Vest

Zadnje meritve razpoloženja javnosti spet kažejo manjšo prednost tistih, ki naj bi arbitražni sporazum podprli. Rezultat je seveda še vedno negotov. A zdi se, da so nasprotniki v zadnjem tednu prestopili tisto mejo, ki loči radikalce od razumnih. V takšnih okoliščinah je bila običajno v Sloveniji doslej zmaga na strani zmernih.

Ninamedia je namerila 44 odstotno podporo in 38 odstotno nasprotovanje sporazumu med tistimi, ki naj bi se zagotovo udeležili referenduma. Teh naj bi bilo kar 57 odstotkov. To je pač meritev, ki nam je na voljo. Razpoloženje volivk in volivcev je bilo merjeno na vzorcu 450 anketiranih in je seveda omejeno reprezentativno. A na zadnjih parlamentarnih volitvah je podobna meritev kar dobro napovedala rezultate. Tudi to kajpak ne pomeni, da bo tokrat enako, a zdi se, da za zadnji premik obstaja vsaj en razlog. Zemljevidi, ki pozivajo k zasedbi ozemelj, za katere praktično vsi vedo, kje so in da niso ravno v Sloveniji, pa čeprav so nekateri prepričani, da so slovenski.

Zahtevajmo Savudrijo! To je bil najbolj udarni stavek nasprotnikov arbitražnega sporazuma. Na vprašanje kako, smo dobili še bolj nenavaden odgovor od ideje, ki razrešuje težavo celovitega Piranskega zaliva kot dela Slovenije, tako da se odloči za prisvajanje severne obale Savudrijskega polotoka. Kljub radikalni retoriki, nasprotniki sporazuma na koncu predlagajo prav benigne in nič kaj domiselne rešitve, pa še te se zdijo precej neuresničljive. Slovenska stran bi morala, po mnenju opozicije, ponovno zahtevati uveljavitev Drnovškovega sporazuma ali vsaj nekakšno pravičnejšo arbitražo, pod nekoliko novimi pogoji, ki pa niso dramatično drugačni.

Na eni strani torej tisti, ki agitirajo za glas proti sporazumu, ponujajo totalno radikalizacijo zahtev, ki so, po evropskih standardih, temelječih na nespremenljivosti mej, vsaj zelo nenavadne, če že ne nesprejemljive. Na drugi strani pa kot alternativo ponujajo rešitve, ki niti slučajno ne dosegajo te radikalnosti, hkrati pa je znano, da so za hrvaško stran, kljub temu, nesprejemljive. Kaj torej v resnici predlagajo? Postavljanje nerealnih ultimativnih zahtev ter hkrati uporabo mehanizmov, ki do rešitev, s katerimi bi bili lahko zadovoljni najbolj radikalni zagovorniki Slovenije do Savudrije in še nekoliko čez, enostavno ne morejo pripeljati.

Vse to se zdi vendarle preveč očitno, da bi lahko ostalo skrito za sanjami o veliki Sloveniji, ki jih gotovo goji precejšen del prebivalstva. Jelinčičeva politika je bila za nekaj odstotkov slovenskega volilnega telesa vedno privlačna. V zanj boljših časih se je ta delež povzpel na dobrih deset odstotkov. A to je premalo za zmago na katerem koli referendumu. Zlitje pogledov, razlag, argumentacij in celo predlaganih rešitev nasprotnikov arbitražnega sporazuma  z Jelinčičevimi pogledi, razlagami, argumentacijami in predlaganimi rešitvami njihovega dometa ne širi, temveč ga oži. Zmaga arbitražnega sporazuma na referendumu se zato zdi bolj verjetna kot pred nekaj dnevi.

Poenotenje nasprotnikov arbitražnega sporazuma na temeljih Jelinčičeve politike prinaša resne konsekvence za slovensko politiko. Te bi postale še posebej pomembne v primeru, če bi sporazum na referendumu padel. To bi namreč  pomenilo pomembno nacionalno zmago Jelinčičeve politike, okoli katere se je, vsaj v bistvenih točkah, v zadnjih dne poenotil celotni spekter slovenske desnice.

Jani Sever