob pritisk na delo državnega tožilstva in posledično na celotno sodstvo, ko skuša politično preprečiti nadaljevanje sodnih postopkov proti novinarju. Prepričani so, da je v primeru Berglund: “… pravno relevantno le vprašanje, kakšni razlogi so vodili tožilko, da je nameravala zavreči ovadbo zoper finskega novinarja Berglunda, ko je bilo povsem jasno, da za to ni zakonitih razlogov. Namesto tako zastavljenega vprašanja, se o političnih razlogih javno sprašuje vodstvo tožilstva, ki je takšno nezakonito odločitev preprečilo in mu ni bilo mar za politično provenienco oškodovanca ali obdolženca v konkretni zadevi, pač pa le za strokovna merila. ” Tanko že ve.

Jani Sever