Vest

“Proti politiki govorim, ker nočem da ostanejo moji saniasini nepoučeni o tem, kdo so resnični kriminalci na svetu. Zato govorim proti duhovnikom in religijam, kajti nočem niti ene same vrzeli, ki bi vam ostala. Zavedati se morate, kdo so resnični kriminalci. Problem je v tem, da se za te kriminalce misli, da so veliki voditelji, modreci, svetniki, mahatme; in po svetu so izredno spoštovani – nikoli ne bi pomislili, da bi lahko bili kriminalci. Zato moram nenehno vztrajati, vsak dan. Ozavestiti se morate, da so to kriminalci. Dejanski kriminalci niso naredili nobene škode svetu. Nekdo je umoril človeka, nekdo je nekaj ukradel – to ni nič. En sam Adolf Hitler ubije milijone ljudi. Torej ima en sam tak človek toliko kriminalitete v sebi, da je potrebno milijon kriminalcev za enega Hitlerja.
Zato moram izpostaviti vse te ljudi, kajti oni so vzrok. Lažje je na primer razumeti, da so mogoče politiki vzrok mnogih problemov:
vojn, ubojev, pokolov, zažiganja ljudi.”
Osho: Duhovniki & politiki: dušna mafija, Maribor, 1996

»Politika je kurba,« je bila trdna mama, ko sem ji povedal, da sem pri 18 letih vstopil v partijo. Vedela je, kaj govori, jaz pa nisem. Danes vem tudi jaz.

Njen oče je bil en prvih komunistov na Slovenskem, jugoslovanski socialni demokrat, ki je z Vukovarskim kongresom leta 1920 postal komunist. Skupaj z Leskoškom Luko sta med 1. in 2. svetovno vojno po Pohorju organizirala štrajke. Umrl je med vojno, sicer bi, po mojem mnenju, končal na Golem otoku. Mama ni bila nikoli v partiji, en brat se je kot Rommelov vojak v Afriki predal Američanom, drugi je kot nemški vojak padel na ruski fronti, tretji pa je kot pripadnik SS izginil po vojni. Štajerci pač, ki so prisilno postali nemški vojaki. Mami, čeprav je bila aktivno vključena v NOB so po vojni/revoluciji odsvetovali, da sprašuje po njem. In ni. Mogoče so mu v zadnjem času domobranci postavili celo spomenik. Me ne briga. K SS je šel, ker je bilo med vojno pač nekam treba. Partizani so spali enkrat tu, enkrat tam, pogosto v gozdu, večkrat so bili lačni kot siti in bili so polni uši, Nemci pa so za svoje vojake poskrbeli. Posebej za elitno SS. Takšne so bile takrat človeške odločitve. Brez ideologij, ki jih tako ne bi razumeli, brez velikih besed, in ta mamin brat, Tonček, zaradi očeta, ki ga ni bilo nikoli doma, ni maral politike in komunizma, moji mami pa so šele pripadniki italijanske pomožne policije MVAC, nekateri jim rečejo belogardisti, z bikovko vtepali komunizem po hrbtu in riti, v partijo pa ni vstopila niti, ko je bilo po vojni/revoluciji konjunkturno.

S sošolci v gimnaziji smo se v zgodnjih šestdesetih letih družili drugače kot se danes družijo mladi. Obiskovali smo se na domu, vsak je za vsakega vedel, kdo hodi k verouku in v cerkev, pa se nismo delili, ves razred je šel po tretji gimnaziji v brigado, nikogar niso silili, skupaj smo hodili smučat in skupaj smo žurirali. Po politiki se nismo delili, po čem bi se še? Vsak je imel po par kavbojk iz Trsta, po en ali dva italijanska zvezka in ta enakost nas ni motila.
Študij je bil takrat še brezplačen, vsi sošolci so vsaj poskusili fakulteto, poročili smo se in se zaposlili. V različnih firmah in na različnih položajih, noben pa ni naredil kake posebne kariere. Biti zdravnik, pravnik, univerzitetni profesor, še ni kariera. Danes posebej.

Dolgo, trideset let smo se srečevali po trikrat, štirikrat na leto in se vmes še klicali po telefonu, kadar je kaj kdo potreboval. Vedeli smo, kje in kako kdo živi, nihče ni (bil) revež, izstopajoče bogat pa tudi ne.

Morda sem bil sam še najbližje politični ’karieri,’ pa bi se moral tudi v prostem času družiti z ljudmi, ki jih nisem maral, in se smejati vicem, ki niso (bili) smešni. Pa bi še šlo, če se ne bi (že takrat) prevečkrat loteval svetih krav. Takratne svete krave so mnogi še danes sveti, čeprav drugače svetijo, in svoj novi prav branijo enako zavzeto kot so prejšnjega. In ti se niso smejali, ko sem na enem zadnjih jugoslovanskih partijskih kongresov, s katerega sem novinarsko poročal, komentiral eno od dnevnih gesel, napisanih in razpetih čez beograjske ulice: Ko je slabo, mora biti komunistom najslabše. Jaz pa sem dodal: logično torej, kadar je dobro, mora biti komunistom najbolje! In so si zapomnili.

Tretjino poklicnega življenja sem preživel kot novinar, tretjino kot glavni ali odgovorni urednik in tretjino kot manadžer, kot se danes reče nekdanjim direktorjem, četrto tretjino življenja pa (pravkar) zapolnjujem s pisanjem, ker menim, da moram pisati, ker me še nista zapustila pamet in spomin.

