Vest

Se še spomnite moje kolumne Karikatura, »da raztura«!!!, v kateri razlagam o tožbi g. Šuštaršiča zaradi domnevne razžalitve časti in dobrega imena, za kar bi morala plačati odškodnino v vrednosti 5.424,80 EUR? Okrajno sodišče v Ljubljani je v pravdni zadevi tožeče stranke Borisa Šuštaršiča, proti toženi stranki Eleni Pečarič, razsodilo, da se tožba zavrne in tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške postopka v višini 2.050,87 EUR… Juhuhu, morda majhna, a pomembna zmaga za svobodo govora, kritičnega mišljenja in umetniškega izražanja s karikaturo. V Sloveniji je to prvi primer tožbe zaradi razžalitve časti in dobrega imena s karikaturo in upamo, da bo moja zmaga v tem primeru pripomogla, da bo zadnja.

Leta 2005 smo v YHD organizirali protest zaradi nepravičnega razdeljevanja sredstev FIHO in kolizije interesov med predstavniki FIHO ter največjimi prejemnicami sredstev v invalidskih organizacijah. Ker so že takrat, tako kot so še dandanes, bili akterji, ki so dobili denar, pisali pravila FIHO, nadzorovali porabo sredstev, hkrati tudi isti, ki so pridobivali največja sredstva s strani FIHO, smo politike in širšo javnost hoteli opozoriti na nezakonito početje, ki je poleg vsega še sistemske narave. Ob tej priložnosti smo imeli tudi karikaturo treh opic, ki je ponazarjala tri glavne protagoniste v tej zgodbi. Takratnega sekretarja Zveze gluhih in naglušnih Aljoša Redžepoviča, Nevenke Ahčan, takratne sekretarke Zveze slepih in slabovidnih ter seveda vedno zimzelenega »The Bossa« g. Borisa Šuštaršiča,  z najmanj devetimi funkcijami hkrati. V kolikor se mu število funkcij zmanjša, obstaja resna nevarnost, abstinenčne krize oblasti in pride do izgube identitete »invalida z neomejenim občutkom superiornosti«. Po treh letih od dogodka je g. Šuštaršič vložil tožbo, ker naj bi mu zgolj moje nošenje karikature na protestu povzročilo duševne težave in celo aritmijo. Še posebno je v karikaturi zaznal namen žaljivosti, ker naj bi kot opica bil prikazan kot zabit, medtem, ko sta druga dva akterja bila korektno predstavljena (čeprav nobeden od njiju ni ne gluh, ne slep).

Navajam še nekaj slikovitih zapisov iz sodbe.
Očitno je tožnik, zaradi števila svojih funkcij v različnih invalidskih organizacijah, prepričan, da je „nedotakljiv” in da vsakršno nestrinjanje z delovanjem organizacij predstavlja osebni napad nanj. Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožnik javna oseba. Javne osebe morajo biti pripravljene na javno kritiko, ki se nanaša na njihovo javno delovanje. To je storila tudi tožena stranka, ki je opozarjala na nepravičnost in nepravilnost pri financiranju invalidov. Vsakemu povprečno inteligentnemu človeku je jasno, da gre za kritiko obstoječega sistema, ki je prikazana na karikiran način. Da je tožnik prikazan kot opica, ki je zabita, je trditev tožnika samega in ne tožene stranke. Med zapisom, da nekdo »nič ne ve« in da »je zabit« je namreč bistvena in velika razlika.

Risanje karikatur je splošno sprejeto družbeno ravnanje, ki samo po sebi ne predstavlja žalitve v objektivnem pomenu. S karikaturo se izraža umetniško oblikovanje stvarnosti, ki namenoma popači določeno podobo zato, da izpostavi posamezne značilnosti karikirane osebe. Sodišče ugotavlja da so osebe na sporni karikaturi narisane v pretirani, nerealistični podobi, zaradi česar je štelo, da gre za karikaturo s primesmi satire. Satira pa je oblika umetniškega ustvarjanja, oz. eden od možnih načinov izražanja mnenja posameznika, ki s svojimi značilnostmi pretiravanja in zmaličenja realnosti že sama po sebi služi provokaciji in agitaciji.

