Glasba kot ideologija
Zdi se, da izvrstni posnetek Schubertove Winterreise Hansa Hotterja iz leta 1942 zahteva anahronistično branje: povsem enostavno si je predstavljati nemške oficirje in vojake, kako poslušajo ta posnetek v stalingrajskih rovih tiste mrzle zime 42/43. Tema Winterreise se enkratno ujame z zgodovinskim trenutkom. Ali ni bila celotna stalingrajska ofenziva orjaška Winterreise, v kateri bi vsak nemški vojak sam zase lahko izrekel prvi verz cikla?:
Sem prihajam kot tujec,
In kot tujec odhajam.
Mar naslednje vrstice ne predstavljajo njihove temeljne izkušnje?:
Zdaj je svet tako otožen,
cesta je prekrita s snegom.
Tu imamo neskončni nesmiselni marš:
Gori pod mojimi nogami,
čeprav hodim po ledu in snegu;
nočem zajeti sape
dokler ne bom več mogel videti zvonikov.
Sanje vrnitve domov spomladi:
Sanjal sem rože vseh barv,
kako v maju cvetijo.
Sanjal sem travnike zelene,
in petje veselih ptic.
Nervozno čakanje na pisma:
S hribčka poštni rog zatrobi..
Zakaj tako visoko si poskočilo, moje srce?
Šok jutranjega topniškega napada:
Oblak razburjenje razblini,
vse naokrog strašno razdejanje.
In grozljivi rdeči plameni
švigajo naokrog sem in tja.
Do konca izčrpanim vojakom odrekajo celo tolažbo smrti:
Utrujen sem, da bi se zgrudil, smrtno ranjen sem,
ah, neusmiljeno zatočišče - me zavračaš?
No, naprej torej, še dalje, moja zvesta pehota!
Kaj lahko v takšni brezupni situaciji storimo drugega, kot da nadaljujemo z junaško vztrajnostjo, zatisnemo ušesa za tožbe srca, da prevzamemo težko breme vere v svet, ki ga je bog zapustil?
Če sneg naletava v moj obraz,
ga bom znova otresel.
Ko moje srce govori v mojih prsih,
pojem glasno in veselo.
Ne slišim, kaj mi govori,
nimam ušes, da bi poslušal.
Ne čutim ga, ko jadikuje,
pritoževanje je za nore.
Veselo preko sveta
v obraz vetru in vremenu,
če ni boga na zemlji,
potem bogovi smo mi sami!
Očitni protiargument je, da gre samo za umetno vzporednico: čeprav gre za odmev vzdušja in emocij, gre za dva popolnoma različna konteksta. Pri Schubertu pripovedovalec pozimi tava naokoli, ker ga je zapustila ljubljena, medtem ko so bili nemški vojaki na poti v Stalingrad zaradi Hitlerjevih vojaških načrtov. Vendar prav ta prestavitev vsebuje temeljno ideološko operacijo: nemški vojak je lahko prenesel to situacijo le tako, da ni mislil na konkretne socialne okoliščine, ki bi postale vidne skozi refleksijo (kaj za vraga so počeli v Rusiji? kakšno uničenje so prinesli v to deželo? zakaj ubijati Jude?). Namesto tega so se vdajali romantičnemu objokovanju bedne usode, kot bi velika zgodovinska katastrofa zgolj materializirala travmo zavrnjenega ljubimca. Ali ni to najvišji dokaz čustvene abstrakcije, Heglove ideje, da so emocije ABSTRAKTNE, beg iz konkretne socio-politične mreže, do katere lahko seže le MIŠLJENJE.
Čisto na koncu, kljub vsemu, ostaja dvoumno upanje: “Der Leiermann” izkazuje napetost med obliko in sporočilom.
