Vest

Pustimo, da ŠOS ne zmore oziroma ne zna branit študentskih pravic in bomo zaradi tega študentje glade na ostalo delo v letu 2011 najbolj obdavčeni odkar študentsko delo obstaja. Pustimo, da študenti starejši od 26. let, prvič plačujemo zdravstveno zavarovanje, čeprav se šolamo. Pozabimo tudi, da v kratkem kanimo plačevati tudi za šolanje na drugi bolonjski stopnji univerzitetnih programov… Zanemarimo tudi, da ŠOS nikoli ni znal povedat nič kaj konkretnega o pokojninski reformi, zdravstveni reformi, rekordnem javnem zadolževanju, …pa čeprav bo to dolgoročno in zanesljivo prizadelo ravno študente.
Študentska organizacija Slovenije se torej pokaže zgolj kot mlad pobalin, ki ob nestrinjanju v dialogu, dialog najprej ustavi (čeprav je predsednica Šoba poveličevala težo tega prav s tega mesta), se užaljeno umakne, za tem pa v »sovražnika« usmeri točo kamnitih kock. Je to vse kar zmore ŠOS? Drugega namreč nismo videli.
So se pa funkcionarji ŠOS letos, kot vedno, precej ukvarjali sami s seboj. Sprejeta je bila nova študentska ustava, ki jo je sprejela 25 % odstotna, bojda večina, ki je skladno s svojo moralo in pravičnostjo pod vodstvom predsednice na novo preuredila njim očitno najpomembnejše – financiranje, za pokritje 14 % nepokritega članstva, pa snovalci nove ustave niso našli posluha, saj jim to ni pomembno kot 15 milijonov letno. To dejanje je povzročilo tak razdor, da je bojkot temeljnemu aktu napovedalo 60 % članstva. A ŠOS se ne da. Večini članstva bo svojo moralo in svoj prav ŠOS moral dokazovat na sodišču.
A težave so večje kot le to.
Študentsko organizacijo s 1. oktobrom predsednica zapušča v razsulu. Neuspešno vodenje, eklatantno kršene pravice posameznikom in skupinam ter izmikanje očitni odgovornosti je ŠOS pripeljalo do roba. Večkrat onemogočen nadzor pooblaščenim študentom, tudi pooblaščenki Musarjevi, pa na laž postavlja predsedničino težnjo po transparentnosti, kar je menda cilj tudi nove študentske ustave. Spomnimo. Ker prvi sekretar ŠOS Elvis Cvikl kljub zakonskim določilom pooblaščenki Musarjevi ni želel izročiti zahtevane dokumentacije, mu je ta zagrozila z globo. Seveda, saj gre vendar za izmikanje zakonskim določilom. A predsedstvo je Cviklu stopilo v bran, in častno prevzelo odgovornost za to kazen, s čimer je jasno pokazalo, da samo stoji za prikrivanjem dejstev. A še hujše kot to, da bi kazen moral plačati Cvikl sam je, da bomo zaradi predsedniškega paternata natransparentnostim kazen plačali študentje, saj bo predsedstvo sredstva za to vzelo iz skupne blagajne, ker je za to menda krivo s svojim podpisom. Če je krivo predsedstvo, moramo kazen očitno plačati študentje. To ustreza tudi definiciji oškodovanja javnih sredstev zaradi nestrokovnosti ali malomarnosti. ŠOS namreč meni, da mu avtonomija zagotavlja položaj nad zakonom, in da mu dokumentacije ni potrebno izročat niti organom nadzora, niti pooblaščenim študentom, kar na najlepši način opiše vedenje te organizacije.
Da načina delovanja ŠOS ni možno spreminjat, izhaja iz volilnega sistema v njem. Ne le, da v ŠOS kljub zakonu nimajo revizorja, ki bi jim povzročal zgolj zgago, ali pa si zaradi paternata prevaram nakopal osebne odgovornosti, ŠOS nima niti delujočega sistema nadzora nad volitvami. Gre za dejstvo, da demokracije v ŠOS ni, zato lahko nezdružljivo delo nadzorne komisije in imenovalnega organa opravi kar predsedstvo. Tu se predsednika ne voli, ampak se ga kadruje skladno z dogovorom 8-članskega predsedstva, ki predsedniške kandidate imenuje skladno z rotacijskim sistemom, kar pa je zagotovilo, da nikoli ne bo organizacije vodil najbolj sposoben, ampak kdor je na vrsti. Siti, da bi do predsedstva ne prišel napačen kandidat sta celo dve. Najprej si mora kandidat pridobiti pismo podpore iz entitete, ki ji predseduje član predsedstva. S tem je utemeljeno, da proti volji kogarkoli iz 8-članskega predsedstva posvečenih kandidatura ni možna. Če pa se zaradi neposlušnosti kogarkoli izmed njih le uspe med kandidate prikrast nekdo, ki ni po godu omenjeni osmerici, pa ima predsedstvo možnost kandidaturo preprečit z lastnim sklepom komurkoli. To recimo pomeni, da bi v parlamentu premier vselej nastavljal svojega naslednika. Gre torej za enopartijski sistem, kjer sprememba oblasti ni možna, nadzor nad njo še manj, neuspešno vodenje pa je ne toliko nujno kot pač zelo verjetno.
Ker se z načinom vodenja ne strinjamo več niti študentje, spremembe pa niso možne, ker ŠOS avtonomno nastopa napram svojemu članstvu, so se študentje odločili za bojkot ŠOS in mu onemogočili imenovat novega predsednika. Gre za dejstvo, da v predsedstvu ŠOS manjkajo trije od sedmih članov, ki pri spornem delovanju ŠOS ne želijo več sodelovat, s tem pa po 1. oktobru organizacija ostaja brez novega predsednika, ki bi moral vse to popravit, a tudi brez stare predsednice, ki ŠOS zapušča s primerom na sodišču in v krču, ko naslednika zaradi notranjih sporov ni možno imenovat.

Boris Meglič