Vest

Knjiga izvrstnega francoskega filozofa Alaina Badiouja z naslovom Komunistična hipoteza (L’hypothése communiste) dobro osvetli ne le idejo in prakso revolucionarnih družbenih sprememb, temveč tudi naše trenutno hiperkapitalistično, arogantno globalno vsakdanje življenje. Morda smo zadovoljni z njim, saj smo še kar bogati in nam gre vsaj navidez dobro, toda kljub temu imamo problem, ki se ne spreminja, ampak vztraja. Problem ni le ta, da je emancipiranost ljudi danes manjša, kot je bila pred časom, temveč je tudi ta, da se povečuje izoliranost posameznikov in posameznic, ki jih kapitalizem spreminja v medsebojno popolnoma ločene atome, zadovoljujoč vsako njihovo željo posebej, kar zlasti pomeni, da večina ljudi živi brez idej.

Atomizirani posamezniki so zato vse bolj prepričani, da se svet ne more bistveno spremeniti, da emancipacija med ljudmi ni mogoča, da je politika solidarnosti le mit. A tudi če je vse to objektivno res, je treba brezkompromisno vztrajati pri zamisli o svetu brez logike profita in zasebnih interesov, pravi Badiou, in imenuje tako naravnanost komunistova hipoteza; lahko jo imenujemo tudi hipoteza o vsakem bodočem komunizmu.

Ta je po definiciji anarhistična. Veliki anarhistični načrt, o katerem na tem mestu že nekaj časa teče beseda, zato temelji na preprosti, a kompleksni ideji o resnični vrednosti človeškega življenja, ki se od Sokrata sem ni spremenila niti za malo. Če ga je še mogoče spoštovati, je treba to idejo premisliti do konca in vedno znova. Anarhizem zato ni zgolj prazen žargonski izraz in delček mnenjske ideologije teh, ki s svojimi mnenji narcisoidno posiljujejo druge ljudi ali pa jih depresivno nadlegujejo, češ da jih morajo vedno znova poslušati, temveč je ključni teoretski vir vsake prihodnje solidarnosti in demokracije, s tem pa tudi mnenj oziroma same prihodnosti človeštva, ki brez (velikih) idej preprosto ne bo mogoča.

Časi se bodo namreč dramatično spreminjali, a ne nujno na bolje. Zgodovina je v tej perspektivi nadvse poučna. Desetletja po drugi svetovni moriji so bili svetovni ekonomisti navdušeni nad gospodarsko rastjo v najbolj razvitih državah, zato so ljubkovalno govorili kar o zlatih časih kapitalizma. V resnici bi morali govoriti o avtoritarnosti in državnem kapitalizmu, kot je že večkrat poudaril Noam Chomsky, toda niso, saj tako ali tako niso navdušeni nad tem, da bi se država vmešavala v svobodno delovanje kapitalizma, kot ga imenujejo. Sprenevedanje ekonomistov je bilo zares veliko.

Zlati časi se kajpak niso nadaljevali, saj nadaljevanje niti ni bilo realno, zato je začelo nekatere ljudi vendarle skrbeti. Seveda niso prebrali knjige z naslovom Global Finance at Risk, ki sta jo leta 2000 spisala John Eatwell in Lance Taylor, a to smo lahko pričakovali. Sprenevedanje se je torej nadaljevalo, zato je sledilo začudenje nad sedanjo recesijo.

Pričakovali smo tudi zaradi tega, ker ekonomisti, politiki in drugi tako ali tako ne kažejo kakega zanimanja za ceno, ki jo morajo plačevati navadni ljudje, da se sami lahko hvalijo s številkami in da lahko nenehno govorijo o rasti, profitih in napredku.

Noam Chomsky zato poudarja, da ne bi smeli tako močno podcenjevati tega, kar imenujemo social costs, kajti potem bo cena še veliko višja. Enako lahko rečemo za posameznike in posameznice, ki živijo daleč nad svojimi zmožnostmi in se pogosto celo ne menijo za ceno, ki jo plačujejo v obliki psihičnih simptomov, ali pa se obračajo k zastopnikom alternativnega, da bi čim hitreje in s čim manjšim naporom prebrodili najhujše.

V tem je bistvo našega vsakdanjega sprenevedanja. Vsakdo želi ohraniti obstoječe in seveda samega sebe oziroma svoj ego in njegovo privatno lastnino, le kak simptom bi rad odpravil, da bi bilo življenje še lepše in bolj znosno. Enako je na obči in globalni ravni. Kapitalistični pridigarji, ki nenehno govorijo o svobodnih trgih, svobodni menjavi ter večji proizvodnji dobrin in kapitalizmu s prijaznim obrazom, očitno nimajo pojma o tem, kar se dogaja vsem pred nosom: cena napredka, kot ga pozna današnji hiperkapitalizem, je kratko malo previsoka.

Pri tem ne mislim zgolj na mrtve ljudi, lačne, prezrte, pozabljene, ne mislim zgolj na to, kar imenuje Slavoj Žižek kulturni kapitalizem, ki spreminja s propagando in z ideološkim praksami dostojanstvene ljudi v bebote in zombije, mislim tudi na globalne strukturne učinke v obliki nepredstavljivih prihodnjih katastrof, ki ne bodo samo naravne, ampak bodo tudi družbene in civilizacijske.

Danes zato ne moremo obtoževati kapitalizma, da izkorišča ljudi, kajti degradiranje, zastraševanje in demoraliziranje ljudi je vgrajeno vanj kot nekaj, kar isti ljudje spontano sprejemajo kot pozitiven učinek naravnega prizadevanja samega kapitalizma, da bi se obdržal pri življenju in da bi bilo njim čim lepše. V tem je šele nekaj grozljivega, kajti pritoževanje čez kapitalizem je že davno organski del samega kapitalizma. Navaden človek ima zato nenavaden občutek, da ves čas nekaj dobiva, tudi če objektivno izgublja, pa ne le dostojanstva, ampak tudi otipljive, materialne temelje lastne eksistence. Ekonomija, v katero je vpet, je zato srhljivo preprosta: vsak dan je na trgih kaj novega, poleg tega pa je vse skupaj vse bolj prijazno in navidezno namenjeno vsem slehernikom, vse to pa nastaja natanko s pomočjo kapitalistične mašinerije, ki v svoje delovanje danes vgrajuje najvišje estetske standarde, izrablja najnovejša znanstvena spoznanja in celo citira najbolj slavne, napredne in radikalne filozofe.

Alain Badiou zato vztraja: boljši svet je mogoč. Če torej verjamemo kapitalističnim ekonomistom in politikom, da je kapitalizem najslabši od vseh sistemov, ker boljši pač ne obstaja, če verjamemo papežu, da moramo širiti vero v vse pore svojih življenj, ker preprosto moramo verjeti v Boga, vse svetnike, religiozne dogme in samega papeža, potem smo popolnoma slepi. Ko smo taki, dobesedno ne moremo videti možnosti za boljši svet, saj vidimo le nadaljevanje istega sveta, pri čemer nas ne zanima dejstvo, da je ta narejen za kakih pet procentov ljudi, vsi ostali pa od njega nimajo ničesar, če odštejemo digitalne spektakle, plastične dobrine, psihoteološke moralistične servisne storitve za osebnostno rast, revolucionarno oblikovane zobne ščetke in vse drugo, kar lahko spravimo pod skupni naziv duhovna korupcija.

Dušan Rutar