Sporočilo je najglobji obup zapuščenega ljubimca, ki je dokončno izgubil vsako upanje, vključno s samo sposobnostjo obžalovanja in obupa, in se je poistovetil s človekom na cesti, ki avtomatično igra na svoj glasbeni stroj. Vendar, kot so opazili mnogi lucidni komentatorji, je to zadnjo pesem mogoče brati tudi kot znak prihajajoče odrešitve: medtem ko vse ostale pesmi predstavljajo junakovo notranje iskanje, se tu prvič junak obrne navzven in vzpostavi minimalni kontakt, emfatično identifikacijo z drugim človeškim bitjem – pa čeprav je to le identifikacija z drugim obupanim poražencem, ki je prav tako izgubil sposobnost žalovanja in je zveden na nekoga, ki izvaja slepe mehanične gibe. Morda pa moramo, še vedno nič manj anahronistično, to pesem prebrati kot opis nemškega vojaka, ki sreča izgubljenega sestradanega Rusa?
Slavoj Žižek
Franz Schubert: Die Winterreise /
vokal: Matthias Goerne
klavir: Graham Johnson
Prevedel Jani Sever, opremil Jonas Žnidaršič
tale žižek mi ne sede trenutno najbolj…kaj pa vem…mogoče ni letni čas tapravi.Schelling bo moj idol še nekaj časa verjetno..
Morda pa lahko vzporejamo obupanega zapuščenega ljubimca, ki vzpostavi prvi minimalni kontakt, emfatično identifikacijo z drugim človeškim bitjem, pa čeprav je to le identifikacija z drugim obupanim poražencem, ki je prav tako izgubil sposobnost žalovanja in je zveden na nekoga, ki izvaja slepe mehanične gibe - morda ga lahko vzporejamo s stranko LDS in njenim nujnim premislekom o povezovanju z izgubljenim (idejno, ideološko) sestradanim potencialnim partnerjem, neko drugo stranko?
Skratka? What’s the point?
Nemški vojaki na vzhodni fronti niso mogli poslušat Schuberta (ali katerekoli glasbe), ker je to bilo pred izumom iPodov. Tistim, ki so te samospeve poznali, pa je seveda lahko odmevala v glavi. Tudi meni je že marsikdaj. Vedno, ko zapade sneg, si zabrundam v brado: “Nun ist die Welt so trübe, / Der Weg gehüllt in Schnee.” Ko sem bil mlajši (in bolj romantično razpoložen), sem si na nagrobnik nameraval vklesati: “Fremd bin ich eingezogen, / Fremd zieh’ ich wieder aus.”
Malo sem ciničen, ker se mi zdi, da je ta članek objavljen samo zato, ker ga je podpisal Slavoj Žižek - je pa z njim bore malo povedal.
Ali je pa bolj pedagoško usmerjen.? Namreč, Žižka ni mogoče z lahkoto razumeti, zato se mora občinstvo (vključno z mano) na njega (na modrece) počasi navajati. Skratka, najprej pričeti razmišljati, nato kot nadgradnjo razmišljati drugače. Z malo sreče pa še razumeti. ;-)
@Crnkovič
Ali je pa bolj pedagoško usmerjen.? Namreč, Žižka ni mogoče z lahkoto razumeti, zato se mora občinstvo (vključno z mano) na njega (modrece) počasi navajati. Skratka, najprej pričeti razmišljati, nato kot nadgradnjo razmišljati drugače. Z malo sreče pa še razumeti. ;-)
sliši se kot da katolik sreča za žida se izdajajočega arabca….
Žižek je zakon. Obvlada razložiti zadeve tako, kakor jih (möchtegern) filozofi ne znajo.
Mi je pa ta prispevek Žižeka dal na znanje, da imam tudi sam zelo razvito tovrstno analitično razmišljanje. Zdaj sem v dilemi ali je on “one of us” ali pa jaz “one of them”. Kul !
Žižek: ‘Vendar prav ta prestavitev vsebuje temeljno ideološko operacijo: nemški vojak je lahko prenesel to situacijo le tako, da ni mislil na konkretne socialne okoliščine, ki bi postale vidne skozi refleksijo (kaj za vraga so počeli v Rusiji? kakšno uničenje so prinesli v to deželo? zakaj ubijati Jude?).’
