Vest

I Am Legend, 1957, je vplivna znanstvena fantastika o preostalem človeku na zemlji. O
planetu povsem brez nas premišljuje knjiga The World Without Us, 2007.

Kot je bila zemlja dolgo časa brez nas, bo verjetno enkrat položaj podoben: človeka ne bo več, planet pa bo šel s svojim soncem do kraja. Dinozavri so bivali tu dobrih 150 milijonov let, kar je okoli dva odstotka predvidene življenjske dobe planeta. Še pomanjšano traja doba človeka približno odtisoček faze dinozavrov. V luči te primerjave so pritoževanja okoljevarstvenikov, češ kaj delamo, saj bomo umrli, nepomembna, čeprav so po drugi strani poštena. A namesto jamranja, ali bomo pomrli, začnimo s predpostavko, da smo že mrtvi. Prijetno? Alan Weisman, avtor desne naslovne knjige, meni tako. Očitno ima prav, ljudi je razbremenil in knjiga je popularna. Pogovarjal se je s številnimi znanstveniki in oskrbniki infrastrukture. V knjigi mu ni mar za to, kako smo končali, zanima ga, kaj sledi. Predlaga, da se naslonimo nazaj in uživamo v postapokaliptičnemu izletu. (Avtor je obiskal oddajo The Daily Show with Jon Stewart 8/21. Priporočamo ogled videa, ker je sproščen in zabaven.)

Janez Menart pa z zadnjima verzoma v pesmi Apokalipsa opozori na problem: “Vendar, mar to, kar je, v resnici je, / če za vse to, kar je, ne ve nihče?” Nekdo bi moral ostati, da bi poročal o svetu brez ljudi. Ta nekdo je v levi naslovni knjigi I Am Legend edini preživeli, ko ostale povampiri pandemija virusa. A vrnimo se k neleposlovju in poglejmo, kako bi čas zobal mesto New York, če ljudi ne bi bilo več. (Avtor slik, razen prve, je Kenn Brown, mondolithic.com.)

Henry Hudson leta 1609 odkrije gozd, kjer zdaj stoji New York in kjer je Manhattan najbolj popularen predel. Ime pride iz indijanske besede za “otok z dosti griči”. Včasih so bili tam griči in dosti tekoče vode.

Graditelji so griče sčasoma zravnali s tlemi. Tekoča voda se je umaknila pod zemljo. Oskrbniki podzemne železnice morajo zdaj vsak dan izčrpati najmanj 50 milijonov litrov vode, kar napolni 25 olimpijskih bazenov, sicer bi tunele poplavilo v dveh dneh. Brez nadzora človeka se ustavijo elektrarne in odpovejo črpalke. Odpove vodno hlajenje nukleark, reaktorji se uničijo.

Zaporedni cikli zmrzovanja in taljenja vode brez vzdrževanja uničijo cestišča. V okoli treh letih jih prekrijejo lišaji in plevel, čez čas poženejo drevesa, ki s koreninami dvignejo pločnike. Človeška uš izumre. Preživi na milijarde ptičev, ki jih vsako leto pogubi utripanje komunikacijskih stolpov.

Po petih letih je večino mesta pogorela. Požar zaneti strela v razraščenem parku. Brez ogrevanja večina stavb propade. Ščurki preživijo s selitvijo proti ekvatorju.

V dvajsetih letih začne Manhattan spominjati na močvaro. V stotih letih se svetovna populacija slona (zdaj okoli pol milijonska) poveča za faktor 20, saj nihče noče njihovih oklov. V tristotih letih je New York brez mostov.

Mine petsto let in gozd je nazaj. Med podrastjo je kakšno orodje iz aluminija, nož iz nerjavečega jekla. Po pet tisoč letih začnejo razpadati posode bojnih nuklearnih konic; radioaktivni izotop plutonija ²³⁹Pu gre v okolje.

Po petnajst in več tisoč letih je konec zadnjih kamenih stavb, ko jih mogoče izpodrinejo ledeniki nove ledene dobe. Po 35 tisoč letih v zemlji ni več svinca avtomobilskih izpuhov, kadmija ni več po 75 tisoč letih.

Sto tisoč let kasneje se nivo CO₂ morda vrne na nivo pred industrijsko dobo. Še po 250 tisoč letih se učinek izpuščenega plutonija zameša z naravnim sevanjem. Šele čez štiri milijarde let se razpolovi aktivnost urana ²³⁸U. Sonce se začne širiti in zemlja je bolj vroča. Prilagodijo se lahko kakšni insekti. Zemlja čez čas izhlapi, ko umirajoče Sonce pojé notranje planete. Človeka preživi umetnost, ki jo je oddal z EM-valovi.