Vest

Imamo zastarele železnice, s katerimi se dolgo nihče ni ukvarjal. Zadnji desetletji so bile plen. Najmočnejši igralec so bili politično jasno opredeljeni sindikati. Po tem, ko so odkrili prisluškovalne naprave, železnice redno obiskuje premier, zdaj je pomembne spremembe napovedal še prometni minister. Hkrati pa se napovedujejo spremembe tudi med predstavniki zaposlenih. Se železnice iz fevda SDS spreminjajo v fevd SD? Ali bodo novosti vendarle pomembnejše.

Pred leti mi je nek italijanski vladni uslužbenec razlagal, da je eden najvitalnejših italijanskih interesov na vzhodu prav izgradnja železniške proge čez Slovenijo. Bil je razočaran. Evropa ima za ta projekt že dolgo pripravljen denar in vsem je vsaj že od začetka devetdesetih jasno, da so zanj zainteresirani tako rekoč vsi, a da je potrebno za pridobitev evropskih sredstev tudi kaj storiti. Za začetek so potrebni načrti. Ti seveda ne nastanejo čez noč in potem ko so narejeni, se težave na terenu šele dobro začnejo. Prav nad tem, da Slovenija glede priprave projekta ne naredi prav ničesar, je bil začuden naš sosed. Tega enostavno ni mogel razumeti.

Povsem logično se mu je zdelo, da se je država odločila usmeriti v izgradnjo avtocest. Ampak zakaj se ne bi pripravljali na izgradnjo modernih železniških povezav? Najbolj je bil presenečen, da je bil ob svojih vprašanjih s slovenske strani deležen zgolj skomiganja z rameni, da nikogar vse to sploh ni niti najmanj zanimalo. Kratkovidnost slovenskih ministrstev, ki bi jih to moralo zanimati, je bila, kot je dejal, frapantna. To je veljalo za vse vladne garniture. Brez izjem. In do včeraj ni bilo nič bolje. No, tudi sedaj sicer ne vemo, kaj je pripravljeno. Kaj veliko gotovo ne, ker to ne gre ravno hitro.

Ampak po novem imamo vsaj zaveze. V letih 2010 in 2011 naj bi Slovenija za razvoj in modernizacijo železniške infrastrukture namenila 589 milijonov evrov. Tako je napovedal prometni minister. Na žalost naj bi samo 132 milijonov evrov dobila iz evropskih sredstev. Tudi sicer številka še vedno ni velika. Vsaj ne za tako velik projekt, kot je hitra železniška proga, ki bi sekala Slovenijo. Tako se zdi, da kljub obljubam pravzaprav vlada ne ponuja nič pretirano oprijemljivega. Hkrati pa je ministrovo sporočilo mogoče razumeti kot znak, da je vlada opustila razmisleke o prodaji železnic.

Minister je istočasno govoril tudi o reorganizaciji železnic. Vendar je bilo njegove besede težko razumeti kot napoved privatizacije. Prodaja tirov tujcem bi bila pač politično izjemno tvegano početje. Tudi če bi v prihodnosti prinesla uspešno poslovanje in zanesljiva delovna mesta. Ministrova napoved je enostavno ta, da bo vložek Slovenije v železniško infrastrukturo narasel. Kar je lepo. Vendar še vedno nihče ne pozna strategij razvoja, če te sploh obstajajo. Niti tega ne vemo, ali bomo morda železnice gradili tako kot smo avtoceste? Dolgo in potratno. Zdi se kot da se v debati o železnicah še vedno vse konča pri znamenitem drugem tiru med Divačo in Koprom.

Kljub temu bi lahko na železnicah kmalu prišlo do opaznih sprememb, za katere pa je težko pričakovati, da bi lahko vplivale na poslovanje. Rušenje delavskih voditeljev Slovenskih železnic samo po sebi namreč še ne prinaša nič bistveno novega. Razen morda začasnega zmanjšanja vpliva SDS na dogajanje na železnicah. Boj, ki se je začel z anonimko o tem, da so delavski predstavniki sodelovali pri sestavljanju seznama, kdo od zaposlenih naj gre na čakanje, se bo nadaljeval prihodnji teden na svetu delavcev. A to, kdo bo tam zmagovalec je z vidika delavcev precej nepomembno. Vsem je namreč jasno, da je na železnicah, takšnih kakršne so, preveč zaposlenih.

Jani Sever