Vest

Moj prijatelj Crip van Winkle je mož trdnih prepričanj in moralne pokončnosti. Ni tiste vrste človeka, ki bi kar tako vrgel puško v koruzo. A po tem, ko je dolga leta polagal upe v Novo delo, je bil čedalje bolj razočaran in nekega dne, leta 1999, je imel vsega dovolj. Nam, prijateljem, je pustil kratko poslovilno sporočilo, v katerem nas je povabil na srečanje v naslednjem stoletju, ”ko bo življenje za hendikepirane lažje”, kot je v pismu pisalo. Sklenil je pogodbo z eno tistih služb, Hibernacijsko agencijo, kjer te zamrznejo in te potem na določen datum zbudijo.

Z invalidskim vozičkom vred so ga vzeli ven iz zamrzovalnika na novega leta dan 2050. Prva oseba, ki jo je srečal, je bil bradati možakar, ki se je predstavil kot zgodovinar in je z njim hotel narediti intervju o življenju hendikepiranih v prejšnjem stoletju.

Med zajtrkom je Crip na televiziji gledal poročila skupaj z zgodovinarjem, ki se je ponudil, da mu stvari razloži.

Kamera se je približala elegantni temnopolti ženski srednjih let, ki je švignila ven iz Downing Streeta št. 10 v nobel električnem invalidskem vozičku.

”To je predsednica vlade”, je opozoril zgodovinar.
”Kako za vraga ji je uspelo zmagati na volitvah!”, je vzkliknil Crip.
Zgodovinar je potrpežljivo pojasnil, da je bila karizmatična voditeljica stranke ZM, Združenih manjšin, političnega krovnega združenja vseh manjšinskih skupin. V bistvu pa je bila predsednica vlade - razen tega, da je temnopolta in hendikepirana - tudi židinja, lezbijka, mati samohranilka, kadilka in nedavna priseljenka.

”Je pa trenutno v resnih težavah”, se je nasmehnil zgodovinar, ”zaradi obtožb, da električni voziček uporablja le v javnosti, da bi tako pridobila glasove hendikepiranih.”

Zgodovinar mi je potem še pojasnil, kako so se stranke ZM pojavile po celem svetu nekje okrog preloma tisočletja in so v kratkem skoraj povsod v politiki prevladale. Aktivno so delovale na področju zaščite človekovih in državljanskih pravic v volilnih enotah s pomočjo natančnih in strogih zakonov.

”Na področju hendikepiranosti, na primer,” je zgodovinar pojasnil, ”imamo zakone, ki sežejo precej dje od starega Zakona o hendikepiranih Američanih (Americans with Disabilities Act), ki je bil najboljši zakon v vaših časih. Evropska ustava, na primer, vsebuje Člen 3, ki predpisuje univerzalno oblikovanje kot vodilo za vse dejavnosti in medsebojne odvisnosti med posamezniki in entitetami, zasebnimi ali javnimi. Na osnovi Člena 3 smo na primer dobili univerzalno oblikovanje za gradbeno in urbanistično infrastrukturo za desetletja naprej. To seveda velja tako za nove kot tudi že obstoječe zgradbe. Na primer, Downing Street št. 10 je imela dvigalo veliko prej, preden se je vanjo vselila sedanja predsednica vlade. Prav tako tudi Buckinghamska palača, ki so jo mimogrede spremenili v mladinski hotel potem, ko je Britanija postala republika.”

”Seveda je prihajalo do odpora. V poznih tridesetih, na primer, ko naj bi Tower Bridge dobil zunanje stekleno dvigalo, je Zavod za ohranjanje kulturne dediščine protestiral in zadeva je šla na sodišče. A jo je zavrnil sodnik, ki je skoval zdaj že klasični izraz ”ljudje so pomembnejši od kamnov”, se je nasmehnil zgodovinar.

”Kako je pa z avtobusi in vlaki?”, je zanimalo Cripa.

”Kaj z njimi?”, je vprašal zgodovinar. ”Vsa prevozna sredstva, javna ali zasebna, za prevoz po zemlji, zraku, vodi ali kiberprostoru, za individualno ali skupinsko potovanje, seveda pokriva načelo univerzalnega oblikovanja. Zdi se, kot da ne razumete, van Winkle, Združene države Evrope so uradno odpravile apartheid leta 2024 - 30 let za Južno Afriko, a bolje pozno kot nikoli. Od takrat je univerzalno oblikovanje zakon dežele, mednarodni znak za dostop za hendikepirane, na katerega ste bili vi tako ponosni, pa prepovedan. Izpostavlja in stigmatizira določeno skupino državljanov. Poleg tega pa tudi potrebe po njem več ni, verjetno pa nikoli ni bilo. Že v vaših časih bi bilo bolje če bi označili kraje, ki so bili nedostopni zato, da se poudari krivico v polnem obsegu. Z uporabo znaka za dostop za hendikepirane ste si naredili slabo uslugo, saj se je znak uporabljal kot alibi za sprejeto normo nedostopnosti, ki poudarja bolj izjemo kot pravilo.”

