Ulični lutkar
Josip Bračič več kot 15 let izvaja lutkovni program na MB ulicah.V centru Maribora, na vogalu Jurčičeve in Gosposke ulice že več kot 15 let srečujemo Josipa Bračiča, ki z ročno izdelanimi lutkami vsakodnevno zabava predvsem otroke.
Kot mnogi, sta tudi Josip in njegova družica Helena v začetku 90-tih zaradi stečaja podjetij, v katerih sta bila zaposlena, postala le še številki v statistiki brezposelnosti.
Treba je bilo preživeti, poskrbeti za njuna dva otroka Sama in Marino.
Tako je hobi - izdelovanje lutk, s katerim je Josip pričel že v času, ko je bila Helena noseča s Samom, postal edeni vir preživetja za družino. Marionete, ki na ulici poplesujejo v rokah nekdanjega maratonca, katerega je v Sloveniji med drugim doletela tudi usoda izbrisa iz Registra stalnega bivanja, so prijateljice mimoidočih sprehajalcev v mestu, ki za ogled predstave pustijo v košarici nekaj drobiža, če je vzdušje dobro, pa ga izročijo kar lutkam.
Občudovanja vreden Josip je najbolj ponosen na svoja otroka, Samo je danes pridni študent računalništva, Marina pa zelo uspešna na 2. gimnaziji in hkrati na Srednji glasbeni šoli v Mariboru. Oba uživata v igranju violine, kar sta dokazovala že kot otroka, ko sta z igranjem pogumno spremljala ples očetovih marionet. Violinska spremljava otroških rok pa je skoraj utihnila, ko je konec 90-tih komercialna televizija POP TV na Svetovni dan proti mučenju otrok v oddaji 24 ur objavila prispevek o otrocih, ki pod taktirko staršev beračijo na cestah. V prispevku so uporabili tudi posnetek Samovega in Marininega igranja violine na ulici. Josip in Helena sta zaradi razžalitve njunih otrok poslala pritožbo na televizijo POP TV, vendar odgovora ni bilo. Tako sta avtorico prispevka, novinarko Nado Kobal prijavila zaradi kršitve Kodeksa novinarjev RS na Častno razsodišče Društva novinarjev RS. Epilog razsodbe je bil - presenetljivo ali ne - neodločeno. Opravičila iz komercialne televizije družina nikoli ni prejela, posnetek pa je čez leto dni ponovno prikazala.
Samo in Marina še vedno igrata na mariborskih ulicah. Z nagrado, ki jo prejemata od mimoidočih, si poleg tega, da sta kdaj primorana kupiti šolsko knjigo, zagotavljata tudi kvalitetno preživljanje prostega časa.
Vesna Lovrec
iii =)))
meni se zdijo čist face, če res tako preživijo !
bravo !
rada vas mam :)
Meni je tudi faca ta lutkar. Večkrat, ko sem šel mimo, sem se vprašal kako zaboga se mu ljubi. A odgovor je preprost in hkrati žalosten: preživetje!
Kapo dol pred takimi! Hčerka z violino pa dobi prihodnjič od mene vsaj kakšen evro. V času, ko je nekatere najstnike sram, ker nimajo majice najbolj zveneče blagovne znamke, se to dekle izpostavi kot street performer v Mariboru, kjer to vlogo skorajda enačijo s klošarjem in to je občudovanja vredno! Street performerji so del duše pravih mest in ljudje jih množično nagrajujejo z drobižem. Upam, da se ta zaplankana miselnost pri nas konča in nas bodo zabavali še naprej.
Hkrati pa upam, da se našla neka zakonska možnost, da bi se profesionalne romunske berače pregnalo iz naših mest, ker kazijo podobo!
saša strinjam se, da je podoba strit performerja mnogo lepša in seveda ni usiljiva, kot beračenje ampak je pa to pač čisto drug “poklic”. beračenje je za ljudi, brez domišljije, ki jih upravljajo drugi; ulični umetniki pa so umetniki brez trikov…..
tudi sam sem jih vse že videl - trudim se, dabijo več kot “žicarji”, saj slednji nimajo nič od mojih centov….