Vest

YHD ekipa, 16 bork in borcev za svobodo smo naposled uspešno priromali v meko, v EU parlament. Obisk se je pričel s kosilom v menzi EU parlamenta, kamor nas je povabil naš gostitelj g. Ivo Vajgl. Hrane … ne priporočamo, suho, neslano, umetno; po naših izkušnjah je v DZ veliko boljša. Prišel pa je pomemben del obiska, srečanje z nacionalnimi EU poslanci in novinarji. Poleg g. Vajgla so se nam pridružili tudi g. Zoran Thaler, g. Lojze Petrle in ga. Tanja Fajon. Ga. Romana Jordan Cizelj in Milan Zver pa sta v svoji odsotnosti poslala kar asistentko. Zakaj pa ne, če jo imata. Kasneje nam je gospod zadolžen za obiske v EU parlamentu pojasnil da smo lahko zadovoljni z obiskom nacionalnih EU poslancev, saj smo edina skupina v času njegovega triletnega službovanja, ki so jo obiskali celo štirje poslanci/poslanke. To naj bi bil dober znak, si lahko mislite?! Malo smo bili radovedni in izvedeli, da je plača asistentov EU poslancev 3.000 EUR neto. Takoj so nam pojasnili, da je njihovo delo zahtevno in stresno, ker so zaposleni za določen čas, »le« za trajanje 5 letnega mandata, biti morajo vedno na razpolago in vse to povzroča velik psihični pritisk, saj ne vedo ali naj najamejo ali kupijo stanovanje. Si morate misliti težo te odločitve. No, naši osebni asistenti te dileme in pritiska nimajo, saj se preživljajo za minimalno plačo, mi pa skupaj z njimi trepetamo ali sploh bo do konca leta.

S pravim namenom sem na pohodu nosila plakat z napisom: “Dear MEP’s, you have your assistants, we need them too!”

Rdeča nit pogovora in naših zahtev je bila prav osebna asistenca, priznanje le-te kot osnovne človekove in državljanske pravice, ki bi hendikepiranim posameznikom omogočala neodvisno življenje in enake možnosti na vseh področjih družbenega življenja. Dali smo jim vedeti, da od njih pričakujemo odločno zavzemanje za politiko deinstitucionalizacije. Segregacija hendikepiranih ljudi v posebne institucije in stanovanjske skupine je žal še zelo razširjena praksa v EU, kar smo lahko slišali iz pričevanja naših kolegov, ne le v vzhodni Evropi, ampak tudi med starimi članicami Franciji, Nemčiji. Prav zato se borimo, prav zato hočemo biti glasni in politično ter družbeno angažirani, da izpodrinemo prakso institucijonalizacije, ki je že v osnovi kršitev človekovih pravic, svobode gibanja in možnosti upravljanja z lastnim življenjem, seveda je pa tudi zanikanje integritete in dostojanstva posameznikov. »Takšne Evrope nočemo!« Hočemo Evropo v kateri ne bomo drugorazredni državljani!

Podpreti je potrebno razvoj in razširitev programov v lokalnih skupnostih ter opustiti stare prakse skrbi, varstva in pomoči, ki temeljijo na pokroviteljskem odnosu ter vzdržujejo pasivnost, odvisnost, podrejenost. Tudi sredstva EU ne smejo biti namenjena gradnji in prenovi različnih oblik instituciji, pa tudi, če so te super moderne in komfortne.  Hendikep ni bolezen, ni kazen, ni napaka, zato se ga (se nas) ne sme zapirati, izolirati, odstranjevati, skrivati. To je nedopustno, kriminalno početje. Naj o tem dobro razmislijo vsi tisti, ki so še vedno prepričani, da so institucije pravo mesto za nas.

Mi hočemo biti polnopravni državljani in državljanke, z vsemi pravicami in odgovornostmi ter dolžnostmi, hočemo biti aktivni in oblikovalci politik, hočemo odločati o našem življenju, hočemo enake možnosti. Zato zahtevamo priznanje pravice do neodvisnega življenja in udejanjenje pravice do osebne asistence. Tako kot to določa 19. člen ZN Konvencije o pravicah hendikepiranih, ki jo je Slovenija ratificirala, a pozabila, da jo je potrebno tudi uresničevati v vsakdanji praksi in v življenju ljudi. Slovenija ima prav kot mlada in majhna država možnost, priložnost in torej zavezo ter dolžnost, da podpira inovativne programe in storitve, ki zagotavljajo uživanje človekovih pravic. Da poskrbi za razvoj socialne države ter za visoko kvaliteto življenja »svojih« prebivalcev. Med te sodi prav gotovo tudi pravica do neodvisnega življenja in kot osnovni pogoj le-tega je osebna asistenca, ki mora postati sistemska pravica posameznika. Ne organizaciji, raznih domov in  ustanov ali društev, ampak zgolj in samo suverena ter avtonomna pravica posameznika.

Poslancem smo oddali pisne zahteve, tako tiste, ki zadevajo raven politik EU in tudi politike na nacionalni ravni. Vsi prisotni poslanci so si bili enotni, da bodo kljub različnim političnim pripadnostim na tem področju delovali enotno in usklajeno, saj nimajo razlogov za zadržke. Mi jih bomo seveda čvrsto držali za besedo, še več, okrepili bomo skupno sodelovanje s predlogi in pobudami, ki bodo šle v smeri uresničevanja naših zahtev in dolgoletnih prizadevanj. Pri tem bomo brezkompromisni in neprizanesljivi, saj hočemo Evropo v kateri bomo upoštevani, z enakimi možnostmi in polnopravni državljani, z pravico  do odločanja o lastnem načinu življenja.

Za konec pa še tole; tako kot je v Ljubljani najcenejša kava v DZ, velja za Strasbourg enako. Najcenejšo kavo lahko popijete v baru EU parlamenta, kava je 1 EUR, bela kava 1,75 EUR. Za reveže seveda.

Elena Pecarič