Vest

Primum non nocere.
Najprej, ne škodi (zdravnikov princip).

Do cepljenja proti grozeči gripi nimam pravega odnosa. Nikomur cepljenja ne svetujem, in nikomur ga nisem odsvetoval, saj se še zase ne znam odločiti. Predlani sem se cepil proti gripi, in nisem zbolel. Lani sem s cepljenjem odlašal, in se na koncu nisem cepil, pa prav tako nisem bil deležen gripe.

Niti za trenutek nisem resno jemal norih krav, norih kur in prav tako ne jemljem resno nore svinjske gripe. Konec koncev je vsaka spodobna gripa, svinjska. Glava naenkrat postane premajhna za dve številki, nos je zamašen, bolijo sklepi, in če jo zdraviš, traja en teden, brez zdravljenja pa sedem dni. In zanjo umre kakih dvesto Slovencev na leto. Manj odpornih, z osnovnimi boleznimi (kakopak!) in drugih, pred tem, zdravih.

Kot večina sem se iz medijev zadnje mesece preveč naposlušal (in bral) o svinjarijah, ki se jih poslužuje farmacevtska industrija, ki samo grabi denar. Konec koncev, kdo je s šenkanimi certifikati zaslužil največ? Tisti, ki so kupili Lekove delnice in Unionove. Hipohondri in pijanci ne razočarajo! In kadilci, samo da smo ljubljansko tobačno tovarno po neumnem prodali, in sedaj plačujemo ekstra profite Nemcem, da nam zvijajo ‘Od nekdaj lepé so Ljubljanke slovele, / al’ lepše od Urške biló ni nobene … ‘ Iz hipohondrov se ljudje norčujejo, kadilci in pijanci se večini gravžajo, denar, ki jim ga pobere država, pa je proračunu še kako dobrodošel in lahko z gotovostjo računa nanj!

Bil sem med soustanovitelji Skupnosti za varstvo okolja, ki je bila v začetku sedemdesetih let ustanovljena nekega meglenega dopoldneva v nekdanjem Klubu poslancev v Ljubljani, pobudo za ustanovitev pa sta dala pokojni pesnik Matej Bor in Kraigherjeva vdova, inž. agronomije Jelka Kraigher. Zastopal sem Radio Slovenija (takrat Radio Ljubljana). Od novinarjev sta o okolju takrat pisala le še Sandi Sitar in Peter Likar, drugi so se priključili kasneje. SVOZ je bila ‘razdeljena’ na dve krili, ene, ki so se borili za njim bližnji bistri potoček in njim ljubo staro lipo ob cesti, in druge, ki smo bili zaskrbljeni nad zastrupljenim zrakom, zastrupljenimi rekami, zastrupljeno zemljo in dilemo, zgraditi jedrsko elektrarno ali ne. Spominjam se, kako sem v spremstvu inž. Paradiža, s takrat hidrometeoroškega zavoda Slovenije, na vrhovih nad Zasavjem prvič videl posušeno drevje, posledico izpustov dima iz trboveljske toplarne/cementarne (?), ki se je vračal na zemljo v obliki kislega dežja. Potem so zgradili dimnik in smo škodljive izpuste poslali - tudi - Švedom.

Vse policije sveta je vedno zanimalo, kdo s kom občuje mimo svetega zakona, kdo s kom hodi na ribolov, na družinske piknike in na skupen dopust. Potem postanejo nekatere, na prvi pogled, nerazumljive kadrovske (pa tudi drugačne) odločitve, jasne. Nič novega. Danes o takih povezavah (največ) piše Lucu v Nedeljskem, in v glavnem vedno zadane. Tokrat v Nedeljcu piše o zloglasnem Opusu dei, ki v Slovenije počasi, vendar zanesljivo, prevzema vajeti v roke, in odgovoru nanj, judovskih Bildbergerjih, ki so Obami priskrbeli Nobelovo nagrado, kolektivna Nobelova nagrajenka dr. Lučka Bogataj pa jim, in bona fide, daje strokovno podporo pri sejanju kolektivnega strahu in krivde. Teorije zarot od nekdaj privlačijo, nekateri pravijo, da Brownova da Vincijeva šifra ni noben science fiction, ampak čista resnica, ki jo je je po mojem, bolje od Dana Browna, pred njim spisal že Robert Ludlum.

Panem et circenses, kruha in iger, in če ni kruha, so svinjska gripa in ledeniki, ki se topijo, dobro nadomestilo zanj. Globalizacijo sem prvič opazil, ko se je pred petnajstimi leti moja, takrat dveletna Špelca, odlično znašla v vaški trgovini v portugalskem Algarveju. Takoj je, nepismena, spoznala Milko, namesto Ledovega sladoleda je bil v enakem pakiranju portugalski/španski Ole, portugalski licenčni Nestlov kakav itd. Zadnjič sem se podobno zgrozil, ko sem v Logatcu kupil jabolka, uvožena iz Nove Zelandije, in bila so cenejša in bolj rdeča kot iz bližnjega Šentjurja. Nikoli nisem bil v Novi Zelendiji in nikoli ne bom šel tja, zaradi mene je lahko tudi izmišljena, pa izgleda ni, če tam gojijo jabolka za Logatec …

Največji problem, in s katerim se prvič sooča svet, je da ni nobena od materialnih dobrin več redka, ampak jih svet proizvede več, kot jih lahko proda. Od tu tudi (med še drugimi vzroki) Murin in Preventov propad.  Nočem reči, da gre za povsem izmišljene probleme, vendar so nezaposlenost in revščina, ki jo pozna že tretjina prebivalcev Slovenije, zanesljivo in bistveno hujši problem od bmejnih problemov s Hrvaško, svinjske gripe, ledenikov, ki se topijo … Če imamo za naštete težave še kako rešitev, jih za vse bolj pretečo in vse hujšo revščino, ki se zanesljivo zgrinja nad svet, nimamo. In nihče je nima! Deglobalizacija, vzdržni in ekološki kapitalizem, preporazdelitev dohodka, univerzalni državljanski dohodek … Bla, bla, bla. Manj od C vitamina zoper svinjsko gripo, ugašanjem avtomobilskih motorjev pred semaforji, zmanjšanjem ogrevanja za stopinjo.

Na Titaniku smo. Pa ne zaradi svinjske gripe in ledenikov, ki se topijo. Eni še plešejo ob zvokih orkestra, ki igra, drugi se ozirajo za rešilnimi čolni, tretji pa plavajo v ledenomrzlem morju. Jamranje? Ne, le ugotavljanje. In, ker nihče ne pozna rešitve, nam namesto kruha ponujajo igre.

Aja, kaj bi naredil jaz? Ne vem.

Matjaž Vizjak