”Od nekdaj sem sovražil ta znak”, je zamrmral Crip. ”Zame to pomeni, da se nekdo drugi odloči, kje naj bi lulal. Ne prenesem pokroviteljskega odnosa.”

”Ko že govorimo o pokroviteljskem odnosu”, je van Winkle čez čas nadaljeval, ”kako gre dobrodelnim ustanovam, saj veste, različnim organizacijam, ena za tiste, ki so jim amputirali levo roko, ena za tiste, ki so jim desno, za žrtve slinavke in parkljevke in ostale raznovrstne zdravstvene težave?”

”Da, bral sem o teh organizacijah v neki strokovni reviji iz vaših časov”, se je spomnil zgodovinar. ”Tega nimamo več. Obstajajo seveda posebne interesne skupine, ki delujejo v smeri več raziskovanja in boljšo zdravstveno oskrbo določenih obolenj, a bi bilo zanje danes povsem nemogoče, da bi šli ven na cesto in zbirali denar. Politično in celo pravno nemogoče. Ne obstajajo oddaje, v katerih bi zbirali denar v dobrodelne namene ali podobne akcije. Nacionalni znanstveni sklad dodeli denar za vse raziskave. Nikomur se ni potrebno zanašati na zasebno podporo za stvari kot so zdravstveno varstvo, hrana, streha nad glavo, obleka ali medicinsko-tehnični pripomočki.”

”Imamo organizacije za pravice hendikepiranih, ki zastopajo interese svojih volilnih enot. Še vedno jih potrebujemo, a predstavljajo jih le hendikepirani in zdaj so vse za navzkrižno hendikepiranost. Danes nobenemu politiku ne bi več uspelo s staro finto ´Deli in vladaj`.”

”Mimogrede”, je dodal zgodovinar, ”v svoji doktorski disertaciji sem obravnaval skupine, ki so se ukvarjale z eno težavo in so prevladovale v politiki hendikepa na začetku stoletja. Uspelo jim je, delno, ker so bile naravnane na navzkrižno hendikepiranost in delno zaradi zmožnosti, da so se osredotočile na eno težavo naenkrat. Niso poznale hierarhije ali pridobljenih interesov in so lahko hitro delovale.”

”Okoli leta 2000 so tradicionalne dobrodelne organizacije, kot ste jim včasih rekli, začele ugašati. Njihov, v osnovi pokroviteljski odnos, z dobronamernimi nehendikepiranimi filantropi, ki vodijo ves šov, niso znali nagovoriti mlade in jezne hendikepirane generacije, ki so se počutili kot običajni ljudje in zahtevali, da se z njimi tako tudi ravna. Torej, te organizacije so se dobesedno zgrudile, mirno, ne da bi večina to sploh opazila.”

Van Winkla je zanimalo, če se prepad v smislu življenjskih razmer med hendikepiranimi in nehendikepiranimi še vedno povečuje.

”Vsi državljani Združenih držav Evrope prejmejo državljansko plačo, ki jim omogoča, udobno življenje”, je povedal zgodovinar. Van Winkle je postal radoveden.

”Lahko to dobim tudi jaz?”, je vprašal.
”Tvoji dokumenti so ravno v obravnavi in ne bi smelo biti nobenih težav”, je odgovoril.
”Ampak jaz bi rad delal”, je rekel Winkle odločno.
”Seveda, našel boš službo”, je zgodovinar rekel pomirjujoče, ”in lahko boš prav tako obdržal svojo državljansko plačo, glede na to, da ni podeljena na osnovi premoženjskega stanja. Večina hendikepiranih dela. V tem smislu je še komaj kaj razlike med hendikepiranimi in nehendikepiranimi prebivalci. Morda par odstotnih točk, a niti približno 50-60 % kot ste jih imeli v prejšnjem stoletju.”

”Sliši se preveč dobro, da bi bilo res”, je bil Crip skeptičen. ”Razumem, kako lahko univerzalno oblikovanje vsega lahko pomeni razliko, da se ljudje vrnejo na delo, kako pa je z nami, ki še vedno potrebujemo storitve kot je osebna asistenca? Avtobusi z dostopom niso dovolj, da te spravijo v službo, če najprej potrebuješ pomoč, da sploh vstaneš iz postelje. Ali morajo taki ljudje še vedno živeti pri starših, živeti v Cheshire Homes ali biti odvisni od patronažnih sester? ”

”Še nikoli nisem slišal za Cheshire Homes”, je zgodovinar razmišljal, ”verjetno so jih ukinili precej pred mojim časom. So bili to bivalni objekti za ljudi, ki so potrebovali dostopno nastanitev in pomoč pri vsakdanjem življenju? Takih domov ne poznamo več. Kot sem že omenil, je bil apartheid uradno odpravljen leta 2024, a že dolgo pred tem nihče več ni živel v takih ustanovah. Preprosto ni bilo potrebe. Kmalu po prelomu stoletja, po letih napornega dela, ki ga je opravilo Gibanje za samostojno življenje, so bili vsi, ki so potrebovali storitve osebne asistence, medicinsko-tehnične pripomočke ali prevoz, upravičeni do neposrednih plačil s strani države, ki so jim omogočila plačila teh storitev od ponudnikov po njihovi izbiri, pri zadostni količini, ne glede na njihov dohodek. Končno so ´s konkurenco do kakovosti´ in ´moč potrošnika´ postali slogani za politike.”

