Vest

Film s pomenljivim naslovom Melindin molk (Speak, Jessica Sharzer, 2004) je zavezan močni ideji, ki ni nič drugega kot ideja resnice. Ta je kajpak neusmiljena, brezosebna in vedno vztraja, kar pomeni, da se mora človeško bitje prej ali slej nujno soočiti z njo in se naučiti vztrajati.

Melinda (Kristen Stewart) je najstnica. V ničemer ni drugačna od drugih najstnic ali najstnikov. Pa vendar se zdi, da je popolnoma drugačna. Seveda obstaja resnica njene drugačnosti, ki bo nekega dne prišla na dan; lahko tudi ne bi, kajti subjekt se lahko odloča za resnico ali pa proti njej.

Nekega večera poteka zabava. Vse je v redu, saj je tudi zabava taka, kot mora biti. Torej se vsi zabavajo. Tudi Melinda se, saj ni razloga, da se ne bi. Potem se nenadoma nekaj zgodi. Pokliče policijo in od takrat naprej jo sotrpini zmerjajo, češ da je a squealer ali špeckahla.

Lahko bi pomislili, da je z njo nekaj narobe, da je čudna ali kaj podobnega. Navadno se to tudi zgodi; ljudje zelo hitro pripisujejo drug drugemu diagnoze. Melinda je v glavnem tiha, zaprta vase. Pogosto ne govori, zato pa veliko govorijo drugi okoli nje. Molči in se celo sprašuje, ali bo sploh kdo opazil, da ne govori. Seveda nihče ne opazi, ker je vsakdo preveč poln sebe.

Potem sreča profesorja umetnosti, ki se piše Freeman (Steve Zahn), še pred tem srečanjem pa postane njen junak sošolec Dave Petrakis (Michael Angarano).

Dave postane njen junak zato, ker upa glasno povedati, kar misli, pri tem pa tudi vztraja in se očitno ne boji posledic svojega govorjenja, kar je vsekakor izvrstno in vredno posnemanja. Gospod Freeman je kajpak pomemben že zaradi svojega priimka. Oba bosta odigrala odločilni vlogi v Melindinem življenju, kar ponazarja spoznanje, kako pomembni so drugi ljudje in kako močno jih v resnici potrebujemo.

Melinda bo končno spregovorila o tem, kar se ji je zgodilo na tisti zabavi. Spregovorila bo, ker je tako prav, ker je treba spregovoriti, če se človeku zgodi kaj hudega, ker je tak univerzalni zakon, ki je od nekdaj. Melinda je stara štirinajst let, toda že sedaj dobro ve, da svet z ljudmi vred ni vselej tak, kot se kaže.

Spoznanje najstnice je izhodišče za razumevanje narave hendikepa, čeprav tega na prvi pogled ni videti. Natanko zaradi razcepljenosti sveta in ljudi v njem postane govorjenje pomembno. To namreč ni komuniciranje ali prenašanje podatkov oziroma informacij, kot prepogosto verjamejo ljudje. Govorjenje je namreč način, kako se človek sooča z resnico in kaj naredi z učinki takih soočanj, ki vselej spreminjajo svet.

Človeško bitje se kajpak lahko tudi spreneveda in reče, da ga resnica ne zanima in da se bo raje posvečal drugim zadevam. A to mu v resnici ne more pomagati, kajti resnica se vselej že zanima zanj. Nekega dne zato preprosto mora spregovoriti o njej. Spregovoriti mora odkrito, saj drugače dobesedno ne more več živeti.

Človek kot simbolno bitje lahko živi zgolj z resnico – brez nje preprosto ne more, saj je med resnico in njenimi simuliranimi oblikami vselej pomembna razlika.