Tožena stranka ocenjuje predmetno tožbo kot poskus tožnika, da izvaja pritisk na njo z namenom, da bi utišal njeno kritično mišljenje in pisanje. Tožena je vztrajala pri navedbah, da gre pri tožniku za javno osebo, saj je to dejstvo razvidno iz pomembnih družbenih zadolžitev, ki jih opravlja tožnik. Tožnik je predsednik Društva distrofikov Slovenije vse od ustanovitve 1969 dalje, da je zastopnik invalidskega podjetja Birografika Bori d.o.o.. zastopnik družbe Dom dva topola d.o.o., predsednik Zavoda invalidskih podjetij Slovenije, predsednik in član upravnega odbora NSIOS, član sveta FIHO, predsednik nadzornega sveta Loterije Slovenije d.d., podpredsednik Sveta vlade republike Slovenije za invalide, tožnik je bil državni svetnik v obdobju 1992 do 1997, pa tudi sedaj od novembra 2007. Tožnik je že drugi mandat predsednik Evropske asociacije distrofikov EAMDA in aktiven na drugih področjih invalidskega udejstvovanja v Republiki Sloveniji. Tožnik je tako oseba, ki opravlja družbeno pomembne zadolžitve, znani politik z več funkcijami in kot tak nadvse prepoznavna osebnost znotraj invalidskih krogov v državi in zunaj nje.

Sodišče je zaključilo, da je tožnik družbeno, politično in poslovno aktivna oseba, ki je znana širšemu krogu ljudi, tako v slovenskem, kot tudi na mednarodnem področju. Sodišče je zato sledilo navedbam tožene stranke, da je tožnik javna oseba. Dejstvo, da je tožnik javna oseba, je pomembno glede presoje tolerance oziroma kritike, ki jo je dolžan tožnik trpeti. Ker je tožnik javna oseba, ki opravlja številne družbene, društvene in politične funkcije, mora, po mnenju sodišča, računati na določeno družbeno kritiko svojega ravnanja in dela organizacij, ki jih zastopa. Sodišče še dodaja daje tožnik izpovedal da je uspešen poslovnež, kar vodi k zaključku, da njegov ugled v poslovnem svetu, zaradi sporne karikature, ni bil prizadet in omajan.

Ob nesporno ugotovljenem dejstvu, da tožnik opravlja številne funkcije na področju delovanja invalidskih organizacij ter da vodi podjetje Birografika Bori d.o.o., je sodišče zaključilo, da je tožnik zelo zaposlen oziroma, da opravlja težko in odgovorno delo. Splošno znano dejstvo pa je, da se pri ljudeh, ki so (pre)obremenjeni z delom, se lahko sčasoma pokažejo dejavniki stresa. Sodišče je zato zaključilo, da tožnik ni s stopnjo gotovosti dokazal, da so se zdravstvene težave (aritmija, nespečnost, nočne more, napadi anksioze in izguba apetita) pojavile prav in izključno zaradi karikature. Tožnik tudi ni s stopnjo gotovosti dokazal, da je, prav zaradi sporne karikature,  jemal močna pomirjevala.

Po zaslišanju prič, ki jih je predlagal tožnik v dokaz trditvam, da je zaradi sporne karikature trpel njegov ugled pred zaposlenimi člani društva, poslovnimi partnerji, prijatelji ter družino, je sodišče zaključilo, da tožnik ni s stopnjo gotovosti dokazal navedenih dejstev, zato jih ni upoštevalo.

Na podlagi gornje obrazložitve je sodišče zaključilo da:
- je tožnik javna oseba in mora zato prenesli, oz. trpeli več kritike na račun svojega dela na področju invalidskih organizacij, pa tudi Društva distrofikov;
- tožnik ni dokazal, da je tožena sporno karikaturo nosila z namenom njegovega zaničevanja; tožnik je ves čas postopka trdil le, da ga je tožena želela razžaliti, ni pa trdil, da je tožena sporno karikaturo uporabila z namenom zaničevanja tožnika:
- sporna karikatura ni objektivno žaljiva, saj predstavlja eno od možnih oblik izvrševanja ustavne pravice svobode govora in združevanja iz 39. čl. Ustave;
ni podana odgovornost tožene stranke;
- tožnik ni dokazal protipravnega ravnanja tožene:
- zaradi uporabe sporne karikature s strani tožene ni prišlo do takega posega v pravico do zasebnosti tožnika, da bi bil utemeljen poseg v ustavno pravico tožene do svobode govora in izražanja mnenj.

Ker je na sodbo možna pritožba v 15 dneh,  še ni rečeno, da je konec te farse. A prav gotovo bo te dni za opis njegovega stanja služila spodnja karikatura.

Elena Pečarič