Vest

Pravijo, da zgodovina vse postavi na svoje mesto, seveda iz določene časovne distance. Po čem se bomo oziroma se bodo spominjali stranke SD, socialnih demokratov. Najbolj jih bo vsekakor zaznamoval ravno zdajšnji trenutek, ko imajo največji vpliv na odločanje v državi. Njihovo temeljno poslanstvo – skrb za socialno in demokratično državo – se zdi prej slaba šala kot pa ima kakršnokoli povezavo z vsakdanjo resničnostjo.

Namesto socialne demokracije bi si stranka SD zdaj prej zaslužila ime stranka Socialne Dekonstrukcije države. Proces dekonstrukcije oziroma razgradnje socialne države so resda vodile že prejšnje vlade, a zdaj je ta proces nedvomno »prestavljen v višjo prestavo«. Zaradi krize, pravijo.

Kriza je postala univerzalen argument za radikalne reforme, ki služijo predvsem krepitvi moči kapitala (velikih zasebnih finančnih institucij, trgovskih in proizvodnih korporacij). Kriza pa ni nekaj začasnega, kriza je način delovanja kapitalizma. Kapitalizma seveda ni mogoče preprosto odpraviti, saj gre za izjemno učinkovit ekonomski sistem, ki številnim ljudem omogoča blaginjo. Problem je v njegovih temeljnih slabostih, to je, da teži k brezmerni rasti in da je izjemno nepravičen pri porazdelitvi celotnega družbenega bogastva (h kateremu v končni fazi prispevajo praktično vsi pripadniki družbe).

In ravno zato je bilo potrebno »izumiti« socialno državo, ki predstavlja »uzdo« kapitalizma. Pomen socialne države je, da poskrbi za pravičnejšo porazdelitev celotnega družbenega bogastva in (v zadnjem času tudi) omeji nebrzdano rast gospodarstva, ki uničuje temeljni kapital človeštva: naravne vire oziroma planet Zemljo kot celoto.

Ustvarjanje socialne države pa še zdaleč ni bil enostaven in samoumeven proces; 19. in 20. stoletje sta bila čas skoraj nenehnih bojev za pravice delavcev (tu ne mislimo samo delavcev v ožjem pomenu besede, temveč vse, ki jih kapital vključuje v svoje procese). Konstruiranje oziroma izgradnja socialne države je bil izjemno dolgotrajen in pogosto zelo boleč proces, da ne rečemo tudi krvav.

In to še zdaleč ni bil samo socialističen boj, temveč so si učinkovito socialno državo izborile predvsem kapitalistične države kot so Nemčija, Velika Britanija, ZDA in še zlasti skandinavske države. Proces ustvarjanja socialne države ni bil samo boj proti izkoriščanju kapitalistov, temveč je bil neločljivo povezan tudi z bojem za politične (demokratične) in človekove pravice. A kapitalu ne »dišijo« ne socialne, ne politične in ne človekove pravice. Zato boj zanje nikakor ni končan in ni prav, da sprejmemo »dejstvo«, da moramo za rešitev krize začasno pozabiti na naše pravice in suspendirati socialno državo.

Paradoksalno je, da zdaj socialno državo rušijo ravno tiste sile, ki naj bi zanjo skrbele. To so predvsem socialdemokratske stranke; seveda ne samo pri nas. Da bo po koncu krize spet oživela oziroma zaživela socialna država, je seveda skrajno naivno razmišljanje. Bodo lastniki kapitala kar tako zvišali plače, podprli delovanje sindikatov, si prizadevali za višje pokojnine itd.? Ponovno obujena gospodarska rast (če bo do nje sploh prišlo) brez mehanizmov za pravičnejšo porazdelitev družbenega bogastva (za kar je vsaj deloma poskrbela socialna država) bo prinesla še večje razlike v bogastvu in posledično samo še večje družbene napetosti. Da ne govorimo o uničenem okolju oziroma uničevanju ključnega kapitala človeštva.

Rešitev iz krize zato zahteva povsem obraten proces. Socialno državo in demokratične procese je potrebno še okrepiti. Samo široka demokratična omrežja (vlade, nevladne organizacije, društva, lokalne skupnosti) lahko obvladujejo in nadzorujejo izjemno močne industrijske, trgovske in finančne konglomerate. Nedavno je celo skupina evroposlancev zaprosila civilno družbo za pomoč pri nadzorovanju velikih finančnih institucij (glej: Mladina).

Namesto, da bi se ukvarjali z razpravami o univerzalnem temeljnem dohodku, medsebojni delitvi dobrin, pravični trgovini, mikrokreditiranju in drugih alternativnih ekonomskih oblikah ter jih začeli uvajati, počasi tonemo v ekonomske odnose 19. stoletja. Dekonstrukcija socialne države ni pot za rešitev iz krize, temveč njena poglobitev. Kapitalizma s človeškim obrazom ni, takšnega mu lahko nadene šele socialna država.

Je torej kratica SD postala sinonim za Socialno Dekonstrukcijo države?

Rok Kralj