Gospod Freeman zaradi tega pri pouku reče dijakom, da umetnost ni krneki, čeprav se zdi, da je lahek predmet, kjer lahko delaš, kar hočeš. Reče tudi, da z njeno pomočjo človek lahko spoznava svojo dušo in jo osvobaja, kar je čisto nekaj drugega kot subjektivno izražanje samega sebe in svojih občutkov. Melindina duša se nato osvobaja skozi risanje dreves, ker jo gospod Freeman uspe nagovoriti k temu. Končno se tudi osvobodi.

Njeno osvobajanje je paradigmatsko, kar pomeni, da je vzor za vsakega drugega človeka. V današnjem zasičenem svetu je celo vse pomembnejše, kajti simulacije ljudi ne osvobajajo, ampak jih dodatno podrejajo in držijo v šahu, to pa je na dolge proge nujno katastrofalno.

Kultura hendikepa je zato bolj pomembna, kot je morda videti. Taka je tudi zaradi tega, ker se naslanja na tradicijo in črpa iz nje. V radikalnem smislu je pravzaprav konservativna; radikalna je natanko zaradi tega.

Zastopniki teorije in kulture hendikepa dobro vemo, kako pomemben je človekov odnos do realnosti, kakršna je v resnici, in ne zgolj v simuliranih oblikah. Spoznavanje resnice objektivnega sveta, v katerem živimo, pomeni čiščenje ali katarzo, pomeni pa tudi, da je človeško bitje zmožno za resnico sveta natanko zaradi lastne hendikepiranosti oziroma odprtosti, ki je tudi pogoj svobode in svobodnega delovanja.

Če ne bi bilo hendikepa, ne bi bilo resnice in ne bi bilo človekovega odnosa do nje, ne bi bilo svobode in ne bi bilo svobodnega delocvanja. Ideja resnice se ne bi nikoli rodila in ljudje ne bi bili obremenjeni niti z njo niti s skrivanjem pred njo.

Taka je enajsta teza o hendikepu: človek je prav kot hendikepiran zmožen za resnico, drugače ne.

O tem je razmišljal Descartes pred štirimi stoletji in ker zastopniki teorije hendikepa spoštujemo, kar so povedali Stari, je prav, da se spomnimo, kako je razmišljal, saj je njegovo razmišljanje danes še bolj aktualno, kot je bilo takrat, v prihodnosti pa bo pomembno še veliko bolj.

Takole je razmišljal. Objektivno realnost zastopajo ideje. Brez idej torej ni objektivne realnosti. Filozof je potem nadaljeval: nekatere ideje imajo več formalne realnosti kakor druge. Tega ni težko dokazati. Bolj popolno je standard za presojanje moje nepopolnosti. Noben človek ni popoln, zato mora o tej ideji resno razmišljati. Bog je vsekakor najvišji standard za presojanje moje nepopolnosti, saj višjega standarda kratko malo ni mogoče misliti, kar tudi pomeni, da se vsako razmišljanje ob Bogu preprosto ustavi. Moj dostop do neskončnega mora biti zato pred mojim dostopanjem do končnega, kar je popolnoma logično. Ideja Boga je povsem jasna in je bolj realna kakor katera koli druga ideja, o čemer ni mogoče dvomiti. Razvijanje vednosti je dokaz, da sem nepopoln.

Ne morem biti drugačen kot nepopoln, zato sem nujno hendikepiran. Kot tak sem zmožen za resnico sveta in svojega položaja v njem. Rousseau se zato ni niti malo zmotil, ko je prišel do spoznanja, da so ljudje svobodni šele, ko sprejmejo na svoja pleča lastno nepopolnost, ko torej postanejo subjekti ali podložniki.

Človek se lahko spreminja le v odnosu do resnice in Boga. Film Melindin molk je dober, ker razmišlja o dobri ideji, ki je: Resnica bo spremenila vse (The Truth Will Change Everything). Spremenila jih bo tako, da bodo postali subjekti, s čimer se bodo osvobodili, njihova osvobojenost pa bo pomenila, da so doumeli naravo in funkcijo hendikepa v človeških občestvih.

Dušan Rutar