Vest

… pišem in pišem, pred mano se nabira gora neobjavljenega papirja, ki ga nihče noče brati… so bile to moraste sanje ali pa je metulj preveč prhutal z krili in sem se znašel v času nepismenih, votlih duhov… treba je zdržati skrajno samoto, dneve, tedne brez tople človeške besede, šele potem vznikne prava svoboda, čista in brez iluzij, šele potem patetična beseda človeški stik dobi pravo barvo, mero in obliko, potem se lahko brezbrižno sprehajamo mimo zaznav in jih z rahlo ironijo neprizadeto opazujemo s komaj zaznavnim sočutjem do vsega kar je… pustimo tesnobne misli za akademske pisarije, ki se hitro okrancljajo z državotvornimi nagradami, puščobne misli, zveste spremljevalke sodobnega, odtujenega posameznika v velikem mestu…

Pogledam na pol prespan, skozi okno stolpnice in me  pobožajo spomladanski žarki po dolgem času burje in padavin. Brez razmišljanja odpeketam v mesto, kjer s prijateljem, umetniškim fotografom, takoj zavzameva položaj prostih strelcev pred Prešernovim spomenikom. Najlepše je pohajati dopoldne, ko stebri družbe, v zatohlih pisarnah služijo demonom kapitala, obrobneži pa veselo odkrivamo lepote ljubljanskih pločnikov, od pločevine očiščenih sprehajalnih poti. Moški pogled (fetišizem, vsi smo vojaristi) je največja erogena cona na obličju ženske želje, vse družbene razlike, verski predsodki, se porazgubijo v večni igri ženskega in moškega ogledovanja, na tem poligonu se vse začenja in vse končuje.

Nabrekle zadnjice, polne dojke, ki kipijo na vse strani neba, dolge, čvrste, vitke noge, daljše od stremljenja, poželenja. Tu, sredi mesta je največja promenada (želenih, sanjanih) mimoidočih ženskih teles, da o hrepenenju duše, ki že celo večnost išče dvojčico sploh ne govorimo. Sloki, v črno oblečeni sobesednik je zanimiv primerek večnega mladeniča, reven kot delavska miš, cerkvene so od preobilja odebeljene, noče slikati dobičkonosnih  porok, vznemirjajo ga mrtveci, njihov zagrobni pogled v osrčje življenja in porezana, gola ženska telesa nabita z zastrto čutnostjo in erotiko. Vsako mimoidoče dekle in ženo premeriva od nog do zadnje, slutene dlake, opazke za kaj vse bi porabila posamezne dele telesa se vrtijo v evforičnem sladostrastju besed in opolzkih namigov… najbolj naju zmede, če ženska najinih  let  nevarno erotično pogleduje, samske, starejše, ženske, vse vitalne od diet in novodobnega pozitivnega mišljenja, so sestradane sexa, postavna zrela, moška, bi pohrustale v migotanju medenice za en samoten vzdihljaj pesniškega hrepenenja.

Ta spomladanska evforija nima znamenje bolesti, obvladana je, mirna in uravnotežena kot prvi vzdihljaj lista, ki jeseni pade na podaljšano pot zadnjega krika in sle po življenju, a  nima nič opraviti z usihanjem, moško meno… pohotna moška želja ne popušča, bolj ko naju nadlegujejo stare prijateljice, bolj si želiva srečati njihove hčerke in ponoviti spolno avanturo iz mladosti v drugem generacijskem kolenu. Občasni, reflektirani mačizem je zdrav, čisti spomine, depresijo in nevarna razmerja, čeprav feministke že brusijo peresa, da bi dokazale, da je moški spol že dolgo v krizi, dobro da ne vidijo v razmetano podstrešje, kjer se slike mladih pohotnic vrstijo kot kolodvorski gostje. Seveda, stari dedci bi porivali mlado meso, da bi vsaj za trenutek pozabili grozo smrti, ki nam vsem, brez izjeme (družbenega statusa) visi na vratu… Ta trenutek, bi se bolje počutil, če bi mi mlada jehovka z gorečnostjo razlagala, da me bo samo božja milost rešila, jaz pa bi odpiral prvi gumb na njeni beli bluzi…

Igor Bizjan

P. S.
Tudi vi ste potisnjeni v krogotok želje in pogleda, prvič ko vam je mati hotela z sladostrastjem polizati ušesno mečico, ste si želeli, da bi ji pritisnil srce parajočo klofuto. Kakšen mazohizem se je zbudil v vas, ko vas je debelušna tetka Elvira uščipnila v lička, vaš tiček pa se je dvignil v vnebovzetje višave. Ta zatrdlina med nogami, ki ni in ni hotela splahneti, vam vzbuja večno, sadistično željo, da bo se kot šilo zabili v razmočeno žensko osišče. Ta strašna napetost je onstran dobrega in zla, nima etično primesi in je za vas in okolico večni, žareči pekel, ki se noče ohladiti. Kako gledate na mimoidoče antilope, košute, ki v kratkih krilcih brlijo mimo vas, ve samo sestradan lev, ki opreza zaobljeno senco. Biti moški, kakšno razkošje prividov!!