Vest

Film Dvojčka je zelo resen in dober zagovor narave in logike hendikepa. Podpira prvo tezo o hendikepu, ki je tale: hendikep predstavlja čisto odprtost in nesklenjenost vsake možne singularnosti.

Človekov odnos do lastne vsakokratne identitete – pa naj bo telesna ali spektralna – vselej zaznamuje in radikalno naddoloča narava hendikepa, saj je strukturna in logična. Nihče zato ne more biti izvzet, pa če vedno znova zamenja identiteto – kot se to dogaja v sodobnem svetu –, saj je teza o hendikepu preprosto univerzalna in večna, kar pomeni, da velja za vsako možno konkretno identiteto.

Na filmskih dvojčkih ni ničesar smrtonosnega, zato je slovenski prevod naslova filma povsem neustrezen in zgrešen. Prav nasprotno od prevoda je res: dvojčka sama sta ujeta v strukturno smrtonosno dialektiko vsakdanjih odnosov, ki jo je tako dobro in natančno opisoval Freud, ko se je poglabljal vanjo in odkrival strahovito moč duševnih mehanizmov, o katerih se navadnim ljudem, zaverovanim v lastni ego in svoja mnenja, niti ne sanja.

V današnjem vsakdanjem življenju je povsem enako. Svetovi se zapirajo, ker so vse bolj umetni in simulirani, zato so tudi vse bolj podobni drug drugemu (dead ringers), hendikep v Sloveniji razglašajo za ničvredno besedo, njene zagovornike preganjajo, obenem pa se hvalijo, kako etični in demokratični so. Ali ne odkrivamo enake smrtonosnosti tudi v sodobnem globalnem svetu, v katerem se empirične nesreče in naravne katastrofe vrstijo po tekočem traku, ljudje pa se, povsem brezbrižni, nikakor ne morejo ločiti od tega, kar jim prinaša kapitalizem, čeprav je očitno, da je uničevalen, samouničevalen in obsojen na propad? Freudu je bilo končno jasno, da ljudje lahko ljubijo svoje iluzije celo bolj kakor sebe, to pa danes pomeni, da paradoksno ustvarjajo vtis razsvetljenosti življenja, čeprav ta nenehno drsi v dark ages. Kje to še lahko prepoznavamo?
Prepoznavamo natanko v tem, kar gledamo in spremljamo tudi v filmu Dvojčka. Čisto na koncu se dvojčka odločita za tvegano in zelo nevarno operacijo, s katero bi se ločila, čeprav sta fizično že ves čas ločena, saj nista siamska dvojčka. Lahko rečemo, da ima vsak od njiju svoje telo, toda obenem imata tudi eno samo dušo. Te kajpak po definiciji ni mogoče ločiti in razdeliti na dva dela, saj ni sestavljena iz polovic.

Enako se dogaja zastopnikom in zastopnicam sodobnega hiperkapitalizma, ki uporablja za svoje preživetje in v propagandne namene tudi psihologijo in filozofijo, zato nenehno govorijo o osebnostih, značajih, močni volji, interesih, motivaciji, idejah, imajo argumente in seveda tako ljubo pravico do svojih mnenj. Vedo, da jih kapitalizem simulira in počasi uničuje, a se vendar ne morejo ločiti od spektralnih in vse bolj digitaliziranih identitet, spektaklov, zabave, bleščečih dobrin in vsega drugega, kar se jim ponuja na svobodnih trgih, ki so vse, le svobodni niso in niti nikoli niso bili. Vsak poskus ločevanja zastopnikov kapitalizma od njih samih in od samega kapitalizma je kajpak smrtonosen, toda navsezadnje bo ceno vendarle treba plačati, le da bo takrat še veliko višja, kot bi bila danes.