He! He! Jep, še zlasti v vojski je ‘obilo’ mesta za samorefleksijo. Vojaki jo nosijo celo v nahrbtnikih. Dokler jim jo komandir ne zapleni. He! He! Ni jasno, zakaj se ni ta refleksija vojaku zbudila že doma, v Nemčiji. Kaj so vojaki menili, da gredo v Rusijo na dopust? Mar niso vedeli, da gredo za fuhrerja in domovina osvajati ‘življenski prostor’ na vzhod? Seveda so.
Zato tudi ne more biti res, da ’se tu prvič junak obrne navzven in vzpostavi minimalni kontakt, emfatično identifikacijo z drugim človeškim bitjem – pa čeprav je to le identifikacija z drugim obupanim poražencem, ki je prav tako izgubil sposobnost žalovanja in je zveden na nekoga, ki izvaja slepe mehanične gibe’, ker brez identifikacijske vezi v vojski, primarne med fuhrerjem (povljnikom) in preko te identifikacije še identifikacije vojakov drugega z drugim, bi vojaška ekspedicija sploh ne odrinila iz Nemčije. Gre za temeljni dve identifikacuijski vezi, ki ju Freud opiše kot temeljni za tvorbo množic, še več, Fredu tozadevno celo konkretno omeni ravno ‘množici’: vernike RKC in vojsko. Tj. ni res, da bi se šele sredi Rusije vzpostavila identifikacija med vojaki, sploh pa ne radi katastrofalnega položaja v Stalingradu. V tem primeru bi identifikacijske, tj. libidalne vezi prej popustile, kot pa da bi se vzpostavljale. Popustile pa bi, če bi propadla primarna libidalna vez, tj. identifikacijska vez z ‘vodilno idejo’ – fuhrerjem, Nemčijo, ipd. Npr. tako kot navijači Olimpije Green dragonsi. Ko je začela Olimpija toniti, ko je torej popuščala ‘vodilna ideja’, so se začeli klofati (lani spomladi) med sabo, tj. so se razdelili na ‘čefurje’ in ‘taprave’ Slovence. Z oslabitvijo identifikacije s slabim klubom, je shirala tudi identifikacija med navijači. Ni znano, da bi se to zgodilo Nemcem v Stalingradu. Kot piše v zgodovinskih knjigah, so se Nemci organizirano predali, nemška vojska ni razpadla v paniki. Ergo, identifikacija ni popustila, vsaj ne do predaje. In tudi vzpostavila se ni v Rusiji. Zato tudi ne drži, da bi velika zgodovinska katastrofa zgolj materializirala travmo zavrnjenega ljubimca. Je res, da so Rusi zavrnili Nemce, a Rusi itak niso bili mišljeni kot nemški ljubimci. Zaljubljenost je zasedba objekta, tj. ljubljeni objekt zapopade pozicijo Ideal-jaza. Zaljubljenost je zelo podobna hipnozi. Hipnotiziranec kaže (kar zadeva hipnotizerja) isto ponižno podvrženost, poslušnost in nekritičnost kot zaljubljenec pri ljubljenem objektu. Lastna iniciativa hipnotiziranega je posesana s strani hipnotizerja. Hipnotizer stopi na mesto ideal-jaza. In tako ‘hipnotizirani’ so odkorakali nazi-vojaki na vse fronte. Torej bi lahko zapisali, da je nemške vojake (ljubimce) v Stalingradu zavrnil sam Hitler, a glede na to, da je bil videti iz Stalingrada Hitler še vedno nadčloveško močan (Stalingrad je bil njegov prvi resni poraz) in sexy, ni verjetno, da bi se nemški vojaki odrekli svoji idelaizirani in v tistem trenutku nedosegljivi ljubezni. Zato tudi ne gre pričakovati, da bi menjali ‘ljubimca’, in ga prepoznali (se z njim identificirali) v kakem izgubljenem in sestradanem ruskem vojaku. Na kar namiguje Žižek.