Vest

Jankovićeva Ljubljana bo ob koncu njegovega mandata videti precej drugačna kot je bila pred nekaj leti. Težko bo reči, da se ni v glavnem mestu mnogo stvari spremenilo na bolje. Ali se lahko torej zgodi, da bo kljub temu prva novica njegovega županovanja nogometni stadion v Stožicah, zaradi katerega je nek podjetnik menda storil celo samomor?

Center Ljubljane bo drugo leto zasijal. Prenovljena stara Ljubljana, novi Centromerkur, pa Breg, novi mostovi, prenova Špice, garaža pod Kongresnim trgom, začetek gradnje zaključka notranjega obroča pri Cukrarni … Fascinantno, posebej ker gre samo za del projektov, ki bodo končani ali vsaj resno začeti v izjemno kratkem času. Zato praktično ni običajnega človeka, ki bi bil do županovanja Jankovića pretirano kritičen. Opozicija, združeni proti garaži pod tržnico, vrtičkarji in nekateri arhitekti, so samo nezadovoljna manjšina, ki praviloma kot alternativo ponuja manj ali celo samo kritizira županovo ravnanje, ki je pogosto precej samovoljno. Janković se na kritike prav malo ozira.

Videti je, da se nanje prav malo ozirajo tudi Ljubljančani. Ankete so županu naklonjene. In ko smo ljudi na cesti spraševali, kako so zadovoljni s tem kar je naredil, so bili odgovori tako rekoč enoglasni. Naredil je veliko. V primerjavi s tem kaj je uspelo njegovim predhodnikom, neverjetno veliko. Ljudje so v resnici začudeni. Le kako mu vse to uspeva? So bili prejšnji župani in županje povsem nesposobni? Le kam so metali denar, da niso ničesar naredili? Vse skupaj je še bolj čudno, ker vsi vedo, da je prejšnja vlada Ljubljani vzela precejšnji kos denarja. Kaj bi Janković naredil šele, če mu denarja ne bi vzeli? Janković je pravzaprav videti kot nekakšen čarovnik.

Vsi se sicer zavedajo, da je zelo zadolžil mesto. Vendar je hkrati jasno, da je zadolževanje ostalo v mejah zakonitosti. Za povrh pa ljudje vedo tudi, da je v času krize zadolževanje pač najbolj običajen vzvod za ohranjanje gospodarskih dejavnosti, ki so nujno potrebne, če se želimo iz krize kdaj izvleči. Janković tako s svojimi projekti ni pomemben samo za Ljubljano, ampak je eden ključnih usmerjevalcev izhoda iz krize. Če bi Ljubljana ustavila svoje investicije, bi se to gotovo poznalo vsej Sloveniji. In vendarle, ali se čudeži res dogajajo? Nedavna, pa tudi malce bolj oddaljena preteklost nas uči, da se pretirano napihnjeni baloni praviloma razpočijo.

Da se napihnjenost Jankovićevega balona kaže pri najbolj simbolnem in največjem projektu, najbrž ni naključje. Nogometni stadion se mnogim zdi nepotreben strošek. Vsaj tako velik kot v zadnjih mesecih raste na robu Ljubljane. No, predvolilna obljuba je bila dana in Janković stadion mora zgraditi. Ne glede na krizo. In ne glede na posledice. Te pa niso zanemarljive in pravzaprav še ni čisto jasno, kako dramatične bodo. Vsekakor pa so problemi že tu in prav nič ni videti, da bi lahko kmalu minili. Samomor enega od podizvajalcev je zlovešče opozoril, kako hudo se lahko stvari zapletejo. Mož naj bi si življenje namreč vzel, ker enostavno ni dobil plačil za opravljeno delo.

Plačilna nedisciplina je smrt za male podjetnike. Fenomen, ki je bil značilen za zgodnja devetdeseta je spet postal značilen za slovensko gospodarstvo takoj ob začetku krize. Veliki ne plačujejo, tudi kadar imajo denar. Mnogi pa ga enostavno nimajo. Tudi tisti, ki sicer znajo zelo dobro poskrbeti za svoj PR. Httpool, katerega lastnik, sicer Yesovec, je še nedavno v Financah, razlagal kako in kaj, nam denimo dolguje denar od lanskega oktobra. Kar seveda ne pomeni, da samooklicani guru spletnega oglaševanja živi slabo. Vsekakor pa pomeni, da imajo velike težave tisti, ki jim dolguje denar. In ko gre, tako kot v gradbeništvu precej pogosto, za milijonske zneske, se lahko osebne usode tudi zelo tragično končajo.

Problem je seveda, da vlada glede tega ni storila nič. Hkrati pa je v primeru nogometnega stadiona v Stožicah, pa tudi sicer, to tudi težava investitorja. Oziroma županove politike. Kakšna bo torej cena ljubljanskega stadiona? Že zdaj je jasno, da v tem trenutku trgovskih prostorov, ki naj bi pomagali zgraditi nogometni spomenik, ni mogoče prav z lahkoto oddati, da delavci delajo preveč in so podplačani ter da gradnjo pravzaprav financirajo neplačani podizvajalci, od katerih jih bo, kot kaže, vsaj nekaj propadlo. Ali ni to preveč? Posebej, če na oltar megagradnje dodamo še kakšno človeško življenje. A politika je čudna reč in precej nepredvidljiva.

Morda bo na koncu več od vsega vendarle štela izpolnjena obljuba, da bodo ljudje dobili svoje igre. Čeprav bi se ob tem vseeno veljalo spomniti, da so celo v starem Rimu ob njih zahtevali in dobili tudi kruh.

Jani Sever