Smrtonosnost je torej učinek delovanja mehanizmov, zaradi katerih ni mogoče ločiti od sebe tega, kar je sicer vselej že ločeno, saj je le v imaginarijih mogoče verjeti, da je ločevanje smrtonosno, zato ga tudi skušajo preprečiti z vsemi sredstvi. Opisano logiko v slovenskem prostoru najbolj prepričljivo zastopajo prav invalidi.
Na poseben način se zapisanemu prilega film z naslovom Zavetišče (Shelter, Måns Mårlind, Björn Stein, 2010). V nekem trenutku izvemo, kaj pomeni beseda zavetišče, zato tudi razumemo, zakaj je najhujše, kar se lahko pripeti človeškemu bitju, izguba tega, kar označuje angleška beseda faith; razumemo tudi, kdo so faithless in zakaj se jim dogaja, kar se jim mora zgoditi. Čaka jih namreč pogubljenje, saj se v ključnih trenutkih svojih življenj napačno odločajo, verujoč, da se odločajo sebi v korist.

Natanko v tej perspektivi, ki ni religiozne narave, kot bi kdo rad verjel, saj je simbolne, je treba vzeti v roke knjigo francoskega filozofa Alaina Badiouja z naslovom Drugi manifest za filozofijo (Second manifeste pour la philosophie), ki je izšla na začetku leta 2009.

Knjiga je izjemno pomembna. Taka je zaradi tega, ker je razglašanju konca filozofije pred dvajsetimi leti sledilo cinično globalno kapitalistično vključevanje filozofije v vse pore sodobnega simuliranega življenja, zato danes tudi najbolj zadrti politiki, managerji, lastniki kapitala, krošnjarji, medijski mogotci, bankirji in piarovci nenehno žlobudrajo o etiki, morali, dolžnostih, zakonih, tezah, se zavzemajo za kritično mišljenje, dialoge in konstruktivno sodelovanje, ponujajo argumente. Dobesedno ekscesno filozofirajo, kot pravijo v žargonu tisti, ki nimajo pojma, kaj filozofija sploh je. Badioujeva knjiga je zato ugledala luč sveta ob pravem času, kajti filozofijo spreminjajo, podobno se že dolgo dogaja psihoanalizi in psihologiji, v simulirane in popularne umetne oblike, primerne za hitro ali instant vsakdanjo potrošnjo. Proizvajajo simptome, le da tega ne vedo, svet pa se prav zaradi tega pogreza v temne čase.

Badiou prepoznava sodobno filozofijo natanko kot sovražnico filozofije. Enako je veljalo v starih časih, o čemer je pričal Sokrat, ki je vedel, da zgolj večne ideje oziroma resnice lahko razsvetljujejo temo vsakdana in pomagajo krepiti ljudi v njihovih zmožnostih za pogumna, singularna dejanja, brez katerih je resnica povsem nemočna.

Filozofija je zato onkraj dialogov, moraliziranja, reševanja vsakdanjih problemov, kritičnega mišljenja, uporabnega znanja, človekovih pravic in alternativnih nasvetov za dolgo življenje. Ukvarja se namreč s čistimi idejami, ki so medij univerzalnega, kot pravi Badiou, ta pa ni nič drugega kot singularnost.

Hendikep je kar najtesneje povezan in prepleten s filozofovim spoznanjem. Kot čista odprtost je ključni pogoj vsakega človekovega poskusa, da bi se dvignil nad smrtonosno ideologijo sodobnega vsakdana, ki omogoča nekaterim zgolj preživetje, večino pa potiska na rob prepada. Tako življenje je obenem prava zaradi tega polno zabave, krošnjarjenja, spektaklov in obljubljenih profitov za vse, toda šele razumevanje logike hendikepa nam pomaga končno spoznati, zakaj je človeška eksistenca mnogo več kot zgolj preživetje ali boj zanj.

Brez vpogleda v logiko hendikepa ni mogoče, da bi se ljudje v svojih življenjih pravilno odločali za to, za kar se morajo odločati, to pa je natanko resnica in vsakokratni odprti singularni dogodek, ki pričuje zanjo in odpira eksistenco kot neskončno multipliciteto.

Dušan Rutar