Vest

Poznam ljudi, ki vse življenje mislijo in so obenem prepričani, da žrtvujejo življenje za misli, ki morda ne bodo nikoli zaživele v materialni obliki. (…) Resnično, obstajajo ideje, ki so podobne zapuščeni hiši; stojijo tam nekje, vendar v njih ne prebiva živa duša. (Đuro Šušnjić, Cvetovi i tla, 1982, str. 148)
Živijo ljudje, ki ne zmorejo samozavestnega odnosa do izkušenj in idej, ki jim jih je prineslo življenje, zato prevzemajo ideje od drugih ljudi; ti jih kajpak razlagajo skladno z lastnimi interesi, zato se naprej ne prenašajo toliko ideje, pač pa predvsem interesi.

Teorija hendikepa ni prevzeta od nikoder, ampak samozavestno raste iz aksiomov. Raste kot vrsta novih konceptov, ki niso ujetniki interesov, ampak so zavezani starodavni ideji, da človek lahko živi skladno z idejami ter da je najvišji in najbolj vzvišeni cilj v življenju, ki ga človek lahko doseže, skladnost med idejami in njegovim načinom življenja.
Ideje, ki jih zagovarjam, tudi živim.

Hendikep tako ne pomeni, da je na človeku nečesa premalo, ne pomeni nikakršne nezmožnosti ali celo nepopolnosti, temveč prav nasprotno: predstavlja izvir, pri katerem se je mogoče napajati in črpati moč, da človek tudi živi ideje, ki jih zagovarja.

Koordinate človeških eksistenc niso tako enostavne, da bi lahko zlahka ugotavljali, kdo je na primer normalen, kdo ni, kdo je hendikepiran in kdo ni, kdo lahko doseže popolnost in kdo ne. Najprej se moramo namreč vprašati, kakšen odnos vzpostavi človek do načina, kako se hendikep vselej že vpisuje v njegovo eksistenco in v to, kar ima z drugimi ljudmi. Hendikep zato ni niti sposobnost niti zmožnost tega ali onega človeka oziroma občestva, ampak je nerazločljivo zavezan interpretiranju, razlaganju njegove vpetosti v eksistenco. Šele v načinih interpretiranja se pokaže, katere razlage so prekratke in katere so produktivne, katere so na ravni hendikepa in katere niso, zaradi česar mora človeško bitje vselej plačati določeno ceno.

V filmu, ki ga je leta 1970 režiral sloviti italijanski režiser Dario Argento, njegov naslov je Ptica s kristalnim perjem (L’uccello dalle piume di cristallo), spremljamo kot gledalci nenavadno raziskovanje številnih umorov, ki jih zagreši neznani morilec. Ko končno izvemo, kdo je strašni storilec, slišimo tudi psihiatrovo razlago njegovih dejanj. V resnici je morilec ženska, ki je pred leti doživela hudo travmo, postala nato paranoična in se v nekem trenutku identificirala s podobo, naslikano na sliki, ki prikazuje brutalen umor.
Toda ne identificira se z žrtvijo, kot bi morda pričakovali, temveč z napadalcem. Odtlej je tudi sama kruti napadalec, ki z nožem v roki brez zadržkov pobija povsem nedolžne žrtve.
Pomemben je torej obrat, ki ni le filmski, saj je predvsem miselni oziroma simbolni. V življenju je pogosto tako, da se zgodi tak obrat ali pa bi se vsaj moral zgoditi. Včasih je zelo dobro, če se zgodi, saj v nasprotnem primeru človek lahko znori ali pa celo umre. Obrat namreč pomeni, da človek preneha biti žrtev in se spremeni v samozavestnega človeka. Možen je tudi ultimativni obrat – to je tisti, ko postane človek drugi od samega sebe. In vselej pomeni drugačen način interpretiranja življenja, sveta in tega, kar je v njem.
V filmu Črni labod smo priča raziskovanju ideje, ki nas popelje v zapleten svet, zaznamovan z logiko hendikepa, ki jo lahko razumemo že na podlagi zelo vsakdanjih izkušenj. Večkrat namreč slišimo koga reči, da bi rad dosegel popolnost, da želi odličnost, da bi se rad spremenil in preobrazil v boljšega človeka. Tudi politiki kar naprej govorijo o družbenem razvoju in napredku, zato se lahko vprašamo, kam naj bi tak napredek končno privedel ljudi. Če ne mislimo na slabo neskončnost, ko govorimo o napredku, se mora napredovanje nekoč skleniti, saj je tak sklep logičen.

