Začetek konca krvavih spektaklov?
Parlament španske pokrajine Katalonije je s tesno večino sprejel sklep, ki bi lahko obveljal za zgodovinsko. Upošteval je peticijo, ki jo je podpisalo 180.000 katalonskih državljanov na predlog civilne iniciative Dovolj!, in z letom 2012 prepovedal bikoborbe v Kataloniji.
Po Kanarskih otokih, ki so jih prepovedali že leta 1991, je to prva prepoved na španski celini. Obe največji katalonski stranki (desnosredinska CiU in katalonska socialistična stranka) sta pred glasovanjem poslancem dovolili, da ravnajo po vesti.
Odločitev ni prelomna le zato, ker je Katalonija gospodarsko pomembna za Španijo, temveč tudi zato, ker je številnim nasprotnikom tega nemodernega krvavega spektakla po svetu že dolgo jasno, da bo bikoborbe mogoče odpraviti le, če bo dovolj močan notranji odpor.
Sklep parlamenta je bil vrhunec divje, zelo spolitizirane razprave. Osrednji španski desničarski dnevnik El Mundo je denimo zapisal, da prepoved “nima zveze z vprašanjem krutosti do živali”, temveč naj bi šlo za politični trend “prepovedovanja vsega španskega” v Kataloniji, s čimer je namignil na naraščajoče težave v odnosih med katalonsko in osrednjo špansko vlado.
Bikoborbe, ki jih v različicah prirejajo le še v devetih državah na svetu, nekaj pa jih je že izrecno prepovedalo (med drugimi Nizozemska, Italija, Velika Britanija in Kuba), so preostanek krutih spektaklov v človeški zgodovini, ki naj bi poudarjali pogum in premoč ljudi nad živalmi, a so bili v teku zgodovine namenjeni predvsem naslajanju ljudi na trpljenju živali. V različici, ki je v Španiji od sredine 18. stoletja, je smrt živali le redkokdaj trenutna, praviloma pa strašna in mučna, pravo obredno ubijanje, ki korenini v predzgodovinskih in poznejših antičnih obredih žrtvovanja svetih bikov.
Privrženci bikoborb trdijo, da je toreadorjevo izvajanje obrednih gibov del španske kulture, a pogled v ozadje delovanja industrije, ki služi z bikoborbami, pokaže, da gre zlasti za denar. V Španiji naj bi z bikoborbami obrnili 2.5 milijarde evrov na leto oziroma prispevali k 1.5% španskega BDP. Dodati je treba, da ne brez pomoči. Leta 2007 je španska bikoborska industrija dobila od države 500 milijonov evrov subvencij in 2008 skoraj 600 milijonov evrov.
Del denarja prihaja tudi iz evropskih skladov za pospeševanje živinoreje. Vsako leto se med proračunsko razpravo nasprotniki bikoborb v Evropskem parlamentu borijo za to, da bi rejci bikov za bikoborbe prenehali dobivati evropske subvencije, a zaman. Interesi kmetijskih lobijev so še premočni in nedosegljivi za argumente.
Leta 2007 smo štirje poslanci evropskega parlamenta (Carl Schlyter, Robert Evans, Gitte Seeberg in Mojca Drčar Murko) začeli zbirati podpise za peticijo, s katero smo želeli opozoriti na brezupno zastarele trditve o “kulturi ubijanja bikov” in na zlorabo pojma tradicionalne kulture za oprijemljive gospodarske interese.
Pri tem smo se sklicevali na protokol št. 33 k amsterdamski pogodbi EU, po katerem “so živali čuteča bitja”. Omenili smo, da nobena institucija EU bikoborb ni razglasila za evropsko kulturno dediščino in tudi Španija ni zaprosila za sredstva iz skladov EU za ohranitev kulturnih tradicij. Torej, smo menili, bikoborbe je treba obravnavati predvsem kot preživelo obredno tradicijo, ki se ohranja, ker gre za velik biznis. Kot trpinčenje živali za razvedrilo (40.000 bikov ubijejo na leto na ta način), je v šokantnem nasprotju z današnjimi pogledi na humane odnose med ljudmi in živalmi.
Poslanci smo se lahko oprli na statistike, ki celo v Španiji povedo, da velike večine ljudi bikoborbe “ne zanimajo” (68,8 odstotkov Špancev je tako menilo že leta 2002) in da je večina privržencev stara več kot 65 let. Verjetno je zato španska državna TV avgusta 2007 prenehala prenašati bikoborbe in pojasnila, da je prepoved v skladu s prostovoljno zavezo odrekanju brutalnim oddajam s škodljivimi učinki na mladino.