Vest

Michel Foucault je s svojimi natančnimi študijami prepričljivo pokazal na perverznost sodobnih oblik biopastoralne oblasti, ki se že nekaj stoletij nezadržno širi po Zahodni civilizaciji. V določenem trenutku mu je uspelo celo detajlno opredeliti posebni oblastni mehanizem, ki je na čuden način povezan z diskurzom analize in z analitikovo vlogo v njem, zato se je moral obrniti tudi k Freudu in o njem izreči nekaj besed.

Izrekel jih je, ker naj bi bila psihoanaliza zgolj delček v mozaiku sodobne pastoralne biooblasti in govorjenja o spolnosti. Dobro je kajpak znano, da analitik v analizi precej časa ne reče ne črne ne bele. V resnici v glavnem posluša pacienta, ki ga je povabil h govorjenju, in molči. Foucault seveda ni bil naiven, zato je prepoznal v taki drži možno gospostveno gesto, kajti mogoče je domnevati – upravičeno ali ne, saj v tem trenutku to ni tako zelo pomembno –, da analitik nekaj ve. In imel je prav, kajti zgodovina izpovedovanja in priznavanja grehov, krščanskega, seveda, je dovolj dolga, da lahko z gotovostjo rečemo, da so tisti, pred katerimi so se morali ljudje vselej znova izpovedovati (šlo je natanko za ukaz), v posebni vlogi, ki ne zajema zgolj voajerstva in perverznosti, temveč tudi možnost gospostvenega, vzvišenega delovanja – natanko v imenu nekakšne ljudem prikrite ali celo povsem skrite (moralne) resnice.

Kaj potemtakem stori analitik, ki se znajde na posebnem položaju v diskurzu analize, kamor ga ne postavi pacient, temveč se mora postaviti kar sam, če hoče nositi svoj simbolni mandat? Kaj stori v analizi kot diskurzu resnice, saj je logika in narava resnice z njim tesno prepletena? Nekaj prav gotovo mora storiti, to je pač več kot očitno.

Lacan nas je posebej opozoril, da analitikov položaj ravno NI gospostvene narave in da tak tudi ne more biti; logika diskurza je povsem neodvisna od analitikove ali pacientove volje, morale, subjektivnosti, duha časa ali katerega koli svetovnega nazora, ki ga premore. S tem je že na začetku začrtal določeno mejo, poskrbel je za razmejitev, ki nikakor ni nepomembna za vsako možno razumevanje resnice tega, kar se nam v vsakdanjem življenju neprestano dogaja. Analitik ima zato pred seboj posebno dolžnost, ki nikakor ni enostavna ali lahka. Vztrajati mora namreč na kraju, kjer niti strukturno niti logično ni možno nobeno gospostvo nad pacientom, saj drugače kratko malo ne more prevzeti simbolnega mandata (biti analitik pomeni prav to); obenem mora kajpak analizirati natanko gospostvene mehanizme, v katere je ujet pacient, raziskoval pa jih je tudi Foucault.
Pacient (pa ne le on) na svoji koži vsak dan doživlja izključevanje in nemožnost govorjenja, doživlja pa tudi simbolno nasilje, o katerem naj bi končno spregovoril. Vedno znova mora namreč biti tiho, nenehno mu dopovedujejo, da se mora nadzorovati in prilagajati, da mora ostati v senci, če hoče kolikor toliko dobro živeti. A da ne bo nesporazuma: vsakdanje oblastno delovanje je kar najbolj neposredno povezano ne le z naravo znanstvene resnice, temveč tudi z logiko uživanja, na kar je Foucault ves čas opozarjal. Priznavanje resnice, na katero je obsojen tako rekoč vsak prebivalec sodobnega sveta (pomislite zgolj na gigantsko mašinerijo, ki velikanskim množicam ljudi zapoveduje zdravo prehranjevanje in zdravo življenje), je oblastne narave, z njim pa se prepletata še znanost, ki jamči za uporabne, koristne resnice, in seveda užitek, ki ga zagotavlja vsaka poslušnost, vredna svojega smisla oziroma pomena.