Nina Sayers (Natalie Portman), tako je ime plesalki, ki želi plesati v baletu Labodje jezero, želi doseči popolnost, kot jo je sama sposobna razumeti. Ta ima v njeni glavi, nezavedno, natanko določen status. Ne smemo namreč prehitro reči, da popolnost ni mogoča. Zadnja Ninina izjava, tik pred smrtjo, to potrjuje, saj reče: Bila sem popolna. Torej je dosegla popolnost in to sedaj za nazaj dobro ve.

Cena za njeno preobrazbo, ki omogoči popolnost, je smrt. A pojdimo po vrsti.

Nina živi sama z materjo. Je plesalka, njena mati pa jo ima za sladko malo deklico, zato se tudi vede do nje skladno z idejo. Nina tudi je sladka mala deklica, čeprav je odrasla ženska, kar seveda pomeni, da je razcepljena in da pristaja na vlogo, kot jo določa mati. Ta kajpak skrbi zanjo, kar v filmu dobro vidimo, saj želi, da bi postala popolna balerina. Toda Nina že čisto samoniklo noče, da bi preveč skrbela zanjo, saj jo s svojo skrbjo v resnici uničuje. Mati namreč ni skrbna, ampak je zaskrbljena, kar je čisto nekaj drugega. Nina se zato skuša izogniti njeni zaskrbljenosti in njenemu nadzoru, vendar pri tem ni zelo uspešna (ko išče spolni užitek, ima vedno znova vtis, da je mati neposredno zraven nje). Njen koreograf ji tudi reče, da je preveč mehanska, da je njen ples v nekem smislu celo preveč popoln, obenem pa je tudi izraz njene notranje razcepljenosti.

Vloga črnega laboda je zato Nini napisana na kožo. Je popoln beli labod, toda da bi postala še črni, se mora v njej nekaj zgoditi, nekaj se mora premakniti, spremeniti; nujen je razvoj, napredek. Koreograf ji zato v ključnem trenutku reče, da se mora nečemu odpovedati, drugače se ne bo mogla prepustiti vlogi črnega laboda ali pa ga sploh ne bo mogla odplesati.

Nina seveda ne ve, kaj bi morala narediti, da bi se to zgodilo, kar je jasno. Ve pa nezavedno, kar je tudi čisto dovolj. V usodnem trenutku zato ne zabode svoje kolegice, druge plesalke, ki ima v njenih halucinacijah o medsebojnem lezbičnem odnosu, ki naj bi v Nini sprostil popolnoma zatrto spolnost, ključno vlogo, temveč zabode sebe. Še pred tem reče: Sedaj sem jaz na potezi. Izjava je zelo pomembna, saj se z njo dopolni preobrazba, ki jo spremljamo od samega začetka filma, kaže pa se v obliki telesnih simptomov. Še nikoli v življenju namreč ni bila na potezi. Vedno je bil na potezi nekdo drug – na primer njena tesnobna in zaskrbljena mati.

Nina se kajpak ne more znebiti matere, saj je ta povsod in je preprosto premočna zanjo. Zato zabode sebe do smrti. Preden umre, se na odru spremeni v popolnoma črnega laboda. Njen ples je tisto, kar jo premakne onkraj doseženega, zato postane popolna.

Podobno idejo najdemo v filmu Počakaj na temo (Wait Until Dark, Terence Young, 1967), v katerem popolnoma slepa Suzan Hendrix (Audrey Hepburn) ohrani svoje življenje natanko zaradi slepote, ki pomeni njej večno temo, za njene napadalce pa je uničujoča, saj se v temi preprosto ne znajdejo, za svojo nemoč pa morajo tudi plačati najvišjo ceno.
Vnovič se tako izkaže, da je hendikep simbolni in kulturni kod, ki je dandanes pomembnejši od genetskih kodov, obenem pa je tudi njegov neusahljivi vir. To pravzaprav velja vsaj zadnjih petdeset tisoč let, ko je sodobni človek ustvaril kulturno vesolje, v katerem so daleč najpomembnejše ideje, ki jih ljudje prenašajo z generacije na generacijo, ne pa geni, vpliv, denar, interesi ali oblast.

Dušan Rutar