Iluzionist (L’illusionniste, Sylvain Chomet, 2010) ali VAN XXX
Obstajajo prizori vsakdanjega življenja, ki se nam za vedno vtisnejo v spomin; običajno so preprosti, čeprav so v resnici izjemno kompleksni. K njim se vračamo vse življenje in vedno znova, čeprav se v kapitalističnem svetu medtem spomini namnožijo in se podobe realnosti nakopičijo čez vse meje.
Prizori, ki ostajajo, imajo univerzalno vrednost. Zdi se, kot da se v njih življenje dopolnjuje na način, ki ga ni mogoče preseči. Preseči ga ni mogoče zaradi tega, ker v njem preprosto ni nobene iluzije, ki bi jo lahko analizirali in zamenjali s čim, kar bi bilo vrednejše; taki prizori ničesar ne simulirajo.
Simulirati niti ne morejo, saj so realni. Vsaka realnost je razcepljena, kar pomeni, da nujno nastane v prostoru in času; nobena realnost ne more nastati tako, da se čas in prostor ne bi vpisala vanjo. In onkraj prostora in časa ni nobenega drugega prostora in časa, ni nobene alternative. Realnost je zato vselej-že drugo od sebe. V taki realnosti, ki nikoli ne more biti identična s seboj, živimo in v najboljšem primeru vemo, da je res tako. Prav zaradi tega spoznanja lahko vztrajamo v razcepljenosti, kar je obenem tudi ultimativna človeška drža v vsakem mogočem svetu; obstajajo izkušnje, ki to potrjujejo.
Razcepljenosti ni mogoče simulirati, razcepljenost ne more postati iluzija. Iluzije so v vsakdanjem življenju sicer nujne, a so vendarle zgolj iluzije.
Iluzionist je človek, ki zna spretno ustvarjati nujne iluzije oziroma napačne zaznave. Ljudje, ki spremljajo njegove trike, vidijo nekaj, kar zanje nima nobenega smisla, nekaj, česar preprosto ne znajo pojasniti. Ob dobrih iluzijah zato ostajajo nemi in nemočni, saj dobesedno ne vedo, kaj gledajo, kaj je tisto, kar vidijo, kako to, kar vidijo, nastaja pred njihovimi očmi, s katerimi hočejo gledati in videti.
Risani film Iluzionist je nastal po scenariju, ki ga je davno tega spisal francoski igralec in režiser Jacques Tati. Ta v njem tudi nastopa kot zelo redkobesedni glavni lik, nespretni in nekoliko nerodni iluzionist, ki mu triki v glavnem ne uspevajo, zato tudi nima kaj prida gledalcev. Zaslužek je kajpak majhen, zato je njegovo življenje težko in negotovo. Ljudem ponuja iluzije, a ti očitno hočejo drugačne iluzije ali pa morda niti ne vedo, kaj hočejo, zato sprejemajo, kar jih po naključju navdušuje ali fascinira.
Vse se prične leta 1959 v Parizu. Tati nastopa pred peščico zdolgočasenih gledalcev, ki se pravzaprav niti ne zmenijo za njegove trike. Vzdušje je zato sivo, turobno, depresivno, taki pa so tudi ljudje. Tati se odpravi v Anglijo, saj upa, da bo tam bolje zaslužil s svojimi iluzijami, toda na drugem kraju je še slabše. Rockovski mladci (The Britoons), ki nastopijo pred njim, preprosto prešijejo polje, navdušijo občinstvo in ga spravijo v delirij, njemu pa ostaneta zgolj babica in naveličani vnuk, ki pa mu je tako ali tako popolnoma vseeno za njegove trike.
Tati se vnovič odpravi drugam, na drugi kraj, vendar je zgodba tudi tokrat enaka. Nič se ne spremeni, zgodba se zgolj dolgočasno ponavlja. Triki so sicer dobri, iluzije so prepričljive, toda ljudi preprosto ne zanimajo, če odštejemo pijanega razgrajača, ki povabi Tatija na Škotsko, v svojo restavracijo. Tam se končno zgodi nekaj nepričakovanega in zelo zanimivega, celo optimističnega.
Občinstvo je namreč navdušeno nad njegovo predstavo, saj v njihove od naprednega sveta oddaljene kraje resnično prinese nekaj novega in svežega.
Nad njim je navdušena zlasti mlada snažilka, ki dela v istem lokalu in skrbi za njegovo urejenost. Pridruži se mu in nekega dne kratko malo izrazi svojo prvo željo. Rdeči čeveljci, kakršne je nosila Dorothy, polepšajo ne le njo, temveč tudi njeno življenje, saj vanj vnesejo nekaj barvitosti. Zapusti svoj kraj in odide za Tatijem, ki tudi odhaja. Pregovori ga, da odideta v Edinburg in kmalu postane jasno, da ima dekle neskončno želja, ki naj bi jih Tati drugo za drugo izpolnil, čeprav ni čisto jasno, zakaj naj bi se to zgodilo.