Človek mora zato danes živeti zdravo, zanimati se mora za resnico in duhovne razsežnosti svoje eksistence, obenem pa mora tudi uživati, kot mu veleva biopastoralna oblast. Glede tega nima nobene izbire, vsaj tako je videti.

Toda analitik nikakor ni gospodar resnice in sploh ni nikakršen gospodar. Res je prav nasprotno: je njen subjekt, skromni podložnik, ki se zaveda, da lahko vztraja v njej, ko se z njo sooči. Ne lasti si je, saj se je nikakor ne more, zato pa se lahko ponudi, da ga preči, razkosa, raztrga in preluknja. Lahko postane lokalni kraj resnice, mesto, kjer preprosto ne more vedeti, kaj bi lahko bila resnica, ki jo od njega terja pacient, morda pa tudi samo občestvo.

Analitik zato vztrajno molči tudi tedaj, ko nanese beseda na resnico in njeno vsebino. Treba jo je iznajti, končno pripomni; to pa je tudi vse.

V tem je bistvo. Potrebna je določena smelost, celo predrznost. Analitik bi se lahko znašel v skušnjavi, da bi pacientu in občestvu povedal kako resnico – na primer o seksu in njegovi vlogi v življenju ljudi –, vendar tega ne sme narediti. Njegov simbolni mandat mu to preprosto preprečuje.

Na delu je torej prepoved, ki je tudi imperativ. Vsaj nekdo ga mora sprejeti in ta nekdo je natanko analitik. Zaradi mandata mu kajpak še ne ponujajo slave, kar je več kot očitno. Vednost, ki nastaja v diskurzu analize – poudarek je natanko na proizvodnji, ne na kroženju ali prenašanju od analitika k pacientu –, je vselej nevarna, saj resno postavlja pod vprašaj oblastna in gospostvena razmerja, imaginarije in vsakdanje sprenevedanje, kar je delal tudi Foucault.

Analitik zato preprosto ni zmožen za gospostveno gesto in ni psihoterapevt. Tak je aksiom, pri katerem vztraja in se vpisuje v teorijo subjekta kot čista zmožnost za opisano gesto, ki ni brez povezave z naravo in funkcijo hendikepa v vsakem možnem občestvu.

Foucault je torej prekratek, ko se loteva kritičnega branja tega, kar je proizvedel Freud. Njegov problem je natanko v tem, da diskurz analize vselej znova proizvaja vednost, ki zato ni statična. Analitik je nujno subjekt, podložnik, ki skuša vztrajati v diskurzu in jamčiti za proizvodnjo. Taka je njegova naloga. Vedno znova se mora odločiti za resnico in za proizvodnjo vednosti (o njej). Analiza je zato terapija le pod pogojem, da proizvaja terapevtske učinke sama resnica, kolikor ni iz reda vednosti ali znanja.

Hendikep v tej perspektivi ne pomeni čisto nič drugega kot zmožnost človeškega bitja za vztrajanje v razcepu med vednostjo in resnico, ki jamči tako za eno kot za drugo. Biti hendikepiran je zato privilegij nad vsemi privilegiji, ki ni imaginarne narave, saj je simbolne, v končni instanci pa ima status nesimbolizabilnega v pristnem Freudovem pomenu besede. Odveč je zato poudarjati, da je imel JK prav, ko je dejal, da bo z nami do konca sveta. Enako bo z nami tudi hendikep, ki se ga preprosto ne bomo mogli znebiti. Prej bo propadel kapitalizem, kot pa bo izginil hendikep. Psihoanaliza kot novi diskurz (resnice) se naslanja natanko na to spoznanje, za katerega tudi vedno znova pričuje.

Dušan Rutar