Vest

Vrhunski šport se je obrnil proti človeku, nobenega sledu morale in etike več ne zasleduje. Ni pomembno samo tekmovati, pomembno je zmagati  v en rog tulijo vsi, vključno z debelimi športnimi funkcionarji. Pritisk sponzorjev, medijev in občudovalcev je na robu znosnosti.

Na sankaški progi se je zaradi prevelike hitrosti in nezavarovane proge zgodila nesreča, zaradi katere je umrl Gruzijec na pragu življenja. Srh me je spreletel, ko je na ženskem smuku v trenutku nepazljivosti šampionko Anjo P. kot iz katapulta izstrelilo v zrak. Po 60 m  letenja je strmoglavila v sneg in tam nepremično obležala. Grozljivo. V letošnji sezoni je šestnajst deklet zaradi hudih poškodb kolena predčasno nehalo tekmovati, kosti in hrustanec ne zdržijo silne napetosti, zdrobijo se zaradi prevelikih hitrosti, sunkov in upora.

Mi v naslanjačih z čipsom in pivom udobno zleknjeni na kavč, nimamo pravice vršiti pritisk na naše udeležence in govoriti, kako more nekdo po 25 letih garanja, v najpomembnejši tekmi življenja narediti napako na ogrevanju in kot nerazsodni pijanec zgrmeti v nezavarovan jarek. V zmagovite športnike projiciramo  nerealizirane življenjske cilje in neuspehe, če pa imajo smolo in padejo, so pa izdajalci naroda in boksarska vreča za naše frustracije.

Hitreje, višje in močneje, nekoč plemeniti ideali so preteklost, OI so postale absurdna tombola  izbrancev usode za slavo in denar kot da gre v areni za življenje in smrt. Meja ni, poklicni šport je postal psihotična podoba resničnosti, pobesneli pobiralci stav, profita in kapitala so neusmiljeni, svoje varovance bi brez slabe vesti poslali v klavnico. Za denar in slavo je dovoljeno vse, ranjena tekmovalka se po koncu tekme od bolečin zgrudi v sneg, mi opazovalci pa hočemo vse, ultimativno zmagovalko, naš pogled ima počena rebra,  je  brezobziren in nečloveški … Vrhunski šport žre samega sebe, postal je resničnostni show, Survivor, kjer tekmovalci na obročku sredi morja kot kure do onemoglosti čepijo štiri ure, mi pa buljimo v satanovo škatlo …
Sprinterski podvig junakinje Petre Majdič in njena bronasta kolajna imata tudi veselejši obraz. To je bila filmska zgodba, ki govori o nepopustljivosti in vztrajnosti, o tem, da ne smeš nikoli izgubiti upanja in da so sanje vedno na dosegu roke samo so zadnje kaplje krvi se moraš boriti zanje. Zgodba o padcu in vzponu bi lahko dobila  upodobitev v mestu sanj, kjer cenijo takšne podvige in jih tudi dobro plačajo. V deželi kjer so v zadnjem času prve strani zasedale zgodbe o pobesnelih psih, vase zaljubljenih lastnikih in politikih, ki preko vrste z močjo, vplivom in denarjem lahko dosežejo vse in podkupijo vsakogar, je podvig naše Petre vreden posnemanja in občudovanja. V življenje malega in ponižanega Slovenčka, ki ga manipulirajo velike  sile kapitala in političnih lobijev, so izza kupov umazanega, neočiščenega  snega, pokukali žarki upanja, pomlad je, naj bom malo patetičen, obiskala naša od krize in prevar zamrznjena srca …!!
Igor Bizjan