Van Winkle se je počutil nelagodno. ”Mi hočete povedati, da so po Ronaldu Reaganu in Margaret Thatcher še obstajali politiki, ki so jih izvolili, ker so obljubljali visoke davke?”

Zgodovinar je vstal s svojega stola in nadaljeval medtem, ko je hodil naprej in nazaj.

”Omenili ste zanimivo vprašanje, Crip. Se spomnite, kako so politiki v vaših časih znali mobilizirati davkoplačevalce tako, da so govorili o ”najšibkejših v družbi” in vas opisovali kot brezupne, nemočne predmete, ki potrebujejo še eno iz davkov financirano reformo za dostojno življenje? In istočasno so se ljudje spraševali, zakaj nihče - niti vlada sama - ne bi zaposlil ”najšibkejših med šibkimi”? Raziskovalci so ugotovili, da je v državah, kjer je politikom najbolj uspelo pri sprejemanju takih iz davkov financiranih reform, podoba hendikepiranih najbolj trpela. Tako se je načrtovani pozitivni rezultat teh reform – ki je do neke mere izboljšal materialni položaj v življenju hendikepiranih - izravnal z nenačrtovanimi, negativnimi učinki, kot so uničenje njihove podobe in predstaviti jih kot neprivlačne za zaposlitev, partnersko zvezo in zakon.”

”Hm, utegnete imeti prav glede tega”, je priznal Crip van Winkle, ”a kako ste dokončno razrešili to dilemo, kakšna je bila vaša rešitev?”

”Na začetku je bilo rešitev težko sprejeti, večini ljudi se je zdela arhaična in kot korak nazaj. Namesto davčnih sredstev so predlagali obvezno invalidsko zavarovanje. Ideja je taka: plačuješ zavarovanje in ko postaneš hendikepiran, iz tega dobiš denar za dodatne življenjske stroške, ki jih je povzročila tvoja hendikepiranost. Noben pokroviteljski davkoplačevalec ne more imeti pregleda nad vsotami, ki jih dobiš ali nad načinom, kako porabiš denar. Vzemimo na primer avtomobilsko zavarovanje. Recimo, da vam ukradejo avtomobil in zavarovalnica vam povrne dogovorjeno vsoto. Nikogar ne briga, če boste s tem denarjem kupili Volkswagen ali Rolls Roycea. Sosedje se za vašim hrbtom ne bodo pogovarjali o tem, koliko stanete državo.”

”Slaba stran tega je seveda, da vsi - ne glede na dohodek - plačujejo enako zavarovalno premijo. Tisti, ki ne delajo ali nimajo drugih prihodkov, morajo to plačevati iz svoje državljanske plače. Rdečim marksistom, kot sem sam, na začetku ta ideja ni bila po godu. A odkar so uvedli obvezno invalidsko zavarovanje, je invalidska skupnost zaznala spremembo v splošnem odnosu do hendikepiranih ljudi, v ponosu in samospoštovanju, ki so ga hendikepirani pridobili. Postati hendikepiran nič več ne pomeni travmatične izgube družbenega statusa in da postaneš socialni primer in da si lahko vsak davkoplačevalec o tebi izoblikuje svoje mnenje.”

Crip van Winkle je za trenutek utihnil. Videlo se je, da res razmišlja. In končno je izbruhnil:

”In kaj naj bi jaz tukaj počel? Vse, kar znam je, kako se boriti proti sistemu, ustavljati avtobuse, zlivati barvo, organizirati skupnost. Moj življenjski smisel je bil boriti se za pravico z ramo ob rami, kolesu ob kolesu z mojimi soborci. ”

Zgodovinar je položil roko okoli Cripove rame in tiho dejal:
”Hej, Crip, še vedno si na zemlji in daleč od nebes. Ta zavarovalni sklad upravljajo ljudje, in to dokaj škrti, če smo že pri tem. Gibanje bo vedno potrebovalo odločne borce kot si sam. Še vedno se lahko zabavaš na cesti. V bistvu te lahko nocoj peljem v organizacijski odbor Neposredne akcije.”

dr. Adolf D. Ratzka
Institut za samostojno življenje, Stockholm

Komenitiranje tega prispevka ni dovoljeno.