Včasih je bilo razmerje med plačami 1 : 4, največ 1: 6 (snažilka : direktor ali minister). Nekatera podjetja so poslovala z dobičkom, tudi z visokimi dobički, druga pa so bila v minusu, ker ni bilo mogoče drugače. Že takrat pa smo direktorji (danes se reče manadžerji) vedeli, da imamo zaposlenih preveč delavcev, da dislocirani obrati ne morejo biti rentabilni, pa smo jih s prelivanjem dobičkov na ravni podjetja, občine ali republike ohranjali pri življenju. Ker so bili tam zaposleni ljudje. Del dobička smo v podjetjih prispevali še za organizacijo tople prehrane v podjetjih, za letovanja delavcev z družinami na morju, za gradnjo vrtcev, za štipendije delavskih otrok itd. ipd.

Imel sem kolegico na radiu, ki je večkrat rekla: bog me obvaruj prijateljev, sovražnikov se bom znala že sama. In ni marala stavka: ali ti nisem rekel! Pa teh besed tako nihče ne mara.

Zato bom raje napisal: ali nisem napisal? Napisal sem, tudi tu že nekajkrat, da imamo nesposobne manadžerje in politike. Vse kar znajo, znajo z odpuščanji delavcev zmanjševati stroške, ne znajo pa povečevati prihodka in za presežne delavce najti produktivno delo, kar naj bi bilo osnovno delo dobrih manadžerjev in politikov. Prav neverjetno dobro pa znajo naši manadžerji krasti in plesti mreže socialnih stikov, ki jim ohranjajo nedotakljivost, učinkovito prelagati denar iz levega v desni žep, iz obeh pa v svojega, in temu pravijo delo, zaslužek in nagrada. Smrdi pa do neba!

Če bi mojega Marka, ki sicer dela na javnih delih - občasno vozi še tovornjak, pomaga zidarjem, pa kmetom v gozdu, da vsak mesec sestavi prvega v mesecu z zadnjim -, dvakrat na leto pa poleg tega še meni in sosedom pokosi s koso travo, ker se je strojno ne da, dali za direktorja npr. Istrabenza, bi ta še danes imel vse bencinske črpalke, preprodajal naftne derivate in imel na računu plus namesto izgube, ker pač ni nikoli kradel in na Istrabenzu tudi ne bi. Pa saj tudi znal ne bi! Zato že potrebuješ ameriško BMX diplomo in doktorat. In če ne bi nič delal, bi bil še vedno in zanesljivo boljši direktor od ’osamosvojitelja!’ In takih ’osamosvojiteljev’ imamo pri nas kup. Pa saj mu banke tudi ne bi dajale vrtoglavih kreditov, ker jih ne bi zanj nihče zahteval in s tujim, našim denarjem jamčil, da mu jih dajo. Menda, saj ni naš!

In prav ta incestna povezava politike z ’gospodarstveniki’ je tisto, ki nas je pokopalo. Janševa SDS je že zdavnaj opustila v imenu ’socialne’ in so samo še slovenski demokrati, vlada pa se predstavlja za sredinsko levo. Sredinska je, leva zanesljivo ne, kvečjemu ’leva!’

Liberalni demokrati so liberalni, niso sredinsko levi, levi še manj, Zares je zares sredinska stranka in ne leva, Pahorjevi socialni demokrati pa bi lahko, kot Janša, tudi že izpustili iz imena ’socialni,’ ker to niso, samo demokrati ne morejo biti, te že imamo, naj bodo torej republikanci, slovenski republikanci! Pa saj bi tudi, po ameriškem zgledu, zdravstvo naredili zasebno in plačljivo, oskubili bi socialne prejemke, imeli bi zasebno, plačljivo in konfesionalno šolstvo, oklestili bi penzije! Sesuli bi prvi steber, ki edini deluje, kot so sesuli v Ameriki drugega, tretjega in še katerega. Jemali bi revežem, ker jih je veliko in ne bogatim, ker so ti pač ’naši!’

Napisal sem, tudi tu že nekajkrat, da za sprotne potrebe in rabo že skoraj dve desetletji rušimo pravno državo in sesuvamo državne institucije. Smešimo sindikate, sedaj pa se sredinski levi in sredinski desni politiki, oboji pa zanesljivo ’levi,’ v en glas čudijo spontanim uporom delavcev! Napovedoval sem jih! In niso se jim uprli mezdni delavci, gre za upor sužnjev. Sami so, manadžerji in politiki, nenažrtni, naredili delavce za moderne sužnje! Četrtina prebivalcev Slovenije ima ravno še toliko dohodkov, da dobesedno ne umrejo od lakote na cesti, da kot sužnji ohranjajo zgolj delovno sposobnost in jim reproducirajo nove sužnje! Vse, kar je več, je namenjeno njim, gospodi.

Sužnjelastniki (manadžerski prevzemi – kaj je to? Kraja!) sedaj trkajo na delavsko zavest, da delavci poprimejo za delo, da ne bo obstala proizvodnja. Kajti, če ta zastane, bodo manadžerji ob milijone novcev, s katerimi odplačujejo ’kredite’ in se v armanijih slikajo za rumene medije. Kako lepi in bogati so!

Zvezo komunistov sem zapustil, ko so koritarji postali prenovitelji, nato listarji in pred razsulom stranke in države še ’socialni demokrati!’ Kot so socialni demokrati vzorniki Blair, Gordon, Obama …

Matjaž Vizjak