A vendar se. Rdečim čevljem zato sledi prečudovit plašč, temu novi čevlji z visoko peto, pa modra obleka. Dekle je iz dneva v dan lepše oblečeno, na koncu je videti natanko tako kot lutka v izložbenem oknu.
V izložbenem oknu se znajde tudi Tati, ki tam mimoidočim kaže trike, ti pa so v resnici bedni oglasi za kapitalistične dobrine. Službo z gnusom zavrne, sprejme jo nekdo, ki je brez dela. Tako je v kapitalizmu, kjer lahko kapitalisti vselej računajo na armado brezposelnih, ki so pripravljeni delati za bedno mezdo, skrbeč za dobrine, s katerimi so podprte iluzije vsakdanjega življenja.
Dekle, katere podoba se končno ujema s podobo iz izložbe, najde mladega občudovalca oziroma ljubimca, ki jo spremlja na novih poteh, kjer bo morda skrbel tudi za njene nadaljnje iluzije, Tati pa se zopet odpravi s trebuhom za kruhom. Za seboj pusti drobno sporočilo, ki je obenem tudi glavna ideja te sijajne in trpke risanke: Iluzionisti ne obstajajo.
Zato pa obstajajo iluzije, v katere je mogoče tudi verjeti. Sporočilo lahko razumemo tudi tako, da se najprej vprašamo, kakšna je naša želja v hiperkapitalističnem svetu, v katerem se zdi, da lahko človek tako rekoč mimogrede postane iluzija in simulacija samega sebe oziroma vsega človeškega. Proizvodnja iluzij je namreč zaukazana, kajti kapitalizem jih nujno potrebuje. Ne potrebujejo jih toliko ljudje potrošniki, temveč predvsem sistem, za katerega pravi Badiou, da ga bistveno določa osrednji razredni konflikt, ki organizira politično življenje ljudi. Zaradi tega konflikta so vsaksebi lastniki kapitala in proletarci, ki prodajajo sebe kot delovno silo, za prisluženi denar pa dobivajo zlasti nove in nove iluzije.
V kapitalistični družbi je zaradi tega ključno prav vprašanje o resnični naravi želje, ki si ga mora zastaviti sleherni človek. Filozofija subjekta, ki se pri tem rojeva, pomaga ljudem, da se postavljajo na pravo stran. To pa ni stran, na kateri živijo mediokritete, povprečneži in normalneži, zaverovani v iluzije o realnosti, temveč je kraj, kjer se onkraj vsakdanje uporabnosti in koristnosti vsakič znova rojeva etična drža, s katero človeško bitje kot subjekt vztrajno zavrača razmišljanje o potrebi po prilagajanju temu, kar se vsiljuje kot normalno, in jo definira kot željo po prilagajanju sami življenjski sili.
Tati zato ni nemočen delavec, ki na svobodnem kapitalističnem trgu ne more prodajati svojih iluzij tako, da bi zaslužil za vsakdanji kruh, temveč je vzvišeni zastopnik hendikepa, zaradi katerega vztraja v svoji drži. Zaradi nje imajo koristi številni ljudje, s katerimi vstopa v medsebojne odnose, toda sam se zanje niti ne zmeni, kajti jasno mu je, da ima življenje resnično vrednost šele onkraj vsakdanjih uporabnih koristi, o čemer pa ljudje ne vedo prav dosti, saj se vselej znova pustijo zaslepiti temu, kar je domnevno normalno.
Luči zato na koncu filma ugašajo. Ugašajo postopoma, povsod, z njimi pa izginjajo tudi iluzije, v temo se pogrezajo kraji, kjer so mogoče, smiselne, uporabne in koristne. In Tati? Odhaja drugam, vselej drugam.
Dušan Rutar
Kako dobra zgodba, ki slika tudi moje življenje!!!
Tudi jaz sem to počela. Da sem se vedno umikala in iskala kraj, kjer bom lahko dobro delala po svoji vesti.
Sedaj sem se nehala umikati. Odločena sem, da pridem stvari do dna.
Ne bom odnehala, dokler mi ne uspe.
Sem na dobri poti.
