Vest

“… to je podobno primeru moškega, ki stalno presnemava filme, a si jih nikoli ne pogleda, saj je videorekorder posrednik, ki je užival v filmu namesto njega …  ”
Renata Salecel: O tesnobi
 
“Živiš dlje, ko pustiš preteklost za sabo.”
Forrest Gump
 
Mogoče Forrest še vedno teče nekje na robu platna, da bi ujel samega sebe.
Ko to pišem, so se mi, kot že tolikokrat, zaradi konflikta z okolico iz podzavesti usuli strahovi. Paranoja, da je svet neprijazen, ljudje pa grobi in škodoželjni, pritiska na sence kot sova, ki niti ponoči noče zatisniti očesa. Edino ogled filmske mojstrovine me lahko prestavi v privzdignjen svet metafor, kjer so etične norme jasne in krivci ponavadi dobijo zasluženo plačilo. Pretirana občutljivost me dela razprtega za poetične odtenke sveta, obenem pa podvojeno čutim negativno energijo, ki se pretaka v ljudeh. Včasih se mi zdi, da sem odprt kanal za vsa sranja tega sveta. Mogoče zato bežim v svet literature in filma, mogoče sem se osamil zato, da bi lahko v miru prebiral žlahtne strune neba. Pravoverni psihiatri takemu umiku hitro pritisnejo kakšno diagnozo (shizofrena struktura osebnosti), a ustvarjalni človek je vedno večji od kletke, v katero ga strpajo znanstveniki.
Potujem po imaginarnem peskovniku tujih strahov in hrepenenj, ki so včasih tako podobni mojim. Malo sem fizično potoval, zato mi včasih svetovljani očitajo zaplankanost in fiksiranost na dolino Šentflorjansko, a kako na prašnih cestah srečati žlahtno osebo, ki te lahko kaj novega nauči? Potovanja so novodobna droga. Slike in ljudje se menjavajo, človek pozabi na samega sebe, vsakdanji opravki v tujem okolju mu vzamejo večino ustvarjalne energije. Dolgo časa moraš ostati na istem kraju, da začutiš vsakdanjo stisko ljudi, utrujenih od plačevanja položnic in mezdnega dela. Potovanja so kot prvi mesec v postelji z ljubljeno žensko, ko se sladkosti ob prisotnosti tujega telesa odpirajo kar same od sebe.

Pred dvajsetimi leti sem se preselil na svoje. Kakšno razkošje! Imaš svoj ključ, prideš domov in te vse stvari čakajo na svojem mestu, lahko uživaš obilje samote (postaneš zakrknjen samec) ali pa z izbranko iz sosednjega puba podeliš posteljo. Takrat sem opravljal več podjetniških služb, lahko sem si privoščil najnovejši Blaupunktov TV in japonski video. Pred nekaj dnevi sem za darilo dobil nov LCD televizor, ki pa nima priključka za video. Odločil sem se, da bom pogledal, kaj se je nabralo v dvajsetih letih snemanja. Poskušal bom opisati trenutne vtise ob ogledu starih posnetih filmov, ki sem jih snemal z različnih programov. Zaradi tehnične nespretnosti se nisem naučil, kako vnaprej nastaviti snemanje ob določeni uri, zato sem vedno moral biti fizično prisoten. Filmov takrat nisem gledal, hranil sem jih za dolgočasne, težke čase, ko bo bolečina nesmisla najhujša. Noben trenutek ni bil dovolj usoden, zato so se filmi kopičili. Stare aparature so zdržale neskončno število prizorov sovraštva, ljubezni, filmskih slik, ki se počasi usedajo v kolektivni arhetip naše civilizacije. Užitek ob ogledu starih filmov kljub slabim kopijam ni nič manjši, je kot ponovno srečanje s staro ljubeznijo, ki je ne moreš pozabiti.

Začel sem z Altmanovimi Kratkimi zgodbami, ki so postale kultne zaradi književne predloge Raymonda Carverja. Režiser je mojstrsko povezal zgodbe iz vsakdanjika malih ljudi, ki le stežka najdejo ravnotežje in znosno samospoštovanje, ki bi jim omogočilo, da lepo ravnajo z drugimi ljudmi. Prizor, ko poročeni ribiči v potoku najdejo umorjeno žensko in je zaradi užitka ob ribolovu ne prijavijo takoj policiji, je večplastno pretresljiv. Na koncu praznična torta ni prišla do umrlega dečka, a je omogočila, da so ob peku starši lahko začeli iskreno žalovati. Žalovanje ob pomembni izgubi je neizogibno, če hočemo spet kdaj ujeti notranje ravnotežje.
Danes je prvi november in Slovenci še nismo dovolj zreli, da bi ob zaprtih grobovih pozabili na notranje, zgodovinske razprtije, odpustili drug drugemu in začeli živeti za prihodnost.

Cvitkovič je v filmu Odgrobadogroba, kljub spremembi razpoloženja med snemanjem, s podobami osmislil desetminutni molk ob koncu filma. Samo zelo nadarjen umetnik lahko obrne kamero proti nebu in preživi, ne da bi se film popolnoma razklal.

Peckinpahova Divja tolpa je fascinantna, mačistična epopeja, ki s hipnotično kamero odstre ves nesmisel iskanja notranje, psihološke gotovosti prek iskanja materialnih dobrin, časti in ponosa. Vodja tolpe preroško izjavi, da tisti, ki so skupaj, morajo ostati skupaj do konca, drugače bodo postali živali. Pištole kot falusni podaljški prasketajo kot še nikoli, vratolomni padci se sprehajajo na robu pekla. KZFP – kotiček za filmsko poezijo. Praši se za Bogom /in za hudičem/. Kdo je kdo? Ubita zaročenka je samo postranska škoda ob moškem merjenju moči. Čisti poetični narcisizem brez preostanka, pravega moškega oplaja smodnik, viski, zlato in mimobežni kavs. Sam, ki so ga sodelavci označili za paranoidnega shizofrenika, ni hotel končati zadnjega filma, dokler ni dobil naročila za novega. V normalnem svetu ni znal živeti. Vsi sanjamo, da bi spet postali otroci, tisti zli mogoče še najbolj.

Švedski film Poletje z Moniko je zgodba o mladih ljubimcih, ki hočeta zbežati od duhomornega vsakdana, ponavljajoč filmske prizore. Prvič se na platnu razgalijo dekliške prsi. Idilično poletje na otoku prekine lakota in boj za preživetje. Samo ljubezen nikoli ni dovolj, filmska umetnost nas kot otroke pita z iluzijami in konflikti. 

Bigas Luna nam je s filmom Pršut, pršut vtisnil v spomin čutni prizor sesljanja joškic, ki ima okus po tortilji, čebuli in pršutu.

Nang Nak, azijski film, mistično privzdignjena zgodba o rojstvu in umiranju na podeželju, o dobrih in slabih duhovih, o karmi, ki vpliva na vsakdanje življenje. Lepe, poetične slike se mešajo s trdimi pogoji preživetja. KZFP: Vse gotove potrebe so negotove, ljubezensko hrepenenje raste iz utrujenega sovraštva.

Igor Bizjan
(Se nadaljuje.)