:)))))) kak lep odziv Dita
Evo prav take vsakdanje shranjene slike, gozd gozd gozd in divje zveri :)
Ko zaprem oči vedno vidim drevesa.
http://www.youtube.com/watch?v=ATruDFqSqSE
http://www.youtube.com/watch?v=7t0eIkKZVB0
Kapitalistični svet se že desetletja, če ne celo stoletja hvali s takim ali drugačnim razvojem, v resnici pa še vedno živimo na ravni vsakdanjega boja za preživetje, ki je najbolj elementarna, najbolj vulgarna in najbolj minimalna oblika eksistence.
Ekonomisti bi na tak argument takoj zganili svojo propagando, da je današnji boj za preživetje “na višji ravni” kot pa prej in da je to napredek in je vse lepše, a ni. V takem svetu slehernik še vedno ne more početi kar bi rad, še vedno je zgolj in samo “živina”, danes pač bolj naspidirana, pa če je boj za preživetje na ne vem kako “visokem nivoju”, to ne pomaga nič. Rezultat je natanko tak kot je: psihična beda, nesreča, medtem ko posamezniki sicer živijo v velikem “blagostanju” (beri: med kupom dobrin) ali pa prav zaradi tega. Točno tako tudi je.
Zato lahko samo trikrat obkljukam avtorjevo misel, da je danes najpomembnejše spraševanje o (resnični) naravi želje. Edino to lahko dvigne človeka nad vsakdanjo gonjo “za preživetje”, ki danes pomeni nabiranje na tone dobrin, malce pozneje pa še polnjenje oceanskih deponij.
Ultimativna želja je simbiontna združitev z materjo. Zato pa je incest prepovedan. Tisti, ki “polnijo oceanske deponije” izpolnjujejo svoje želje, potemtakem so motherfuckers, kar pa že itak vemo.
Avtor si ogleduje filme in potem nakraca nekaj kot kritiko, ki ni kritika, ker se na tričert teksta pretvori v “teorijo in kulturo hendikepa”. Slednja je po moje ena taka whishful thingking kvazi teorija z psevdo levo retoriko (zato, ker imajo pač desni za invalide bodisi die Endlösung bodisi karitativo), ki ne drži ne vode ne vetra in ki je namenjena temu, da malo manj mijavka in namesto tega malo več laja. (pri čemer je Dušan Rutar relativno pohleven, well behaved). Res. Ne izziva, ne zaletava se v mline na veter. Čisto spodoben.
Pod po drugi strani pa ta YHD.
Res. Prav firbčen sem, kaj da pomeni tisi YHD ;);)
Zdi se kot kratica. Toda kratica za KAJ? Bom vsekakor hvaležen vsakemu, ki mi to pove.
Ostro pa nasprotujem že samemu imenu “Teorija in kultura hendikepa” — slednja beseda je en postpankovsko vzhajani pošvedrani anglicizem. Da ne govorimo o PODLEM podtikanju, da je recimo Narava ali Bog ta “hendikep” obesila na take, ki ga zdaj imajo, zato da bi laže izenačila stave v “rat-race of humans”. Podobno kot so Angležarji konje henikepirali z utežmi, da so izenačili izide za STAVE. Prvi korak k resnosti bi bil torej sprememba imena. Predlogi?
Recimo: Teorija in kultura hm…. nezmožnosti. Ali pa… če hočemo univerzalizirati: “Teorija in kultura nemožnosti” Evo. Vam to zastonj prodam, ker ste itak prepametni, da bi to kupili.
YHD ………… Youth Handicapped Deprivileged ………. so bili nekoč
PAH ………… Privileged, Annoying and Handicapped ………. pa bi se morali imenovati danes
N-tič se poskušam zahvaliti za pojasnilo o YHD. (Škrat snedel server, Press)
“Ultimativna želja je simbiontna združitev z materjo. Zato pa je incest prepovedan. Tisti, ki “polnijo oceanske deponije” izpolnjujejo svoje želje, potemtakem so motherfuckers, kar pa že itak vemo.”
Hm? Tu je sklepanje nekam spolzko. Če lahko sprejmemo,da se nekakšen odstotek ljudi rodi s telesnim hendikepom, ups, nezmožnostjo, moramo sprejeti tudi,da se rodi odstotek,ki kot ultimativno željo pojmuje po*kat lastno majko in zastrupit svet.
Namreč, sam lastne kratkoročne želje po materiji vedno pretresam v okvririh občega dobrega na dolgi rok. Kakor se mi dozdeva, nekaj ljudi preprosto ne more dojet, da je za tak notranji naklon sploh mogoče, da bi obstajal (si se nasmehnil, ko si prebral moj prejšnji stavek..?) in gredo za “uspehom”, oziroma svojim trenutnim vzgibom mimo meja dologorčnega občega dobrega - nazadnje postanejo vidni vsepovsod po medijih (govno vedno priplava na vrh ali kako je že šel pregovor), nakar začno ovce, ki so navajene, da so ta televiziji Superheroji (…so jih tam videle, ko so bili še zelo majhne) nezavedno ponotranjat njihovo etiko. Ta, jasno, rodovno ni združljiva z notranjo etiko človeka z rahlo drugačno genetsko zasnovo, zato prihaja do nevroz kot posledic tovrstnih notranjih konfliktov.
Spet pa je treba pazit, da pri izpeljavi takih misli ne pride do socialnega darwinizma. Mislim, da so časi, v katerih se da laboratoriju celico in ta ti pove, do kdaj boš še živel v kombinaciji z “gopodarsko krizo” in teorijo hendikepa, izjemno nevarno naklonjeni takšnim razglabljanjam - potrebno je vzpostavit dve stvari: kulturo obče razgledanosti, ki bi segala onkraj srednješolske izobrazbe in filozofijo, ki bi se uspešno postavila po robu filozofiji denarja kot merila vsega ter na prvo mesto postavila simbiozo z okolico.
Simbioza je ključ do preživetja človeštva. Ljudje se tega tekom dneva ne zavedamo, a v resnici nismo nič manj simbiontski organizem kot recimo lišaj. Ne le, da v človeškem telesu nekaj OSNOVNIH funkcij opravlja flora, ki leži na povsem drugih koncih razvojnega drevesa, tudi naše celice so v osnovi simbioza jedrne celice z mitohondrijem. Pa glej! Sodeč po reklamah, nas ne briga nič in floro si tekom dneva spodrivamo z raznimi patentiranimi bakterijami in pilulami koncentriranih strupov za lastne enoceličarje. Da o temeljitem vsakodnevnem izpiranju las z alkalnimi izvlečki in prebrisanih načinih iztrebljajna nevidnih scen s krožnikov in sekretov ne govorim. (Rant: ja, izgleda kot drek, če od blizu pokažeš in z računalnikom obarvaš. Pa je mogoče v malih količinah kori…ne, seveda ne, igralka v reklami se tako namrdne, da, jasno, ne more bit koristno! Saj ne, da bi moral tvoj imunski sistem od blizu spoznat katero od drek-bakterij - nazadnje ga nimaš ravno zato, da bi te ščitil pred drek-bakterijami v večjih količinah, ne…? -, rajši ga pitaj z 0.0001% procenta klora na dan in ko enkrat pričneš dobivat glavobole in napade panike, vzemi tableto, ki bo zbijala te napade in TROŠI … ojej zdaj imaš pa raka hitro hitro ti draga zdravila prodat in iz tebe izcuzat ves keš, dokler si še živ! Sramota!!) Simbioza na ven pomeni, da se po takem kopitu pojmuješ kot del večjega organizma in tako tudi ravnaš. Če misliš, da je organizem nastrojen proti kačam, boš tudi sam začel pobijat kače ali pa podprl moment pobijanja kač in izrazil oster protest proti takemu početju. Od tvojega pojmovanja, kakšen ta svet je, je torej neposredno soodvisno, kakšen
bo nazadnje tudi bil in v katero smer se bo gibal.
Tudi narava je lahko pojmovana kot en sam simbiontski organizem, ker pač raste v sozvočju (volk raztrga jagnje, kri pognoji prst, zrastejo jagode, nahranjio tri jagnjeta). Ampak to, da je narava delujoč sistem, ne pomenu tudi, da je dobra za svoje sestavne dele (nenazadnje bi lahko jagnje vse polejte kakalo na prst in volk jedel špagete, pa bi imeli ravno tako jagode in štiri sita jagnjeta, pa še Barilla bi zaslužila in kmetje v padski nižini in nabiralci gvana na tihomorskih otokih in poveljnik tovorne ladje in…). Če se hoče človeštvo naravi RES vzpostavit kot uspešen protipol (velikanski, drugačen, a ravno tako trajnostno delujoč organizem), se mora darwinističnim primerom Hitre Rasti za Vsako Veno nujno odrečt. Drugače zgolj ponavlja zadnjo lekcijo z učbenika narave (vrh piramide, smrt). Vzpostavit moramo skratka sistem, ki bo konsistentno ohranjal bivanje različnih družbenih skupin po svojih pravilih in delujoče, a med seboj tekomvalne podsisteme povezal med sabo tako, da bodo ena drugi koristile. Denar, pojmovan kot dolg odnosa od nekoga, mora nujno postat bolj pretočen in se prenehat kopičit za zabavo kot številka. Kako do tega pridt? Tako pameten pa še nisem. ;_;